Katere so besede, ki lahko pomagajo , tolažijo, ob izgubi otroka ?
Kako lahko še drugače pomaga prijateljica mami , ki je izgubila otroka ?
Ali naj kaj reče o otroku, ali naj raje molči in čaka ali bo prizadeta mati mogoče sama spregovorila ?

Hvala in LP

Sama sem to izgubo doživela letos in po pravici povedano, ne vem, kaj bi mi takrat ustrezalo, da bi mi kdo rekel. In se tudi ne spomnim, razen tistih fraz, ki bolijo. Vem samo to, da sem vedno, ko sem se z nekom srečala prvič, padla v jok in nisem vedela, kaj naj rečem in tudi tista oseba ni vedela, kaj naj reče. Potem pa je možu v službi sodelavec, ko mu je povedal, da smo izgubili otroka, izrekel moje sožalje. In mož je rekel, da je bil zelo presenečen in zdelo se nama je, da je to res ustrezna misel, na kar se pa sama v neki drugi situaciji prav gotovo ne bi spomnila. Tako da bi danes, nekaj mesecev po tej izkušnji rekla, da je izrečeno sožalje primeren most do žalujočega, potem pa že vidiš, kako bo stekel pogovor. Zdaj sem se spomnila tudi, da mi je pripovedovala prijateljica o svoji kolegici, ki je izgubila otroka, da ji je isto govorila, da je tako pogrešala, da bi ji kdo izrekel sožalje.

LP, J.

Tudi jaz se strinjam z Lijo.Zelo bolele so me besede:saj sta še mlada;kaj sploh jokaš,saj imaš že enega otroka doma,itd.
Bilo mi je pa prijetno pri duši,ko so mi pa izrekli sožalje in spraševali o Vidu.
Nikoli pa ne reci prijateljici, da naj čim manj govori o tem(to mi je pred kratkim rekla meni dobra znanka),ker ona si bo odprla dušo s tem, če bo čim več govorila o tem. Lažje ji bo, to ti povem iz prve roke, ker jaz,moj mož in moja hči odkrito govorimo in se pogovarjamo o Vidu in njegovi smrti.Verjemi, nam je vem skupaj lažje.
lp D.

Se strinjam z obema pred menoj.
Meni bi izrečeno sožalje veliko pomenilo. Ob prvem srečanju s prijatelji, sorodniki in znanci vsaj nekaj (sožalje, besede kot so žal mi je) samo ne molk in sprenevedanje. Veliko mi je tudi pomenilo, če se je kdo zjokal z menoj, me objel, stisnil roko, me povprašal o otroku…

Bolelo pa me, ko me je znanka nekaj časa kasneje vprašala Če bo moj partner zraven, ko bom rodila. Jaz pa sem že rodila in je bil moj dragi zraven.
Zaboli me tudi, ko mi sedaj ljudje, ki vedo za izgubi rečejo: kam že gresta, saj nimata otrok ali pa vaju otroci ne jezijo…
Občutek dobim, da se norčujejo iz naju ali pa sploh o ničemer ne razmišljajo.

Ampak sčasoma žalujoči dobivamo debelejšo kožo, prvo leto pa vsaka nepremišljena beseda zelo zaboli.

Povej ji, da si v skrbeh zanjo in da si z njo. Veliko pomeni, da v tako veliki stiski nisi sam.
Včeraj sem na praznovanju 70-letnice sorodnika izvedela tole žalostno zgodbo: njegovi sestri je umrl otrok v prometni nesreči in kmalu zatem mož za boleznijo. Tega ni prenesla in je kljub še enemu živečemu otroku naredila samomor. Ta sin še živi.
Ta zgodba mi je potrditev, da mame zares smo POGUMNE in potrebujemo veliko moči, da preživimo smrt otroka. Res mislim, da je to najtežja naloga, ki nas lahko doleti v življenju.

Če imamo oporo v ljudeh okrog nas, pa si tam lahko polnimo baterije. Morda si jih ta mama po izgubi moža ni imela nikjer.

Mislim na vas.

Draga Tiki
vse imajo prav. Lahko pa ji kupiš knjigo Prazna zibka strto srce, jo tudi sama prebereš, in ji jo podariš. S tem boš pokazala, da ti ni vseeno, in verjemi, da je knjiga odlična, in zares pomaga. Upam, da bo pomagala tudi prijateljici.
Kot so že na polnočnem klubu dejali, se ženska zave šele nekje po 2 mesecih (pade iz šoka), takrat ko je okolica (velikokrat tudi partner) že pozabila na vse. Takrat je čas, ko žalujoča oseba najbolj potrebuje tolažbo in razumevanje, ljubezen. Sama ti lahko povem, da bi brez društva solzice in krasnih mamic tukaj na forumu, najbrš da kar naredila samomor….pa vendar se človek na koncu sam odloči v katero smer bo šel.

