Zgodbe o vaših angelih
Vedno znova se sprašujem…zakaj?Zakaj ste izgubile otročka?Koliko časa je to drobno bitje bivalo pod vašim srcem?Kako je potekala nosečnost?Kako se je stvar končala?Kaj ste pričakovale takrat od zdr.osebja in česa niste dobile?
Prebrala sem že knjigo “Prazna zibelka,strto srce”,a me še vedno zanimajo vaše zgodbe.Ne poznam jih.In če bi jih spoznala,bi lahko na podlagi njih pomagala mamicam,ki trpijo enako trnovo pot.Če bi le imela to moč.
Če sem preveč vsiljiva,se vam že v naprej globoko opravičujem.Rada bi,da vsaj jaz,kot zdravstveni delavec,ne pozabim na trpeče matere.In na vaše angele,ki se sedaj igrajo v nebesih.
Že v naprej,hvala…
mathea
Pozdravljena!
Name se lahko obrneš z vprašanji, če le lahko kaj naredim za boljši pristop osebja do nosečnic.
Mene osebno pogovor o moji nosečnosti, porodu in vsem kar spada zraven, ne moti. So pa najbrž tudi mamice, ki o tem ne zmorejo ali nočejo govoriti.
Prepričana sem, da tiste mamice, ki smo prestale težko preizkušnjo ne želimo nobeni da se ji zgodi kaj podobnega. Tudi take ki bi rade naredile kaj, da bi bilo vse skupaj vsaj lažje prenašati. Tudi v porodnišnici in s tem v porodni sobi, ko že veš kakšen bo rezultat. (TIšina. Brez prvega otroškega joka…)
lp
No,jaz se ne sramujem in ni me strah povedati,zakaj sem izgubila sinčka.Pri meni je bila diagnoza – miomi.
ugotovili so jih v 23. tednu,ko sem zaradi bolečin in rahlih krvavitev odšla v bolnišnico, kjer sem ležala cel teden s popadki.Po štirih dneh so me spustili domov,na kar sem se naslednjo noč vrnila in rodila našga Vida.
Bolečine so me spremljale ves čas nosečnosti in ginekolog sploh ni bil pozoren,na kaj sem ga opozarjala. On me je poslal z diagnozo – uruinfekt v bolnišnico ( brez kakršnegakoli pregleda,ali UZ-ja).
Mojga sinčka sem čutila od 20.tedna dalje in je grozen občutek,ko sem ga porodila in ga nisem smela stisniti k sebi.Odpeljali so ga komaj čez 4 ure v LJ na intezivno.Žalostno,toda resnično v današnjem času. Mene niso hoteli odpeljati v LJ,ker je pač bolnišnica plačana od vsakega dne v bolnišnici, kjer pacient leži. Spustili so me komaj tretji dan na mojo zahtevo,ko je Vid že umrl.Tako,da sem ga na žalost videla samo tistih nekaj minut ob porodu in potem,ko sem se šla poslovit od njega v LJ.
Potem pa ne bodi jezen na te zdravnike in njihovo politiko oz.politiko bolnišnic. Jaz si samo želim,da takšne travme,ki sem jo jaz doživljala in moja družina tiste tri dni,ne bi doživel nobeden več.Ampak na žalost se to dogaja tudi danes.
lp D.
Niti ne vem,kako naj začnem svojo zgodbo.Danes sta minila dva tedna,odkar sem rodila svojega tretjega sina.
Težko je,ker je še vse tako sveže…
Jezna sem in tudi razočarana nad svojim ginekolgom,ker svoje delo ni opravljal,kot bi moral,to je vsaj moje mnenje.
13.maja sem bila na pregledu,rekel je,da je vse o.k.,ceprav se mi je zdelo,da moj trebuh vec ne raste.20.maja sem sla na 3 dimenzionalni uz,ker nas je zanimal spol.Tam sem potem izvedela,da je nekaj hudo narobe.Bila sem cisto brez plodovnice,otrok vec ni rastel.Imel je hudo srcno napako,ledvice niso delale in pljuca se niso azvijala.Vse to bi se lahko opazilo ze v 19. tednu,zdaj pa sem rodila v 31. tednu,dozivela sem,kako so mi z inekcijo ubili otroka,da se po porodu nebi mučil,ker sploh nebi mogel dihati.Po 12 ih urah popadkov se je rodil,drzala sem ga,lep je bil,ne morem verjet,da se je to zgodila nam.
Trudim se iz dneva v dan,da najdem kak razlog da živim naprej.Največji razlog sta moja dva otroka,mislim da brez njih tega nebi preživela.
