Zgodba s srečnim nadaljevanjem
Pozdravljeni,
lani marca sem izgubila svojega tretjega otroka. Prvega sem izgubila pred 4 leti čisto na začetku nosečnosti, drugega pred dvemi leti ravno na polovici nosečnosti. Moja zgodba je napisana tudi v knjigi Prazna zibka, strto srce (Moji otročički).
Zgodba se konča s četrto nosečnostjo in stavkom: “Molim.” Molila sem, da bi se vsaj četrta nosečnost izšla tako, kot sem si želela za vsako pred to. In z menoj in za nas je molilo veliko prijateljev. Zdaj pa vam z veseljem sporočam, da so se molitve uresničile in pestujem že 9 in polmesečnega Gašperja. Zanosila sem kmalu po tretjem splavu, vendar Gašper ni nadomestilo za nobenega od prezgodaj odšlih otrok. Gašper je najina velika sreča (pa čeprav je materinstvo tudi naporno). Za 1. novembra sva skupaj z Gašperjem prižgala belo svečko za naše tri angelčke. Ko bo dovolj star, mu bom povedala, zakaj vsako leto prižigamo belo svečko.
Hvala vsem, ki ste mi v času žalovanja stali ob strani, tudi tistim, ki ste svoje zgodbe zapisali na tem Forumu. Še posebej hvala Fridi.
Tole sem spisala precej pozno in morda preveč na kratko, a naš mali sonček me veliko potrebuje in jaz se mu vsa dajem, kolikor je v moji moči. Hvala Bogu za to, da se lahko tako vsa dajem svojemu otroku.
Upam, da bo napisano v spodbudo mamicam, ki svojih anglečkov niso uspele pestovati v svojem naročju.
Aljana
Draga Aljana,
zelo razumem tvojo ljubezen do Gašperja, predvsem pa tvoje prošnje oz. molitve, da bi se vsaj ta nosečnost lepo iztekla.
Tudi sama sem izgubila dva otročička in v tretje molila in prosila, da bi dete zdržalo vsaj toliko, da bi bilo sposobno živeti izven maternice.
Tako sem v tretje samo 14 dni pred rokom rodila ljubega sinka, ki danes šteje že 5 let. Njemu je sledila mala miškica, ki je napolnila 3 leta :-))
Tudi sama želim vsem mamicam, ki svoje otročičke pestujete v mislih, da se vam kmalu pridruži še otrok, ki ga boste z največ ljubezni in topline prižele k sebi.
Draga Aljana
kakšno naklučje. Včeraj zvečer sem končno prebrala knjigo in si dobro zapomnila prav vsako izpoved, tudi tvojo. “Molim” mi je še pozno v noč odmevalo v glavi in moja molitev je bila včeraj posvečena samo tebi in tvojemu otročku.
zelo sem vesela, da si prav danes napisala tvoje besede in srečna sem s teboj.
Veliko objemov vama obema, Gašperju pa še en velik poljub.
Kaja
Pozdravljena Aljana.
Kako lepo je bilo prebrati tvoje pismo. Tudi moja usoda je zapisana v eni od zgodb Prazna zibelka…
Moram reči, ko sem prvič brala ob izidu knjige še ostale presunljive zgodbe, me je zadelo kot puščica v srce spoznanje!! Ženskam se ta tragedija lahko ponovi večkrat. Ni tako, kot so me na nek način tolažili v porodnišnici, da se taka huda stvar nikoli ne zgodi pri isti ženski dvakrat. Češ, naslednjič bo vse dobro.
Seveda v svojem okolju nimam nobenega, ki je pretrpel isto kot jaz in sem verjela v vse, kar so mi povedali.
V teh zgodbah pa sem spoznala, da nič ni 100%. Če se je zgodilo enkrat, ni rečeno, da se ne bo še drugič. Še posebej, če je tisti vzrok, ki je povzročil prezgodnji porod, še zmeraj prisoten.
Zgodbe sem prebrala že neštetokrat in mislim, da jih znam že na pamet.
Sedaj sem po 5 letih tudi jaz ponovno noseča in zanimivo, še zmeraj primem knjigo in spet in spet požiram vse besede, predvsem tiste, kako se vsa spočetja začnejo s takim veseljem in optimizmom. Ko pa pride konec, pa jočem in molim, da mi ne bo spet dana tako kruta usoda, kot je izguba lastnega otročka.
