mamicam
prijateljice,znanke in neznanke!!!!
Ko se začela danes brati vaše izpovedi,so mi oči zalile solze,sploh se težko potolažim,kaj šele kako je vam mamicam,ki ste bitje nosile pod srcem in vesele ,polno hrepenenja in pričakovanj.Toplino,da čutite,da imate dva srčka….potem pa križ.
Ko mi je bilo šestnajst let sem zanosila.Hudo-šok.Kaj bo otrok z otrokom.Povedala fantu.Joj in joj.Sm splav,pa čimprej.Kaj storiti,bilo je prepozno,ker se nisem upala povedat staršem za nosečnost.Še en šok.Marsikaj sem poskusila,da bi ja splavila.Ni šlo.Otročiček je v meni brcal.Kako sem to sovražila.Hotela sem pod vlak,ni mi preostalo drugega.Misleč za tista leta.Ko sem se odpravila v kraj kjer vozi vlak,sem srečala starko med potjo.Težko je nosila nekaj vreč in naramnik.Pa se ponudila,če ji nesem spotoma.Začela se je debata vse možna(poslušala sem predvsem njo)jaz sem bila tiho in jokala,ker sem se nekako poslavljala.Pa mimgrede pravi,kako bi bila srečna,če bi imela tako dekle za hčerko,tako lepo kot jaz in ustrežljivo.Kako vsa leta je žalovala za dvojčicam,ki ji je rodila a žal kmalu zaradi neke krvne bolezni obe umrle.Mož pa tudi kmalu.Kako se starka zvečer pogovarja z deklicam.Vse njima pove,kaj je počela.Sem kaj je je tko sama.Povem ji kao zgodbo nekega dekleta,ki je noseča in se bo povsej verjetnosti ubila.(Nisem imela moči povedat,da je to zgodba mojega plana).Kako je tetka jokala,da bi rada pomagala temu dekletu,da nikar,kako je božji otrok itd…itd…
Ko sva prispela do njenega doma,me je na vsak načit hotela povabit na domačo pecivo.Sedeli sva ,pa me je spet brcnilo.Začela sem tulit,ne jokat…
Tetka se kr prestrašila,povem ji,da zgodba je moja.A isti tenutek začutila tko močno toplino in ljubezen do bitja,ki sem še pred nekaj urami ga odganjala….Bila sem cel dan pri njej…
povedala mi je nešteto zgodb,sm ,da bi se premislila….
Nakoncu mal v šali mal zares vprašam,če bo botra tega otoka….Ostalih pet mescev je bilo prečudovitih čutiti bitje…Bila je botra in se tudi preselile sva k njej.Hči,ki danes ima 21 let je čudovito bitje.
Če pa se spomnim nazaj mi je pa hudo in čutim grenkobo…,kako bi lahko blo.
Naša botrca(klicali sva jo baba) je med svojimi dvema angelčkoma,saj je pokojna že 4 leta.Večno moje živlenje sem hvaležna bogu,da mi jo je takrat postavil na pot to starko,ki je bila nepopisno ljubeča,požrtovalna ženička.
BABA;pogrešava te,misliva nate in na tvoje angelčki,prav sedaj ,veš ,se pa pridružujejo še angelči,ki sem njihove mamice spoznala tu…Pa Kaja pravi,da si ti skuhala ji bolši juho(zelenjavno),kot jaz,ki sva imeli za kosilo,nič hudga,ti si bila vedno BOLJŠA….najboljša.
Prav zaradi moje življenske zgodbe,želim mamice,da delim z vami boličino…
Ajda!
Kako sta najini zgodbi podobni, pa vendar bi bila raje na tvojem mestu!
Tudi jaz sem bila na tvojem mestu, v tvojih letih. In čeprav sem hodila še v šolo, sem bila prepričana, da bom imela tega dojenčka, da mi ga nobeden ne more vzeti. Potem pa, oseba, ki bi ji moral otrok najbolj zaupati in jo imeti rad, lastna mama, ukaže napraviti splav….
Ampak jaz se nisem dala. Takrat me je rešil moj angel, ki je sedaj že eno leto med svojimi in mojimi dvemi angelčki, moj dedi.
Do tukaj vse vredu. Sedaj pa ima moja punca 15 let in na skok pod vlak mislim jaz.
Prosim, naj mi kdo reče, da so to le nora leta, da bo kmalu tega konec!Da potem se bo pokazalo, kaj sem jo celo življenje učila. Biti dober, pošten, spoštovati ljudi, vsaj tiste, od katerih je odvisna tvoja prihodnost….
Hvala, ker sem vam lahko zaupala svojo bolečino, in se ob tem še pošteno izjokala…
Netka