Tu spodaj je moja zgodba. Po dveh letih in pol sem še vedno žalostna, prazna, otopela. Ne mine dan, da ne bi pomislila nanjo. In razmišljala o tem, kakšna bi bila danes.
http://med.over.net/forum5/read.php?117,2270819,2270819#msg-2270819
Hvala,upam da bom našla dovolj moči,ker se res bojim ,da mi ne bo uspelo.
Ne vem kako naj sploh še živim naprej..
Tebi draga RAINBOW pa želim dosti moči in poguma še naprej,vem kako se počutiš,ker imava res identičen primer.Nažalost se tega zelo dosti dogaja,moja znanka je tudi tako izgubila otroka pred približno enim letom.
Pravi,da čas celi rane,ampak jaz tega ne verjamem.
Pri meni je bilo konec veselja pri 19. tednih nosečnosti. Kakšne 3 tedne pred tem sem krvavela, najprej čisto malo, potem pa vedno bolj. V 19. t. se je ulilo, nakar sem odšla v porodnišnico, kjer so mi povedali, da mi je odtekla voda in da je konec. Imela sem možnost naravnega splava (ki bi lahko še trajal in me celo ogrozil) ali umetnega s tabletko, ki sproži popadke. Odločila sem se za slednjo. Najhujše je bilo, ko sem jo pojedla. Srček je še vedno bil, še zadnji dan pred porodom. Hudo mi je bilo, ker sem se morala zavestno posloviti od otroka. Ko se je rodil, sem le prašala za spol. Nisem želela nič drugega videt. Včasih se zjokam, vendar živim naprej, zaenkrat še brez otrok.
Jaz tega kar se je zgodilo ne skrivam. Govorim o tem, če me kdo vpraša. Veseli me, da nekdo, ki dela na takem delovnem mestu sprašuje o tem z namenom, da bo lažje pomagal, če se še komu pripeti kaj takega. Takšnih bi moralo biti več.
Jaz sem svojo punčko izgubila lani konec maja. Razlog je v bistvu neznan. Bila sem po perilu v 41. tednu, po UZ pa v 38. Morda je bil tudi to razlog, da se je zgodilo kar se je. V glavnem, zadnje tedne mi je čedalje bolj zatrdeval trebuh, in če sem stala bi se kar sesedla. Na zadnjem pregledu pri g. sem to rudi povedala, pa me je pomiril, češ da je to normalno. Iz ordinacije sem šla nekako razočarana, ker mi ni opravil UZ, niti me pregledal, pa je to bilo en dan prej, kot sem imela rok po perilu. Ni minil teden, ko se mi je pričelo dozdevati, da otroka ne čutim, nisem pa bila prepričana, da je res tako, ker mi je trebuh še naprej močno zatrdeval in se je njegova oblika nonstop spreminjala. Klicala sem v ZD in so mi rekli naj se pridem pokazat. G. Mi je naredil UZ in sledil je šok, srček več ni bil. Napotil me je v porodnišnico, kjer sta me sprejeli prijazna babica in sestra. O ginekologu v porodnišnici pa imam slabo mnenje. On je kar določil, da je bila ovita popkovina, pa je babica pri porodu rekla, da to ni to. Za tolažbo pa sem dobila besede:” To je narava, to se dogaja, to ni nič takega. Mladi ste še, pol leta počakate pa imate drugega.” Te besede so se mi za zmeraj vtisnile v spomin. Od šoka mu nisem mogla niti nič odgovoriti. Rada bi povedala, da naši otroci niso igrače, da če se zlomijo, lahko greš v trgovino po drugo!
Zato polagam na srce, taka tolažba niti slučajno ni primerna v taki situaciji.
Prosila bi tudi, da staršem predlagate, da svoje otroke fotografirajo, nama nihče tega ni predlagal, sam pa se nisva spomnila. In mi je tako grozno žal. Niti prva dva otroka je nista mogla videti.
To bi bilo za enkrat z moje strani. Če bo še kakšno vprašanje, pa bom tudi rada odgovorila, če bom znala.
LP
Silvya
Draga P.W., če bi se rada pogovorila ali pa potrebuješ le nekoga, ki te razume, mi lahko pišeš na [email protected]
Drži se!