Ne bom dolgovezila….želim da tvoja prijateljica čimhitreje dočaka dan, ko bo njen angelček na mirnem mestu v njenem srcu.
objeme od kaje

Pozdravljene ,

najlepša hvala za vse vaše odgovore. Res ste napisale lepo in nekaj zelo lepih misli. Jaz takšne bridke izkušnje kot ve , nimam. In iskreno povedano sploh si ne znam predstavljati , kako boli, ko izgubiš otroka.

Ali ste iskale/našle tolažbo v cerkvi pri Bogu (tudi če prej niste živele krščanskega življenja ) ?
Naj sije sonce za vse vas in vaše angelčke.

Tiki

Vse smo bile postavljene pred dejstvo, brez izkušenj, v glavnem nam nihče ni znal pomagati. Vsaka se je borila z bolečino po svoje. Verjetno je marsikatera šla tudi v cerkev.
Jaz pa… a naj grem Boga vprašat, zakaj se je tako odločil? Če je on tisti, ki o tem odloča, kako naj najdem tolažbo pri njem?

Se popolnoma strinjam z Doro. Ko sem še bila noseča sem večkrat prosila boga (čeprav ne hodim v cerkev), naj bo otroček zdrav. Ko sem ga rodila in ni bil zdrav – kako naj v tem istem bogu iščem tolažbo. Še danes, ko me je določenih situacij strah, mi misli zbežijo k bogu, ampak jih hitro odženem, ko se spomnim, da je bog namenil mojemu (težko pričakovanemu) otroku smrt.

mene pa zanima ce bi bilo primerno napisati: čas celi rane?
moja prijateljica je rodila mrtvega sina.

Čas celi rane …
Rana se nikoli ne zaceli, bolečina s časom ni več tako močna, a ostane za vedno. Vedno ti ostaja kup vprašanj, zakaj jaz, zakaj meni, kaj bi če bi … tega je ogromno. To ti bo pomagalo:
20 stvari, za katere si starši malih angelov želimo, da bi si jih ljudje zapomnili
1. Želim si, da te ne bi bilo strah omenjati mojega otroka. Samo zato, ker ga nikoli nisi videl/-a, še ne pomeni, da si ne zasluži tvojega pripoznanja.
2. Želim si, da ne bi mislil/-a, da me prizadeneš, če govoriva o mojem otroku in jaz jočem. Potrebujem to, da jočem in da govorim o svojem otroku s teboj.
3. Želim si, da bi o mojem otroku lahko govoril/-a več kot le enkrat samkrat. Če bi govoril/-a večkrat, bi mi to dalo potrditev, da nisi pozabil/-a nanj, da ti ni vseeno in da razumeš.
4. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da ne želim govoriti o svojem otročku. Svojega otroka imam rada in potrebujem to, da o njem govorim.
5. Želim si, da bi mi lahko rekel/-a, da ti je žal, da je moj otroček umrl in da misliš name. To bi mi povedalo, da ti ni vseeno.
6. Želim si, da ne bi mislil/-a, da je vse, kar se je zgodilo, le en velik, grd spomin zame. Spomin na mojega otroka, ljubezen, ki jo čutim do njega, sanje, ki sem jih imela in spomini, ki sem jih ustvarila zanj, so zelo prijetni. Seveda so vmes tudi grdi spomini, vendar, prosim, razumi, da niso vsi taki.
7. Želim si, da se ne bi pretvarjal/-a, da moj otrok ni nikoli obstajal. Oba/-e veva, da je otrok rasel in se razvijal v meni, v mojem trebuščku.
8. Želim si, da me ne bi obsojal/-a, ker se ne obnašam tako, kot misliš, da bi se morala. Žalovanje je zelo osebna stvar; zelo smo si različni in različno se soočamo s stvarmi, ki se nam dogajajo.
9. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da sem »čez«, če imam dober dan, ali da sem nerazumna, ker imam slab dan, ti pa misliš, da bi morala že preboleti. Nobenega vzorca ni, kako naj se vedem.
10. Želim si, da se me ne bi izogibal/-a. Nisem kužna, če sem izgubila svojega otroka. Če se me izogibaš, mi daješ občutek izoliranosti, zmedena sem in počutim se, kot da je vse moja krivda.
11. Želim si, da ne bi pričakoval/-a, da bom nehala žalovati v nekaj tednih, mesecih ali letih. Najbrž bo sčasoma lažje, vendar nikoli ne bom pozabila.
12. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da moj otrok ni bil resničen in da je bil le kri, skupek celic ali zarodek. Moj otrok je imel življenje. Moj otrok je imel dušo, srce, trebušček, nogice, rokice in obrazek. Videla sem obraz svojega otroka. Pestovala sem ga, imela sem ga rada. Moj otrok je resničen – in bil je živ.
13. Predviden datum poroda, materinski dan, praznovanja, dan, ko se je moj otrok rodil in dan, ko sem ga izgubila, so zame pomembni, a žalostni dnevi. Želim si, da bi mi ob teh dneh lahko izrazil/-a podporo.
14. Želim si, da bi razumel/-a, da me je izguba mojega otroka spremenila. Nisem več ista oseba, kot sem bila pred izgubo in nikoli ne bom. Če boš čakal/-a, da spet postanem »normalna«, boš najbrž razočaran/-a. Sem drug človek, z novimi mislimi, sanjami, prepričanji in vrednotami. Prosim, potrudi se spoznati pravo mene – morda ti bom še vedno všeč.
15. Želim si,da mi ne bi rekel/-a, da bom imela druge otroke. Želim si otroka, ki sem ga izgubila in noben drug otrok ga ne more nadomestiti. Otroci niso nadomestljivi.
16. Želim si, da se ne bi bil/-a v zadregi ali nesproščen/-a, kadar govoriš o mojem otroku ali kadar si poleg mene. Če si tak/-a, to opazim. Ni pošteno, da me delaš nesproščeno le zato, ker se ti počutiš tako.
17. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da je bolje, da nisi preveč v stiku z mano, češ da imam tako in tako prijatelje in družino. Težava je v tem, da vsakdo tako misli in velikokrat se počutim osamljeno.
18. Želim si, da bi razumel/-a, da mi je ob nosečnicah neprijetno. Ljubosumna sem.
19. Želim si, da ne bi rekel/-a, da mi je mati narava na tak način sporočila, da je bilo nekaj narobe z mojim otrokom. Moj otrok je bil popoln ne glede na to, kaj pravi mati narava.
20. Želim si, da bi razumel/-a, kaj govoriš s tem, ko mi rečeš, da bo naslednjič vse OK. Toda, kako veš? Kaj boš rekel/-a, če se mi zgodi še enkrat?

