Danes sem se opogumila, da spregovorim tudi jaz.
Pred enim mesecom sem rodila mojo punčko Ulo, ki pa so jo že naslednji dan odklopili in za vedno je zaspančkala v mojem naročju. Ne morem opisati občutkov, ki sem jih doživljala, povem lahko le to, da se počutim tako prazno in oropano.
Še ko sem bila v bolnici, je do mene pristopila psihologinja in mi rekla, da “ta hudo” pride kasneje in mi dala svoj telefon. Nisem verjela, da bi se lahko počutila še slabše kot sem se. Po prihodu domov iz porodnišnice, sem se s pomočjo knjig in bližnjih kar nekako znašla, pred dnevi pa je začelo prihajati za mano. Neglede kje sem se mi nekontrolirano ulijejo solze. Včeraj se mi je to zgodilo pred uradno osebo na Občini, v čakalnici pri zdravniku, v trgovini… Porodniška se mi počasi izteka, jaz pa sem čist v “razsulu”. Konec tedna odpotujem za teden dni v tople kraje, upam, da mi bo to koristilo.
Vsak dan gledam slike moje majčkene Ule in povoham gazico, katero je imela na intenzivni negi. Zvečer ko grem spat, pa se ozrem skozi okno in med žaluzijami vedno posveti ena in ista zvezdica in vem, da je to moja Ula.

Naj še nekaj povem. V četrtek sva s hčerko odšle v Park zvončkov prižgat svečko. Hčerka je za sestrico Ulo prinesla plišastega zajčka, katerega je imela več let pri sebi. Položila ga je poleg malega sivega zajčka, katerega sem prinesla tja pred 14 dnevi in skupaj s svečko sta stala tesno objeta. Ko pa sem v nedeljo zvečer ponovno prišla prižgat svečko pa so se mi ulile solze, saj me je to, da je zajček, ki ga je Uli prinesla hčerka izginil, močno prizadelo. Za trenutek sem celo pomislila, da je ponj prišla Ula. Upam, da bo tistemu, ki ga je vzel, prinesel veliko sreče.

Draga Pataya iskreno sožalje iz moje strani.

Tudi sama sem izgubila pred dobrimi šestimi meseci sinčka Vida in dobro vem kako se počutiš ti danes. Veš počasi prihaja za tabo. Tudi sama sem se počutila enako. Prve dneve in prvi mesec sem bila v takem šoku, da sploh nisem vedela kaj se dogaja. To sem spoznača šele, ko je prišlo za mano. Veš en mesec je še tako blizu in hitro, da je rana še tako sveža in boleča. In vem boli, neznosno boli. Ma vedi, da počasi, ma res počasi ti bo lažje. Čas prinese svoje. In vsak dan bo nekoliko lažje. In vedi, da bodo tudi težki dnevi, ma za njimi pridejo tudi lepi in predvsem lažji dnevi.

Kot opisuješ, da se ti nekontrolirano usujejo solze me spomneš, kako je bilo z mano. Veš najlažje mi je bilo biti doma za štirimi stenami. Ko pa sem odšla ven med ljudi so kar sredi lepega pritekle solze. Tudi v trgovini, ko mi na blagajni ni nihče nič hotel. Veš to je normalno in dovoli solzam prosto pot. Ne obremenjuj se s tem kaj si ljudje mislijo. Pomembna in važna si ti. In če ti solze pritečejo pusti jim prosto pot. S časom bo tudi to šlo mimo. Verjami draga Pataya, da bo vsak dan lažje.

En velik objem in pogumno. Verjamem, da so naši mali sončki na lepšem in se skupaj veselo igrajo.

Lp Birba

Pataya, v srcu čutim s tabo.
Ja, dr. Vislava ti je prav povedala. Najhuje je prišlo za tabo.
To je sedaj, ko se spoprijemaš z dejstvom, da hčerkice ni več. Ko sprejemaš bolečino v svoje srce in se počasi navajaš nanjo.
Kot ti je Birba napisala: to je normalno in tudi to bo minilo.
Samo čas …. čas je tisti, ki ti bo pomagal, da se boš navadila na bolečino, jo sprejela za svojo in živela z njo. Pa ne bo vedno tako hudo bolelo.
Vendar sedaj je čas za solzice, za žalost – za žalovanje.
Žalovanje mora priti in biti. Bolečina mora ven in veš, žalost očisti duha.
Bolje bo, verjemi, da bo.
objem in veliko poguma in moči še naprej
petra