3x izgubila sončka, na začetku nosečnosti.1. v 5 tednu, 2. v 10 tednu in lani pri polnih 13. tednih. ni tolažbe ni besed, ki bi tolažile, ko pričakuješ, sploh če je nosečnost načrtovana, saj se vendo znova vprašaš kaj sem naredil narobe da je tako. čeprav razum pravi: NIČ NISI KRIVA, KRIVA JE NARAVA, JE ŽE MORALO BIT TAKO,…, ti to ne koristi niti malo. in še njabolj vzbuja jezo odgvoro osebja, predvsem zdrvnikova, ko začno na dan vlečt statisične podatke. takrta ti izjava o tem da se to zgodi vsakemu 5. ali kateremu že zdravemu paru, ne pomaga, takrat si šele jezen, na vse okrog sebe, saj pomemben si samo ti, tvoja družina, praznina ki ostaja v domačem okolju.
in ni res, čas ne zaceli ran, samo navadiš se, tako zelo da te prizadene, ko ugotoviš da partner, zavestno vse potisne nazaj, da ti lahko takrat stoji ob strani, in ob nesrečni obletnici reče, pa res ni bilo takrat, tega je že dlje časa.
in če tudi preteče več let in če tudi imaš potem zdravega sončka, ob spominu na to priteče solza in pogovor o tem naleti na molk.
Tudi meni je hudo, da nimava slikice!Lahko bi otročka slikali v porodnišnici in če bi par po prvem šoku želel slikico, bi jo imel vsaj možnost dobit( v nekaterih državah je zo možno), saj v tistih hudih trenutkih, na take stvari ne misliš, ker ti je preveč hudo!Jaz sem Bineta pestovala 4 ure in še vedno se bojim, da bom dokončno pozabila kašen je bil in res si želim njegovo slikico, kar pa žal ni več mogoče!
Vem da se osebje ne more čustveno vezat na vsak boleč primer, vendar mislim, da lahko sočutje pokažejo, saj so tudi za take stvari “šolani”.Jaz tega nisem doživela, še tega ne, da bi k meni prišla psihologinja, čeprav ima pisarno v 4. nadstropju.Mislim, da je to njena dolžnost, pa tudi če bi jo le odslovila in jo kam poslala in mislim, da ni na žalujočih mamicah, da prosijo, če lahko pride do njih!Meni je ni nihče niti omenil, kaj šele da bi privlekla svojo podobo do mene!
Odnos osebja je bil Ok, z izjemo zdravnice (no dveh zdravnic), ki sta bili totalno brezsrčni in to boli!Še največ tolažbe in sočutja sem prejela v porodni od babice(žal ne vem kako ji je ime, pa bi se ji rada zahvalila za vse besede in dejanja, ki mi/nama jih je nudila) in v sobi od čistilke…………nad tem pa bi se morali zamisliti, mar ne?!
Če bi si vsak delavec, ki se srečuje z mamicami vzel 2 min časa pri tistih, ki želijo govoriti o izgubi, bi se lahko marsikaj naučili in bi znali bolje izbirati besede tudi pri tistih, ki se zaprejo vase!
Upam, da bom še kdaj zanosila in nosila do srečnega konca in upam, da bom lahko še kdaj kateri izmed mamic pomagala vsaj z drobno besedo, čeprav si želim, da tega nikoli in nikdar nobena nebi več rabila, a žal nam življenje prinaša tudi hude stvari!
Mamice, lep pozdrav, pogumno naprej!
škratek
Moja zgodba se začenja, ko mi je ginekologinja povedala, da verjetno brez pomoči ne bom zanosila. Nekaj časa je trajalo, da sem se opogumila in naročila na GK. V začetku leta 2003 sem bila na laparoskopiji, vendar nikakor nisem zanosila. Po šestih mesecih, pa sva končno zagledala tako močno zaželjeni plusek na testu. Nosečnost je potekala brez zapletov. V 20 tednu pa je ginekologinja ugotovila, da se mi maternični vrat lijakasto odpira in me poslala v porodnišnico. Tam so me zadržali par dni in me brez opozoril odpustili domov. Na naslednjem pregledu sem bila odprta že dva prsta(to je bilo v 23 tednu). Spet porodnišnica- tokrat Ljubljana. Na sprejemu sem naletela na osorno zdravnico, ki mi je rekla,da iz tega nič ne bo in da bi me najraje poslala kar v porodno. Potem si je po pregledu premislila in sem šla na oddelek. Sestre so bile prijazne, tolažile so me in spodbujale. Jaz sem pa s strahom čakala vizito, ker sem se bala, da me bo spet kar poslala rodit. Po 14 dnevnem ležanju in vse večjem upanju, da zdržim vsaj do 28.tedna, mi je zvečer odtekla voda. Sestre so prišle in zaman iskale bitje srca. Tokrat so me res peljali v porodno, kjer je zdravnik ob gledanju UZ, samo odkimal z glavo in mi povedal, da je moj sinček umrl v meni. Podrl se mi je ves svet, želela sem si samo, da bi bilo čim prej vsega konec, da grem domov in pozabim vse skupaj. Po porodu otroka nisem hotela videti, a je babica vztrajno ponavljala, kako lep fantek je in naj ga le popestujem. In sem ga. Kako sem ji hvaležna za to, ne znam niti povedati. Prinesla ga je, zavitega v pleničko, majhnega fantička s črnimi laski. Tako je bil lep, prekrasen, tako moj. Pa vendar ga ni bilo več, tako daleč je bil.
