Bolečina,ki nikakor ne popusti
V ponedeljek sem res bolj na hitro preletela park zvončkov. Bil je že večer in tema , tako da sem bolj malo vse skupaj videla. Prižgala sem svečko in odhitela domov., k mojemu angelčku na grob. Ne vem, tako je to hudo, da sploh ne znam povedati. Tako sem si želela tega mojga sinčka. Danes, prvo ko sem pomislila, da mu bom kupila svetlo plavega plišastega kužka in mu ga bom nesla na grobek. Potem me je klical sodelavec, da bi mi izrekel sožalje, toda besede so se mu kar zatikale v grlu. Na koncu sva jokala oba. Danes sem res na psu, totalno. Non stop premišljujem o mojem Vidku in vidim njegov obraz pred sabo.Vem,da bodo še prišli takšni dnevi,ampak nisem si mislila…
Oh, zopet sem zamorila vse skupaj, ampak ne morem si pomagat. Žalost je le prehuda.
lp D.
Jočem s teboj. Šele pol dneva je za mano, pa mi gre vse narobe… razjezim se na vsakega, ki mi pride naproti … vsi mi grejo blazno na živce … polna sem besa in jeze … komaj prenašam ljudi okoli sebe … še otroci se mi zdijo tečni…
Zakaj? Samo jaz vem!!! Danes minevata dve leti od dneva, ko so se mi podrle sanje … in čutim, da je danes drugačen dan … žalosten, moj … ne upam si zapreti oči, ker se mi odvija grozljivka pred mojimi očmi … vem, da bo že jutri drugačen dan … ampak najprej mora miniti ta…
Prižigam svečko, jočem in s težkimi koraki stopam dalje… v nov dan, v novo upanje, ki še tli v meni…
Topel pozdravček vsem
Pozdravljena,
tudi za mene je bil včeraj zelo, zelo težak dan. Minilo je namreč štiri mesece odkar sem rodila mojega dragega sinčka mrtvega.
Bilo je grozno, v službi sem jokala, ne morem se več kontrolirat.
Danes je drugi dan, novi dogodki, velika bolečina vednar drugačna.
Ugotovila sem, da nas je dosti mamic in atijev z angelčki. Vsak trpi po svoje.
Zanimiva misel, ki sem jo slišala danes zjutraj je: sreča je odobreno posojilo, ki ga moramo vrnit.
Težki so dnevi, zelo težki. Moramo se naučit živeti z njimi, saj imamo angelčke, ki so vedno z nami.
D.
Včeraj sem morala k svoji ginekologinji, in ko sem tako (sicer zelo kratek čas) sedela v čakalnici in gledala vse te trebuščke, na stenah pa plakat z letnicami in slikami komaj rojenih dojenčkov, si nisem mogla kaj, da ne bi začutila žalost, tako veliko, tako globoko in tudi, priznam, naj se sliši še tako grdo, tudi zavist. Zakaj meni ni dano? Sem jaz res tako drugačna?
In ob vsem tem, sem si tudi rekla, hej stop, ne glej tako, pomisli, tudi tebi (meni) je že bilo dano. Dvakrat. Dve nosečnosti, dvakrat brcanje v trebuhu (in zdaj po trebuhu), dva poroda, dve deklici. Sreča me že je obiskala in me še bo obiskala, mogoče je zdaj pač morala iti obiskat še katero drugo, pa ni zmogla priti še do mene.
Ne vem, če že imaš doma kakšnega otroka, če še nimaš, imaš pa sigurno v življenju tudi kaj, kar ti prinaša zadovoljstvo, in zaradi vseh teh izkušenj, ki jih vse imamo za sabo, mogoče znamo to, kar imamo (in bomo imele) ceniti še toliko bolj. Še toliko bolj videti vso lepoto in radost. Na nek način smo tudi bogatejše. Bogatejše za spoznanje, za vedenje, za drugačen pogled na sebe, na svoje. In če gledam po sebi, sem zaradi vseh težav, odtegnjenih sanj, mogoče zdaj še bolj strpna do deklic, bolj čutim ob njiju, bolj se zavedam, kaj z njima imam.
Nisi sama.
Tudi jaz sem bila danes pri ginekologinji. kar stisnilo me je pri srcu, ko je rekla eni nosečnici,da jo vidi v porodni 7.decembra. Takrat bi se moral roditi moj Vid. Ko me je gin. videla, da sem žalostna, me je potolažila, da ni vrag,če mi ne bo pomagala še enega otročička na svet spravit.
Z malo šale potem in tolažilnimi besedami sem šla kar malo bolj pomirjena od nje. Imam še eno hči doma, ki jo je zelo hudo prizadelo. Tako, da moram kar pazljivo delati z njo.Ona se je sama sebe obtoževala,da je prišlo do tega. Ampak revica ni nič kriva,splet okoliščin je bil pač tak, da je prišlo do tega.
Na žalost tudi v naši družini. Hvala za vzpodbudne besede.
lp D.
Danes, kot da je prišlo vse za mano, žel cel dan samo jokam. Tako mi je hudo, da ne znam povedati. Sploh pa, soseda je rodila sinčka in me je tako prizadelo, ko sem videla tisto plavo mašljico na avtu, da so mi kar noge klecnile, ko sem šla mimo. Grozno je to….. Res nikoli si nisem predstavljala, da takšna bolečina sploh obstaja v človeku. Včasih pomislim, da bi najraje umrla, ampak ko pomislim, da imam še eno hči, ki me zelo potrebuje in tudi moža, ki mi stoji ob strani, se malo streznim, da to ni rešitev. ampak zmeraj je v meni – ZAKAJ??????
lp D.