Po normalni nosečnosti z dvojčki se je v 36 tednu zapletlo. Pri eni od dvojčič niso več slišali utripa pa čeprav je še dan pred tem bilo vse v redu. Po carskem rezu sem se morala soočiti s tem, da bom domov odšla samo z eno punčko in ne z dvema. Še danes se nisem čisto pobrala sama pri sebi čeprav je hči zdrava in vesela dvoletnica objokujem kar nimam ( dvojčic ) in sem hkrati srečna, da imam vsaj njo.

Počasi se z partnerjem odločava za še enega otroka. Kako bom preživela dolgih 9 mesecev pa si ne znam predstavljati. Kako ste prebrodile taževe ve, ki ste to že doživele.

Hvala v naprej vsem,

Marjana

Oj
Najprej sožalje ob izgubi ene izmed dvojčic.

Kako se odločiti za še enega? Težko!! Ampak smo se. Preživela nisem 9 mesecev, ampak samo sedem, potem je naš fant pohitel na svet. Strah je bil prisoten vedno in ravno to kar sem se bala, se je zgodilo ponovno. Spet sem rodila prezgodaj. Prva je bila punčica, rojena v 34.tednu, umrla je 10 ur po porodu, čez dve leti smo poizkusili še enkrat, tokrat sem rodila še dva tedna prej, torej v 32.tednu, s CR. Vse se je moralo hitro rešiti. V toko enega dne, nisem čutila več gibov, proti večeru so me z rešilcem odpeljali v Ljubljano, tam so me pregledali in ko je otročku že srček slabel, so me samo hitro pripravili na CR. Če ne bi…bi ga ponovno izgubila…

Cela nosečnost je bila ena borba, borila sem se sama s seboj, z žalostjo, s strahom, z željo po objemu drugega otročka, čustva so celo nosečnost delala 10000 na uro. Nihanja gor in dol so bila grozna. Ko se sedaj ozrem nazaj, ne vem sploh, kako sem preživela, ampak sem in splačalo se je.

Želim ti eno lepo nosečnost, veliko poguma in trdne volje v upanju, da bo vse dobro na koncu.

Malo nižje je post ” Izguba in nosečnost” tega sem pisala dva tedna predno sem rodila, bilo me je grozno strah, kot da bi nekaj čutila. Tam si lahko prebereš moje strahove v času druge nosečnosti.

lp
mi3

mi2 hvala za tvoje besede. Iskreno sem vesela zate, da se je sedaj vse dobro izteklo.

Saj vem, da se na koncu izplača če le vse dobro izteče. Kaj pa če se ne ??
ti mesci pa so tako preklemano dolgi že pri normalni nosečnosti. Če pa si nekaj takega že doživel potem pa…… resnično mi ni jasno kako naj preživim tako dolgo v negotovosti.
Poleg tega pa se še sprašujem kako naj hčerki rečem, da bomo dobili dojenčka….. potem naj pa se kaj zgodi in ne bo bolelo samo mene ampak bo prizadeta tudi ona ….
Po drugi strani pa ne želim, da je edinka… in takoo lepo je imeti dojenčka ….

Ni kaj.. sama s seboj bom morala razčistiti…..

Mi2.. še enkrat iskrena hvala..

Marjana

Kako je pa kaj tvoj malcek,Koliko sta ze stara

Draga moja,
tu smo da si pomagamo, če le lahko, čeprav samo z besedami. Če boš zanosila, kar srčno upam, da boš, boš vedno našla tu tisto tolažbo, ki jo boš potrebovala. Sam dokaz je moj post, punce so se javile in so mi pomagale čez tisti hudi del.

HVALA VSEM ŠE ENKRAT!!!!!

Da bi lahko svojega sinka izgubila, ne pomislim več na to. Danes me zaposluje 25 ur na dan, tako da za noč zmanjka časa, pa ga vseeno najdem :-)))
Janže se je rodil z 1500 g in 41 cm. Danes tehta že okoli 6 kg in 62 cm. Je pravi borec, tramst otrok in prav je tako, drugače ne bi preživel. Z njim je vsak dan s soncem obsijan, čeprav ko pogledam ven, vidim oblačno vreme.

Kako bo v drugo oz.tretjo, ko bom noseča, tako kot ti si ne želim imeti edinčka, si ne znam predstavljati. Mogoče še enkrat težje, ali pa lažje, saj bom moč in voljo pobirala od zakladka, ki bo takrat ob meni, tako, kot je sedaj ob tebi tvoja mala deklica.

Želim ti srečno nosečnost, če pa želiš več tolažbe, pa se mi lahko javiš tudi na mail. Kadarkoli!!!!

Prijazen pozdrav
mi3

Cveta – Anja je stara dve leti. Sestrici Sari pa hodimo skupaj prižigati svečke.

Marjana

Jaz si zelo želim še enega, pa si ne upam. Nimam moči še enkrat čez to. Bojim se nosečnosti, bojim se posledic. Na srečo pa imam že enega srčka, ki ga obožujem.

Ko nam je umrl Vid,sva se z možem odločila takoj še za enega otročka.
Po 9. mesecih sem končno zanosila.Ne morem vam opisati,s kakšnimi strahovi sem se borila vso nosečnost in na žalost,ali pa na srečo so se nekateri ponovili.
Našo malo Ulo sem rodila tudi v 26. tednu.Sedaj je vse v redu(trkam),toda večkrat sem se spomnila Vida in ga prosila naj čuva setrico,da bo iz ta hujšega ven.
Mislim,da so molitve zalegle.Čeprav iščem podobnosti na Ulinem obrazku z Vidom,toda oba sta svet zase.
Vid je bil naš angelček,ki nas res čuva,naša Ula nam je pa popestrila naš mali svet in je prava borka.
Torej kar pogumno,čeprav deklico boš imela zmeraj v mislih in v srcu,toda to je tudi prav.Je bila le del vašega življenja in bi bilo grdo,jo kar izbrisati.
Vso srečo vam želim.
lp D.

Tudi jaz sem se odločila za otroka, čeprav malo hitro. Mislila sem, da ne bom tako hitro zanosila, a sem že zanosila po dveh ciklusih. Sedaj sem v petem tednu. Malo me je strah neuspeha, vendar bom skušala po najboljših močeh zdržati celih 9 mesecev. Za sedaj se poslavljam s tega foruma. Želim vam veliko sreče in zdravja ter sončen in topel materinski dan.

En splav, en otrok in nato še dva splava. To je naša “zgodovina”.

Splav v prvem trimesečnu se z mrtvorojenim otrokom ne more primerjati. A udarec je vendarle. In ko misliš da si se pobral, te doleti nov udarec.

A z ženo bova še poizkušala. Želiva si še enega otroka, če Bog da še dva. Borila se bova dokler naju biološka ura ne bo ustavila. In kaj je moj moto?

Sedaj lahko še kaj storiva. Jokali bomo, ko se ne bo dalo nič več storiti. Bo takrat dovolj časa za to.

Kruto, a včasih edino mišljenje, ki te pripravi do novega poizkusa.

Hvala vsem vam za spodbudne besede. Vem, da nisem sama s svojimi strahovi in ne edina, ki jih preživljam. Zvedam pa se tudi, da sem samo jaz tista, ki lahko svoje strahove ukrotim.

Vsem vam želim, da bi preživljali čimmanj strahu in želi čimveč sreče.

Sama pa trenutno pričakujem 2 črtici na testu. Če me občutek ne vara se bosta v nekaj dnevih prikazali. Ko mi bo pa zelo, zelo hudo pa se oglasim.

Hvala vsem še enkrat,

Marjana