Potem so ga odnesli in nikoli več ga ne bo. Slike tudi jaz nimam, pa si želim, da bi jo imela.
Po porodu so me odpeljali na oddelek, kjer sem bila sama v sobi. Ko me je resničnost udarila po glavi, ko sem skozi okno opazovala mamice, ki so pestovale svoje novorojenčke, se mi je pa skoraj zmešalo. Na srečo je kar naprej nekdo hodil v sobo in me zamotil. Tudi sobna zdravnica, ki mi je tako nagnala strah v kosti, je prišla. Bila je prijazna,topla in sočutna. Vprašali so me,če bi želela,da pride psihologinja in sem rekla ja. Pogovarjali sva se, dala mi je nekaj napotkov kam naj se obrnem in povedala par stvari o žalovanju, ki jih takrat še nisem razumela.Šele pozneje.Tudi telefonsko številko mi je dala in rekla naj jo pokličem, če ne bo šlo. In sem jo kakšnih 14 dni kasneje, res poklicala. Veliko mi je pomagala.
Takrat sem skoraj vsak dan hodila v Park zvončkov, jokala kar naprej. Čisto me je zlomilo. Ob tuširanju nisem gledala trebuha, tudi v ogledalo se nisem gledala, spala nisem skoraj nič. Cele noči sem buljila v televizijo,ven sem hodila samo toliko, da je šla moja psička na potrebo. Če sem slučajno videla kakšno nosečnico ali voziček, sem kar pobegnila. Trajalo je več kot eno leto, da sem se pobrala.
Z možem sva šla v IVF postopek in uspel je. Kljub cerklaži,ležanju,sem rodila v 30. tednu. Moj mali nedonošenček je danes star 22 mesecev(korigirano 20) in sploh ni več majhen.
Mojega malega, črnolasega Vida pa močno pogrešam. Zdaj mu skupaj z bratcem hodimo prižigati svečke. Na njegovem grobu ne jočem več, me pa bolečina še vedno trga…
zgoraj napisanemu postu bi še nekaj dodala. kot pravi škratka osebje je šolano tudi za komunikacijo z žalujočimi svojci in posamezniki. samo ne tega nam ne da osnovni poklic to so čisto osebnostne vrline in osebna presoja o tem ali se bom udeležil izobraževanja in katerega. včasih te nadrejeni samo potisne v to včasih pa niti tega ne. in je še nekaj, česar sem se zavedla včeraj, ko sem malo premišljevala o vsem skupaj. tudi sama sem v tem poklicu in tudi sama sem doživela izgubo in naval mešanih čustev, ki me še vedno preplavijo, ko pomislim. in če se postavimo v situacij, sedaj ko se lahko, saj ob izgubi se to ne da, da je verjetno marsikatera med. sestra, marsikateri zdrvnik, doživel podobno izgubo, potem vidimo zakaj morda tak rezerviran odnos. seveda ni opravičila, pa vendar nekja olajševalnih okoliščin. ljudje pa smo ljudje zato ker smeo različni, imamo različne osebnostne vrline in smo v nekaterih situacijah egoisti.
Ju3, se strinjam s tabo, smo ljudje in smo egositi in so šolani, vsa veličina in sposobnost sočutja do sočloveka pa se skriva v srcu in taka srca so velika, pa čeprav od nešolane čistilke!Jaz bom tej gospe hvaležna do konca življenja, prišla je do postelje, me pogledala, vprašala kaj je hudega in ko sem izustila, da mi je umrl ortok, me je tako nežno pogledala in pobožala kot mama in tistih nekaj lepih besed bo za vedno lep spomin na tragičen dogodek!
Tudi mene je hotela sobna g takoj poslati v porodno, pa nisem želela podpisat, da o besedah o tem, kako je to boljše in da se bom manj matrala, ker je tko in tko brez veze da vztrajam…..čeprav je bil Bine še živ….da moram sicer podpisat sproženje poroda……….nisem hotela podpisati……in vsi ostali G so se strinjali z mano, ne z njo, ki je celo na konziliju predlagala nasilno prekinitev.Hvalabogu, da so bili drugi proti, sem imela še nekaj lepih dni s sinkom in vsaka njegova brcika, vsak gib je bil tako lep, tako nežen in tako moj……..vse do konca!
lp
škratek