To ni prav moja zgodba, ampak o moji mami…Pred 23 leti je po parih nosečnostih s srečnim koncem prišla še slaba izkušnja. Po normalni nosečnosti in začetku poroda je bilo dete oklicano za mrtvo. Po rojstvu jo mami niso niti pokazali, zdravniki so rekli, da gre na obdukcijo, nato pa se bodo dogovorili, če jo mama hoče individualno pokopati…ženska je po parih dneh vprašala, kdaj bo dobila nazaj punčko, Martino, pa so ji odgovorili, da je že sežgana…Še izvida obdukcije ni dobila ona, ampak ginekolog…
Na hčerkico jo vežejo le spomini – vedno sem mislila, da medli. Danes pa sem spoznala, da sem bila le jaz premajhna in se medlo spominjam maminega žalovanja, imela sem 4 leta…
Sama sem že srečna mamica dvema prečudovitima sončkoma. Danes zvečer sem, kot ponavadi, poklicala mamo, in jo med vsakdanjim čvekom vprašala, če prinesem kako svečko za na atijev grob, Rekla je, da naj kar prinesem nekaj velikih rdečih in eno malo belo v obliki srčka. Ne da bi kaj hudega mislila, sem rekla:” ja, kje boš pa prižgala svečko Martini?”
Takrat je zajokala in rekla, da bo kar na atijev grob postavila, da zdaj ko je ati umrl vsaj dete ni več samo…

Že več kot dvajset let je minilo, odkar zopet jokam za Martino…Pa ne toliko za sestrico, ki je nikoli nisem niti dojela, pač pa, ker se šele zdaj, ko sem sama mama, zavedam, kako strašna izkušnja je za mojo mamo… in za vas vse…

…zgodba, ki seže do srca…
Mojca

Draga mt, krasna hčerka si svoji mami in čudovita mamica svojima sončkoma. Tega nikoli ne pozabi, kajti takšni ljudje so redki. Mala Martina je ponosna na vse vas.

Tvoja mami je zgled vsem tistim, ki ne dojamejo, da žalovanje traja dolgo, da nikoli ne pozabiš in da moraš s takšno izgubo živeti.

Tople objeme pošiljam tebi in tvoji mami. Ogromno nas je, ki smo v mislih z vama in v srcih prižigamo svečke za prav vsako zvezdico, tudi za malo Martino.