Rada bi nekomu povedala….
Pozdravljene drage prijateljice!
14. maja bo minilo sedem mesecev od smrti našega malega Vida. Že dolgo, a hkrati tako malo. Ko pomislim se mi zazdi, da se je zgodilo včeraj.
Marsikaj sva že dala skozi in še veliko bova morala. Čas počasi celi rane. Počasi se navajaš živeti s tem in bolečina postaja znosnejša. A na trnutkre boli, boli in boli. In okolica tega ne razume. Vsi mislijo, da smo dobro preboleli. Ja za okolico smo res dobro preboleli. A samo midva veva kako sva v resnici. Kako še vedno boli. Ne želiva obremenjevat druge z našo bolečino. A vendar včasih je težko. Včasih me zaboli prav to. Nobenega ni, ki bi ti prisluhnil oz. ljudje te ne razumejo. In zato najraje sploh ne govorim. In na trenutke mi to zelo manjka. Rada bi govorila, rada bi povedala, da Vid je bil in še vedno, vendar na drugačen način, je tukaj med nami. Ni nekaj kar se sploh ni zgodilo. Za mnoge je to že pozabljena zgodba. Življenje gre naprej. Ja, res je, gre naprej, vendar Vid je del tega življenja tako ali drugače.
Danes sem morala to nekomu povedat. Povedat, da najin Vid živi in bo vedno živel v naših srcih. Rada bi govorila, a na žalost ne najdem pravih sogovornikov. Vsi ne razumejo. Vsakemu ne moreš povedat. Ker vsak se dela pametnega po svoje, ma ne more vedet kako v resnici to doživljaš sam. Z možem se velikokrat pogovarjava, obujava spomine na tiste trenutke. A včasih se mi zdi da ponavljam eno in isto.
Hvala drage prijateljice, da ste pripravljene poslušat. Včasih rabimo samo to, da nas nekdo posluša. Petra tebi pa hvala iz srca, da si mi vedno ob strani.
Lp Birba
Najprej bi ti rada izrekla ISKRENO SOŽALJE ob izgubi vajinega sinčka Vida.
Rada bi ti rekla tudi to, kako zelo te razumem. V soboto je minilo tri mesece od izgube najine hčere Anike. Bolečina je komaj sedaj izrekljiva in šele sedaj lahko zares jokam. Ker je to moj tretji otrok (dva prezgodnja poroda in en splav), žalovanje za otrokom zelo dobro poznam. Kot si napisala, moramo povedati nekomu, radi bi spregovorili. Potrebujemo samo nekoga, ki nas posluša. In velikokrat moramo ponoviti svojo zgodbo, tako bolečino počasi spiramo.
Vid je bil, tega ni moč izbrisati. Živi v vajinih srcih in srcih tistih, ki so delili obdobje nosečnosti z vama. Ne pustita si tega vzeti. Spregovorita o njem, ko bosta zmogla na glas.
Jaz tega sedaj še ne zmorem, je bolečina prehuda. Bo pa prišel čas, ko bom mirno povedala, da sem mama trem otrokom, ki so žal med angelčki. Ampak sem mama in tega si ne bom pustila vzeti.
Kot vidiš tudi jaz moram govoriti, pisati, težko je molčati v sebi…
Želim vama obema, da vaju greje ljubezen Vida.
Frida pozdravljena!
Iskreno sožalje tudi iz moje strani. Veš prav obučudujem te.
Res je lažje ko nekomu poveš. In že, da sem tukaj napisala mi je dosti lažje.
Frida tudi sama še zdaj ne zmorem ljudem povedat, da imam enega otroka. Ko dobim to vprašanje največkrat rečem, da otrok nimam. Nisem pripravljena vsakemu razlagat oz. včasih ne zmorem sprejeti tistega molka, ko ljudem poveš o izgubi otroka. Vsi kar obmolknejo. Ma včasih se pa prav slabo počutim, ker se mi zdi da zanikam svojeg otroka in mi je hudo.
Se tolažim, da počasi bo boljše in nekoč bom lažje in s ponosom ljudem povedala, da sem mama enega malega angelčka. Naj nam naši mali angelčki ogrejejo žalostne srčke.
Draga moja Birba!
Čez dober mesec bova s tvojim Vidom skupaj praznovala god – on bo praznoval tudi z mojima angelčkoma, jaz pa bom tu spodaj iskala češnje…
Tako poznam to bolečino, ko ne veš, kaj reči.
Dva meseca po smrti moje prvorojenke me je en gospod, ki me je po dolgem času srečal, vprašal, če imam kaj otrok in sem rekla “Ne!” Še sedaj se spomnim prijateljev, ki so stali ob meni in so me pogledali. Oni so vedeli, tisti gospod pa moje zgodbe ni poznal. Pa sem se tudi počutila, kot bi jo izdala…
Sčasoma sem nekako prišla do tega, da manj boli, če kakšno stvar zamolčim, kot da bi jo morala vedno znova razlagati, sploh ljudem, ki se jih ne tiče… In tako redko komu povem, če ne ve že odkod drugod.
Draga moja Birba, veš, kje sem. Oglasi se! Skupaj gre lažje, sploh ker poznamo podobno bolečino!
Draga Frida, tudi tebi vso srečo – si mama, trikratna!!!Drži se!!!
Vidka Pitka
Birba, pozdravljena,
bila sem nekako vesela, ko sem po tvojem smsu začutila, da si se oglasila na forumu. Vem, da ti je vsaj malo lažje;
Kot smo se že pogovarjale … ne bo vedno boleča potreba po tem, da bi svetu dokazala, da je Vid živel. Razumem pa te, da sedaj tako čutiš in nič ni narobe s tem. Del žalovanja je.
In res je tudi to, da je tako težko pričakovati podporo in pomoč prijateljev, sodelavcev. Saj veš, težko je žalovati, ker je spominov tako malo.
Potreben je čas in tudi takšni občutki ti ne bodo zbujali bolečine v srcu.
Počasi bo tudi ta bolečina izginila.
Ja, draga moja, SI mamica in vedno boš ostala mamica. Prav posebna, s posebno ljubeznijo in toplino v srcu.
In tudi čas bo prišel, ko boš odkrito povedala, da si imela – da imaš otroka.Ali pa tudi ne. In prav bo kakor se boš odločila.
Z mano je tako : odvisno kdo vpraša po številu mojih otrok. Največkrat povem, da imam tri in kaj se je zgodilo. Se pa zgodi, da precenim, da nekdo ni “dorastel” mojem odgovoru in takrat rečem, da imam dva ali pa, da imam tri in nič ne razlagam.
Draga Birba, vem, da je danes nov dan, vem, da ti je vsaj malo lažje in vem, da ti gre dobro in da boš zmogla svojo pot. In ne pozabi – nisi sama na tej poti,
sva na vezi,
poljuček na tvoj srček,
Meni je včeraj učenec v šoli pri malici povedal, da ima še dva starejša brata (nisem vedela), da ima pa tudi sestro, ki bi bila stara 24 let, a je v nebesih. Me je prav presenetilo, ko mi je potem pripovedoval o tem. Zdi se mi, da mi je z veseljem to zaupal.