Slišala sem že nekaj mesecev nazaj, da je tvoje trpljenje naposled bilo nagrajeno s sinčkom. Tako tudi mene drži pokonci, da je možna tudi zmaga!Tako sem vesela.
Ampak ponovna nosečnost…ni tako, kot je bilo v prvi nosečnosti, ko se ne zavedaš, da se lahko hkrati z odločitvijo za življenje odločiš tudi za smrt.
Sedaj sem čisto na začetku nosečnosti, a je verjetno, da bo z vsakim mesecev skrb napredovala. Že sedaj se kdaj pa kdaj ponoči prebudim iz hudih sanj…
Aljana, če boš kdaj pri volji, pri času, se ti lepo priporočam za kakšno izkušnjo-nasvet v tvoji zadnji-uspešni nosečnosti, saj je zelo verjetno, da grem čisto po tvojih stopinjah, to je stopinjah skrbi in dvomov. Pa tudi vzrok izgube je bil pri meni isti, le da šele v 8 mesecu nosečnosti.
Prijatelji me ne razumejo, zakaj sem na neki način tako črnogleda, a če enkrat doživiš smrt svojega novorojenega otroka, potem je jasno, da v naslednji nosečnosti strah prevladuje nad veseljem.
Prosim, napiši, če bi se lahko kdaj “slišale” po mailu ali telefonu.
Pa lep pozdrav in polno veselja s tvojim sončkom želim.
Živ, Ingrid,
z veseljem bi se kdaj pogovarjala s teboj. Piši mi na mail, pa si bova izmenjali telefonske številke – lahko ti jo da pa tudi Suzana.
Veš, jaz sem precej več nerazumevanja doživela iz okolice, ko me je bilo strah izida te zadnje nosečnosti kot pa pri prejšnjih žalovanjih. Saj je kar težko verjeti, a ne? Ko sem komu omenila svoje strahove (ki so bili še kako realni in sploh po tako bolečih izkušnjah), mi je večina govorila: “Ne smeš misliti na to. S strahom lahko samo škodiš… Kogar je enkrat kača pičila, se boji zvite vrvi. Misli pozitivno.” In podobno. Za znoret. Kot da sama ne bi vedela, da moram čimbolj pozitivno razmišljat. Ampak kako, ko sem se to trudila pri obeh prejšnjih nosečnostih, pa sem vseeno izgubila otročička?!
Vesela bom tvojega maila ali klica. Bodi dobro,
Aljana
Posebne vezi se rodijo iz trpljenja, a ne!
Alenka, ti mi daješ upanje in ob rojstvu Gašperja sem bila zelo ganjena. Tistih napovedanih 50 % se je obrnilo v tvoj prid in hkrati daje upanje nam, ki bomo še morale prehoditi to pot. Upam, da do srečnega konca.
Srečna sem, da sem ti lahko stala ob strani. Bila si tako lepa nosečnica. Vem, da bom tudi jaz tebe potrebovala.
Zelo me je strah in sploh si še ne zmorem predstavljati kaj vse me lahko čaka ali pa tudi ne!
Jokala bom v obeh primerih in veliko mi bo pomenilo, da me bo nekdo razumel.
Vem, da me ti boš.
Vse dobro želim tvoji družinici in hvala, da si.
Tudi jaz se pridružujem vsem tvojim besedam, Frida.
Jaz se tudi ponovno spet bolj najdem na tem forumu, kot na forumu nosečnost, kjer sem sedaj dva meseca z veseljem prebirala članke. Moja nosečnost se je namreč včeraj zaključila z aspiracijo, pri kateri je sodeloval čuteč in čudovit zdravnik, tako da se je vsaj po tej plati nosečnost zaključila brez težav in zapletov. Zarodek je v 6 tednu enostavno prenehal rasti in to smo ugotovili šele v 10 tednu, ko sem šla zaradi blage krvavitve v porodnišnico.
Sedaj se mora spet začeti upanje, brez katerega ne gre, če hočemo enkrat doseči tisto, kar je nam najpomembnejše. Končno spoznati, kako je, če se porod zaključi z rojstvom zdravega otročka, ki nam ga ne bo nihče vzel, ampak ga bomo lahko stisnile k sebi in šle z njim domov!