Za špelin@
“Ne hodi po poteh, na katere te silijo drugi. Hodi po poti, ki jo čutiš v sebi. Nobeno usmiljenje namreč ni vredno tvojega nemira in nobeno načelo tvojega miru. In ne izgubi svojega najboljšega prijatelja – zaupanja” (J. Kokalj)
In ko boš hodila po poti skozi življenje, naj te ne bo strah brvi – vsaka se ne zlomi… in vsa brezna niso tako globoka…
Srečno in hvala!
Oh, tole misel sem pa krepko potrebovala. Razumela si me brez besed – hvala ti, iskreno in iz vsega srca.
Sprintala si bom tvoj post in ga dala nekam, kjer mi bo vedno, kadar bom to potrebovala, na očeh.
Dala si mi več, kot bi mi lahko ves denar tega sveta.
Prijazno te objemam in ti želim, da se ti tvoja dobrota 100x povrne.
Oklevala sem, če se naj oglasim na temo diskusij z Gumicami.
Pa sem ob tem prepričevanju kdo ima prav, postala kar žalostna in se bom oglasila.
Špelina razumem te, da potrebuješ razumevanje in tolažbo in ne “dobronamernih nasvetov” gumic, ki pač ne razumejo. Veliko časa in energije, ki bi jo morala usmeriti v žalovanje sem porabila za razlaganje, objasnjevanje, borbo in prošnjo za razumevanje svojega socialnega okolja.
Jaz, ki sem bila v stiski, na tleh od žalosti po izgubi obeh otrok, sem drugim, ki niso razumeli, razlagala kako se počutim in naj vendar razumejo in me potolažijo za vraga. Oz. mi kot dobri prijatelji stojijo ob strani.
Pa mi nekateri “prijatelji” tudi po vsem mojem trudu niso dali tega kar sem takrat potrebovala in so ostali Gumice.
Zato bom napisala še enkrat kaj žalujoči starši potrebujemo od naše socialne okolice:
razumevanje, objem, stisk roke, poslano sožalje, knjigico s primerno vsebino v dar, belo rožico, angelčka, ki nas spominja na naše otroke, da se spomnijo pomembnih obletnic in nas potolažijo z majhno pozornostjo, pogovor in še enkrat pogovor… Veliko nam pomenijo tudi solze sočloveka, ki z nami deli našo (svojo) bolečino, drag obisk. Pa da morda še nekdo pomisli, kako se počutimo leto ali več kasneje in nas o tem povpraša.
Ne potrebujemo nasvetov, da bo bolje in da naj nehamo jokati… To nas razjezi in razžalosti.
Pisala sem v množini, ker menim, da smo si v naših potrebah kar podobni.
Špelina ne izgubljaj se v dopovedovanju, prepusti se svojim občutkom in se osredotoči na tiste, ki te pa vendarle razumemo.
Ostali bodo morda nekoč razumeli ali pa tudi ne! Saj nas je dovolj na svetu, da si izberemo družbo, ki nam odgovarja.
Pa vse dobro želim vsem žalujočim staršem, nismo sami…
Draga Špelina!
Zadnje čase sem malo na forumih, saj me zaposljuje nova služba pa seveda družina, vseeno pa pomalem sledim dogajanju, zato se še sama oglašam!
Pred več kot štirimi leti sem sama izgubila svojo hčerko in ne morem reči, da po toliko letih ne žalujem več. Res pa je, da je malo lažje, da spomin na hčerko ne privabi vedno solz na oči, da celo pokličem učenko, ki ima hčerkino ime, ne da bi se mi naredil cmok v grlu…
A še boli , boli občutek, da bi se moja hčerkica lahko sedaj igrala s sinkom in najmlajšo hčerko, da bi skupaj pekli palačinke, da bi skupaj živeli… Tako pa je vedno nekdo, ki še manjka – manjka mala deklica, ki je sedaj med angeli.
Draga moja Špelina! Še kako te razumem, še kako vem, kako boli! Hvala Bogu, jaz okrog sebe nisem imela in nimam ljudi, ki bi mi ukazovali, kako in koliko časa lahko žalujem! Res pa je, da ne govorim veliko o svoji bolečini ljudem, ki bi jih s tem mogoče spravljala v zadrego! Sicer pa imam pravico, da svojo hčerkico pogrešam, da ji napišem pesem, da ji posvečam svoje obiske na pokopališču!
Pred kratkim sem prav tam jokala, ko sem srečala starejšo gospo – družinsko prijateljico. Odhajala je s pokopališča, ko sem jaz prihajala tja. Po pozdravu mi je rekla, da je obiskala mojo hčerko, ki tam počiva. To sem tudi sama opazila, saj sem jo videla ob našem grobu, ko pa mi je še povedala, me je zlomilo! Pa so poleti minila že štiri leta!
Včasih, ko mi je hudo, bi najraje umrla – takrat, pred štirimi leti, pa je bila to moja največja želja – iti za hčerko! Sedaj sem našla nov smisel – v sinku, hčerki in seveda možu! Kaj bi brez njih?
Tebi, draga Špelina, želim, da bi s svojimi prispevki še pomagala mnogim mamicam, ki nam tvoja razmišljanja pomagajo na poti žalovanja. Naj te pisci postov, ki tvojega počutja in dela ne razumejo, ne prizadenejo toliko, da ne bi nadaljevala svojega poslanstva – pomagati s svojo tragično izkušnjo tistim, ki so na poti žalovanja ostali sami!
Vse dobro želim na poti proti mavrici! Tam nas pričakujejo naši angeli!
Vidka