Pred letom in pol sem po dveh dneh izgubila sinčka Vida. Ne morem ti opisati s kakšno žalostjo sem se spopadala in še sedaj se. To ve samo mama,ki je izgubila svojega otroka. Po 9 mesecih sem ponovno zanosila in zopet prezgodaj rodila. Sprva se na Ulo sploh nisem hotela kaj preveč navezati,ker sem se zopet bala ponovne izgube. Na srečo je šlo pri njej vse v redu,razen vseh težav,ki spremljajo nedonošenčke.
Težka bo in nikoli je ne boš prebolela. Jaz še sedaj si slikam njegov obrazček pred sabo,podoživljam tiste kratke trenutke z nim. Večkrat sem zapisala,da sem iskala podobnost med Vidom in Ulo,toda je ni. Vsak sta svet zase. Zato ti svetujem,razjokaj se izkriči svojo bolečino ven,ker vem kako je. Če želiš mi piši na mail,če ti bom, ti bom kako pomagala. Tako ali drugače.
Še enkrat, iskreno sožalje ob izgubi tvoje male Ule.
lp D.

Globoko sočustvijem s tabo in ti želim, da bi vedno vedela, da nisi sama.

Tu se srečujemo mamice, ki smo izgubile svoje sončke, ki smo tako ali drugače šle skozi vse faze žalovanja, ki se v sedanjem trenutku tako ali drugače zdržimo…

Oglasi se, skupaj gre lažje!

Mali Uli pa srečno v družbi naših angelčkov!

Moje iskreno sožalje. Našim otročkom se je pridružila še tvoja deklica Ula.

Res je, da hudo pride kasneje. Prva faza je šok, ki še ni najhujša, zame je sedaj težje. Težka je pot navzgor.
Sama sem pred malo več kot dvema mesecema izgubila tretjega otroka., tudi deklico. Sem mislila, da bom lahko žalovala po bližnjici, saj bolečino že tako dobro poznam. Pa ni bližnjice, treba je izjokati tudi te solze, treba se je posloviti. Tudi jaz jokam v javnosti, v službi. Odpove mi vsa kontrola. Tri dni sem bila v službi,a sem tudi sama v razsulu. In je zelo težko. Tudi v tople kraje bo šla Ula zraven, ni ji mogoče pobegniti, vsepovsod bo. Komaj sem se zavedala morja okrog sebe in sonca, tako močno sem žalovala tudi tam. In vsepovsod sem videla dojenčke in nosečnice. In vsepvsod svojega otroka.

Želim ti moči, da stopaš po najtežji poti v življenju, poti žalovanja za otrokom. Mislim nate.

Pozdravljena

Tudi meni se še vedno kdaj pa kdaj nekontrolirano ulijejo solze, pa je dve leti in dva meseca od smrti mojih dveh angelčkov. Vsepovsod sta z menoj, na potovanju, v službi, doma,……vsepovsod.

Ja in ko misliš, da si najtežje že dal skozi, je tu življenje, ki ga je potrebno živeti naprej…. a sam – brez otroka ….in to je najtežje.

Kako naprej? Meni še danes ni povsem jasno, kako sem zmogla sploh do tukaj, do koder sem prišla. A mi je nekako uspelo, z malimi koraki in s pomočjo vas prijateljic in prijateljev.

Počasi stopaj po svoji novi poti., korak za korakom… priznam bo hudo….a imej moč….. predvsem pa pusti solzam svojo pot……

Mislim nate. Objem.

Meni osebno ni bilo potem nikoli hujše kot tisti teden, ko sem izvedela za hudo diagnozo ploda pa do prekinitve nosečnosti. Gor me je držala misel, da bi bilo veliko hujše roditi otroka, ki bi potem itak umrl verjetno kmalu, kot pa prekinit med nosečnostjo. Če poskušamo gledati razumsko, se mi zdi da je lažje.

Glede zajčka pa, čudno da starši pustijo, da otrok vzame zajčka iz spomenika. Če je pa vzel kakšen odrasel, pa nimam besed.

Tudi jaz imam svojo zvezdico na nebu. Mojo krasno malo puncko, ki je bila tako majhna in toliko je morala pretrpeti v svojem kratkem zivljenju, da je bil njen odhod zanjo prava odresitev.

Tako kot je prezgodaj prisla, tako je prezgodaj odsla. Za vedno bo v mojem srcku.

Ne vem, morda mi je zato, ker sem toliko casa gledala njeno kalvarijo in ker sem vedela, da prakticno pri njej ni mozne srecne resitve, sem morda ze malo prebolela in sem srecna vsaj zato, ker ona ne trpi vec. In s tem tudi jaz manj.

Upam, da bova z njenim ocijem kmalu nasla svoj mir, tako kot ga je ona.

Solze pa… solze so in se jih ne sramujem kjerkoli pridejo. Z vsako solzo mi je lazje in z vsako solzo odtece nekaj zalosti in bolecino in nastaja prostor samo za lepe spomine, ki so bili kljub temu, da se je tako zalostno koncalo.