Upam, da ti bo v pomoč.

lizzy123, po mojem mnenju ni primeren izraz.
Izkušnja izgube otročka je tako težka in boleča, da si le starši, ki so to dali skozi lahko predstavljajo. Življenje se ti obrne na glavo, izgubi svoj smisel, vse o čemer si kdaj sanjal ti je na tako krut način odvzeto…sčasoma se naučiš živeti z bolečino, samega sebe spoznavaš na novo, na novo si postavljaš temelje, življenje nima vedno smisla…zadnjič sva se pogovarjali s prijateljico in pogovor je nanesel ravno na to, če čas celi rane in rekla sem ji le to, da pri naši izkušnji ne gre za nek problem v življenju oz. na neko oviro na poti, in da ko problem oz. težavo razrešiš, da je vse OK, vse po starem – pri izgubi otroka ni in nikoli ne bo tako. Mogoče bi bile res najbolj primerne besede tolažbe, da daš mamici občutek, da si ji na voljo za pogovor kadarkoli in kjerkoli in da se potrudiš omenjati otročka – to nam mamicam angelčkov največ pomeni.

Meni je tudi izrečeno sožalje največ pomenilo, pa četudi je potem sledil molk ali pa neka čisto druga debata. Samo da sem vedla, da mislijo name/na naju in da sočustvujejo.
Sem se pa že pred nosečnostjo zatekala v cerkev k Bogu in še zdaj se. Sem namreč mnenja, da On že ve, zakaj je bila smrt za najinga sinka najboljša izbira, pa četudi (morda) najslabša za naju.

Ne, čas celi rane ni dober SMS za prijateljico, ki je izgubila otroka.

Jaz bi ji napisala takole:

Ni besed, ki bi olajšale bolečino ob izgubi nekoga, ki ga imamo neizmerno radi.

S tem daš vedeti, da poskušaš razumeti njeno bolečino, vendar ne najdeš pravih besed s katerimi bi jo lahko v tem trenutku potolažila. Meni bi to takrat veliko pomenilo in le ena prijateljica je takrat zmogla delovati v tem smislu, vse ostale so odpovedale na celi črti. Žal. Saj bi mi še kako prav prišla prijateljska podpora.

Kliči jo ti, ne čakaj na klic. Saj boš sama čutila ali ji tvoji klici ustrezajo ali ne. Če sta prijateljici, jo gotovo dobro poznaš. Najtežje je, če človek ostane sam v svoji bolečini.