Poslušam pesem Zorana Predina z naslovom Ne mine niti dan…. Besedilo je kar preveč resnično in opisuje točno to, kar razmišljam, čutim, želim in doživljam. Rada bi ga delila z vami.

NE MINE NITI DAN

Veš, da ne mine niti dan
Ko si želim vsaj sredi sanj
Da bi znal na drugi svet
Poslat poljub in par besed
In če bi bil tak dedek Mraz
Ki bi znal vrteti čas
Bi ga zavrtel nazaj
In te vrnil spet med nas
Dal bi ti srce
Da bi bilo za oba
In potem bi te zbudil
In potem bi te objel
In stisnil k sebi

In veš, da mi bo vedno žal
Da ti nikdar nisem znal ne pokazat ne priznat
Kako zelo imam te rad

Veš, če bi bil vsaj čarodej
Božji bič, radirka mej
Ključ za vrata večne ječe
Krojač usode, škarje sreče
Dal bi ti srce
Da bi bilo za oba
In potem bi te zbudil
In potem bi te objel
In stisnil k sebi

In veš, da mi bo vedno žal
Da ti nikdar nisem znal
Ne pokazat ne priznat
Kako zelo imam te rad…

Kako lepo besedilo! Tako čutim tudi jaz.

Tvojo zgodbo sem sledila na forumu nosečnost in sem bila pretresena ob izgubi tvojega otroka. Moje iskreno sožalje.
Najini zgodbi sta postali zelo podobni, obe imava malo možnosti, da postaneva mamici živim otrokom.

Tako kot sebi, želim tudi tebi moč, da preživiva in da nekoč najdeva svojo srečo.

Hvala, Frida! Čeprav sama tvoje zgodbe ne poznam, sem v mislih tudi s tabo.

Besedilo se res dotakne duše. Ko prebereš, spoznaš, kako zelo so si žalosti ob izgubah nam dragih podobne. In tako dobro opiše hrepenenja in obžalovanja.
Dotaknila se je moje duše in kot da bi znova prepoznala občutja, sedaj ubesedena, ki jih čutim ob izgubi moje punčke.
Nanjo se spomnim vsak večer, ko grem v posteljo in zjutraj, ko se zbudim in še velikokrat med dnevom. Vsakič se vprašam, kako velika bi bila zdaj. Kaj bi zdaj počele skupaj? In potem spet pride bolečina ob spoznanju, da nama ni namenjen več niti en skupen trenutek.
In res ne mine dan …

Resnično sočustvujem z vami, sploh z Rainbow, ki jo poznam že iz foruma nepodnost, in vam želim, da ne bi minil dan brez UPANJA in VERE v srečo. Vem, kako težko je razmišljati pozitivno, ko si tako na tleh in celo pod njimi, pa vendar… ne nehajte verjeti v srečo, ki vam prihaja na proti.

Pravzaprav ob vaši izgubi nimam primernih besed… Rada bi le dala slutiti, da smo nekje ljudje, ki vam želimo dobro…

Res je, da ne mine niti dan. ..Tudi po treh letih je še vedno tako. Včasih me prav zgrabi, da moram prebrati to pesem in takrat mi vedno tečejo solze v potokih. Pred kratkim sem bila na koncertu Zorana Predina in se prav bala, kdaj bo zapel to pesem. Komaj sem zadrževala solze, počutila pa sem se kot takrat, ko sem bila v porodnišnici in izvedela, da moja punčka ne bo (dolgo) živela. Obup, žalost, groza, strah, solze, solze… in iskanje tisoč načinov, da bi solze ustavila (seveda pa ni nič pomagalo). Po koncu pesmi pa je cela dvorana za nekaj sekund obnemela, šele pozneje se je dobesedno vsul aplavz. Res je bilo presunljivo.
Lep pozdrav vsem.