MOJA BOLEČINA
POZDRAVLJENE VSE KI POZNATE MOJO BOLEČINO! PRED 13 MESECI SEM BILA V 6.MESECU NOSEČNOSTI,KO SO MI POVEDALI DA MORAM NA MEDICINSKI SPLAV.MOJO MALO PUNČKO SEM ROJEVALA 8 UR POTEM PA JE NISEM NIKOLI VEČ VIDELA.TA BOLEČINA KI JO ČUTIM ŠE DANES IN KI ME BO SPREMLJALA DO KONCA ŽIVLJENJA JE NEKAJ KAR SE NE DA OPISATI. VE KI STE TO DOŽIVELE VESTE O ČEM GOVORIM! ŠE DANES KO VIDIM MAJHNO DEKLICO IMAM OBČUTEK DA MI BO POČILO SRCE! VEM DA JE MOJ MALI ANGELČEK TISTA ZVEZDICA NA NEBU KI MI NAJBOLJ SVETI!!! IN ZDAJ NAJ MI KDO POVE KDAJ ČE SPLOH MI BO LAŽJE????
Pozdravljena!
Tudi meni se zdi po skoraj šestih letih, da bolečine ni in ni konec, čeprav je veliko laže živeti z njo.
Najti smisel življenja po taki tragediji je najteže in zelo dolgo traja, preden se nam pokaže svetloba na koncu tunela neizmerne žalosti.
Imela boš dneve zalite s potoki solza, pa tudi dneve, ko boš lahko pozabila na bolečino, dokler boš zaposlena z drugimi stvarmi.
Redno se boš spomnila svojega angelčka, vendar, če boš močna in pozitivnih misli, ti bo sčasoma lahko ta spomin poleg drobne iglice v srčku, priklical tudi droben nasmeh na ustnice.
Želim ti vse dobro in ker si se poimenovala “Sonček”, ti želim, da bi res to lahko bila vsak dan.
Lep pozdrav,
A.M.
Dragi “sonček”
tudi tebi bo posijal. Lažje ti bo.
Sprejela si, da deklice ni. In tudi navadila se boš na bolečino. Nikoli ne boš pozabila vendar ne bo vedno tako hudo kot ti je sedaj.
Času je potrebno pustiti čas, da naredi svoje. Da nas utrdi. Da nam dovoli, da sprejmemo in se navadimo na bolečino, ki jo nosimo v srcu.
Tudi ti boš uspela. Prišel bo čas, ko pogled na majhno deklico ne bo izzval bolečine ampak tudi iskrico sreče in zavedanje, da si tudi ti imela majhno deklico in na to boš ponosna.
Do takrat pa prisluhni sebi, počni – kar si želiš početi; ko te oblije žalost – jo izlij, ko ti posveti sonček – sprejmi njegovo toplino in se nasmej; ko želiš govoriti o svoji deklici – govori; ko želiš pisati – piši …
Ko se ti zazdi, da ne zmoreš naprej, se ozri v nebo – tam je zvezdica, ki ti pomaga.
In gre ti, draga mamica. Vztrajaš, pogumna si in ob tvoji poti nas je toliko, ki te spodbujamo – nisi sama.
Le pogumno naprej po poti življenja. In ne ustraši se ovinkov kajti, ko jih premagaš dobiš moč, da vztrajaš in greš naprej. In nikoli, prav nikoli, te pot ne popelje nazaj temveč vedno in samo naprej.
Tvojo pot osvetljuje tvoja zvezdica, ki zate prav posebno in močno žari.
objem in pogumno naprej,
petra
Moje sožalje sonček!
Uh, kako te razumem. To bolečino doživljam že tretjič, pa vmes sploh ni ponehala, le postala znosnejša. Svojo “zadnjo” punčko sem rojevala 19 ur, ker so mi zaustavljali popadke. Vem kaj pomeni poslavljanje.
Zaj poslušam vse sorte nasvete drugih, pa pomislim, ko bi le vedeli kako je izgubiti enega samcetega otroka. Jaz sem jih tri in nobenega nimam ob sebi. Opazila sem tudi, da mi je vsakič najhuje po dveh, treh mesecih. Sprva še imaš oporo, nato pa ostaneš sam. Žaluješ in žaluješ in zdi se da bolečine ne bo nikoli konec. Tako težko je sprejeti smrt otroka.
Vem, da bo življenje enkrat šlo naprej, a zame in najbrž tudi zate zdaj stoji.
Želim ti moč, da vzdržiš in zavest, da nisi sama.