Spet je tu december in mene preplavlja žalost. Saj še sama ne vem zakaj. Imam dva krasna otroka in veselita se daril, dedka mraza … jaz imam pa v tem času polno glavo bolečine in spominov na mojo Maruško, ki se je mrtva rodila pred dobrima dvema letoma. Hudo mi je in to še posebno ob praznikih. Za prvi november to razumem, kot tudi vsi drugi, saj se takrat vsi spominjamo umrlih, ampak prav tako hudo mi je tudi zdaj. Pa to drugi tako težko razumejo in sprejmejo. Med vsemi evforično srečnimi ob veselem decembru sem jaz kot kup nesreče. Po svoje imam srečo, da imam decembra veliko dela in torej manj časa za žalost in kar nekako gre. Zdaj pa ko je konec delovnega dela decembra pa je vse to prišlo za mano. Se vam dogaja podobno, kako prživljate “veseli” december?

Najprej iskrene sožalje, Daša. Ja, tudi meni se dogaja podobno. Ko bi “morala” biti najbolj srečna, se spomnim na mojo mrtvo hčerkico in me preplavi neizmerna žalost. Tudi zame je “veseli” december večkrat žalosten, kot vesel. Ne morem odgnati misli na mojo mrtvo hčerkico, še zlasti, ko me obkroža evforično vsesplošno veselje. V tem času porabim ogromno energije, da ne zapadem v žalost (veliko več kot druge dni v letu). Seveda pa so trenutki, ko se tudi jaz veselim življenja in novega leta, prežeta z mislijo in upanjem na lepši jutri. Tebi in vsem na tem forumu želim obilo moči, da bomo lahko zakorakale v nove dni. Naj nas upanje v nov jutri nikoli ne zapusti. Pa še obilo sreče, ki jo me očitno potrebujemo. Lep pozdrav

Tudi jaz imam mesane obcutke te dni. Najraje bi preskocila praznike, ko pa vidim veselje otrok, imam slabo vest. Moje hcerkice ne morem pozabiti in ko prizigam nesteto pisanih sveck in cajnih luck, vsakic pomisim nanjo.

Mirne praznicne dni ti zelim,

A.M.

Daša – sem še ena ki se počuti enako….
Počutje je pri meni tudi takšno-ravno teden pred božičem je bilo eno leto od…zato pri sebi vem da v decembru zame veselih dnevov in praznikov ne bo – nikoli več. Se pa močno zberem in se pretvarjam ter skrivam solze pred najbližjimi in prijatelji, ker vem da če bi kazala kako čutim bi zamorila in pokvarila praznike še ostalim. Zelo redkim in še to z veliko mero samokontrole lahko komu podam voščilo in ga tudi sprejmem. Ko je okolica cela ho ho in ha ha, se pač umaknem v miren in topel kot, se zberem in si misli zaposlim z vsakodnevnimi težavami…. Vedno pa ne gre in takrat izlivam bolečino.
Torej zaradi drugih ki imajo vse razloge za veselje, ostanimo močne in mirne.