Zdaj je 3. mesec po ss in v tem obdobju sem doživela mnogo neprimernih opazk glede mojega zdravja, predvsem težav v nosečnosti in kasneje, ko sem splavila. V nosečnosti sem imela posteljico nizko in sem krvavela; nekega dne sem bila na praznovanju rojstnega dne (od kolega), slabo sem se počutila, sem krvavela in to povedala navzočim, je kar par žensk reklo: kaj, krvaviš, posteljica se ti bo odlepila. Jaz pa komaj zadržala solze in jezna odšla s praznovanja, češ da mi privoščijo to(vem, da to ni hec in je zelo hudo stanje). Ko sem pa splavila, sem pa dobla opazke: Saj je bilo bolje, da je tako, kaj če bi bil prizadet ali pa invalid, pa saj si mlada.

Naj huje pa je bilo, ko sem izvedela, da je od mojega fanta teta z vso navdušenostjo razlagala mojo izgubo otroka sosedi. Moja sestra je videla na lastne oči. Meni se je zazdelo kot da mi to privošči (čeprav je mama treh sinov), saj njena bodoča snaha ne more imeti otrok in vedno je zavidala družini mojega fanta (ker so imeli vse pošlihtano). Kako lahko nekateri tudi navdušeno razlagajo o izgubi otroka znanke(tudi take ženske so), kako lahko pametujejo, da še bom imela otroke(za zdaj ne, ker so mi povedali, da imam anomalijo maternice), kako te prizadenejo s tem in to ženske, ki so matere, ki so imele zdravo in normalno nosečnost ter imajo zdrave otroke. Ne morejo razumeti, koliko neprespanih noči je bilo v nosečnosti(imela sem krvavitve in še težave s posteljico), ker sem razmišljala o tem, če bo otrok preživel. Ne morejo razumeti moje izgube otroka, ker je bilo zelo veliko težav v nosečnosti, tudi takšne, ki so privedle do izgube otroka( predležeča posteljica, ki močno krvavi, odtekanje vode, prezgodnji popadki in anomalija maternice). Naj nas ne mečejo v isti koš, ker smo ženske( s tem marsikdo misli, da naj bi bile vse mame, imele zdrave otroke). Marsikatera se sooča dan za dnem z raznimi pritiski družbe, češ naj poskrbimo za nataliteto, saj lahko zanosimo, vendar…kaj se dogaja o tega dne dalje, je zgodba vsake posameznice(ene nimajo v nosečnosti težav, pa rodijo mrvega otroka ali pa da otrok umre čisto majhen, druge se soočamo s težavami v nosečnosti in splavimo) in pod pritiskom družbe skušamo ponovno zanositi in tvegati spet izgubo otroka. Jaz sem v dilemi ali naj spet poskusim zanositi in izgubiti otroka ali naj ne poskušam imeti otrok(še nimam nobenega).

Morala sem se izpovedati, ker me preveč jezijo take stvari. Najhuje pa je da dajejo opazke ženske, ki niso doživele tega.

Ob vsej bolečini, ki nam jo je prineslo življenje, so take stvri res nepotrebne in še toliko bolj boleče.

Ne obremenjuj se z okolico, zadržuj se v družbi tistih, ki razumejo ali vsaj ne ranijo vedno, ko odprejo usta.

Bolje se je izogniti novim ranam, kot tvegati nove! Vsaj jaz tako delam.

Srečno!

jaz imam invalida in mi tud nekateri pravijo da bi bilo bolje da ga ni noben pa nebo reku pomagal ti bom ljudje govorijo pa sploh nevedo kaj kot da to niso ljudje mene to zelo boli sam vem da je to njihov problem in ne moj zelo mi je zal za tvojo pikico in zate verjamem da bos lahko imela otroka poznam eno ki je po 10 letih mucenja in spontanih splavih rodila zdravga fantka ne obupat velik srece teb in tvojim ki jih mas rada

Te čisto razumem. Sama imam za sabo zelo bolečo izkušnjo, izgubila sem otroka po šestih dneh (rodil se je prezgodaj).
Okolica ne zna razumeti kaj doživljaš, ker sami tega niso doživeli. Nekako sem poskušala razumeti tudi take ljudi, ki so dajali neprimerne opazke povezane z naslednjo nosečnostjo, prizadetostjo otroka zaradi nedonošenosti, lahko ti povem, da mi je babica pred porodom zaželela več sreče prihodnjič,itd.
Vse to me je strašno bolelo, ampak kako naj razumejo, če niso poskusili? Poskušaj jim oprostiti, tudi tebi bo lažje.