prezgodaj rojeni
sicer ne vem, če to vprašanje spada na ta forum ali bolj na starši-staršem;
pa vseeno
prijateljica je prezgodaj rodila – v šestem mesecu. Sedaj je ona doma, dojenček v inkubatorju in ona mu vsak dan vozi mleko (80 km v eno smer),
a ji pripada kakšno povrnilo stroškov? Na CSD ji namreč niso znali kaj povedat.
klavdija
Morda boš kaj uporabnega našla na tem naslovu:
Ne vem če ti bo to kaj pomagalo.
Sama sem bila rojena v 31t pred 27 leti. Mami je takrat pripadala postelja za 14 dni potlej pa so se odločili da dajo posteljo moje mami neki drugi ženski katera se je vozila iz KP v LJ da je vsak dan pripeljala sonču mlekca.Moji mami sem full hvaležna da je to storila pa čeprav se je sama morala voziti iz KR v LJ.
Mislim da ji sigurno pripada postelja. Daj obrni se na zavarovalnico pri kateri ima urejo dodatno zavarovanje. Pa še to. Potolaži jo. Res ji mora biti hudo, za tolažbo pa napišem še svojo zgodbo in upam da ji bo dala malo več poguma.
No sama sem bila rojena kot sem že napisala v 31t pred 27 leti v porodnišnici Kranj. Takrat je mami začela krvaveti in ko je prišla v porodnišnico sem bila jaz komaj še živa v njej, vendar so me s posebnimi elektrodami oživljali. Rodila sem se s 43 cm in 1900.(ja sej vem kar veliko za to starost). Takoj so me odpeljali v LJ na oddelek za intenzivno nego kjer sem preživela naslednje 3 tedne in dve hudi plučnici.
No pa sem vse nadoknadila, zato ni panike. Pa to pred 27 leti(kje je bila takrat tehnika)Imela sem edino probleme s hrptenico ker sem prehitro rastla vendar tudi to se da potrpeti in odpraviti.
Ko sem jaz rodila, je bila z mano v sobi na oddelku ena takšna mamica. Otročka je rodila v 6. mesecu (tednov se ne spomnim) in je bila takrat že 2 meseca v porodnišnici. Kajr tam je živela, čez vikende pa je hodila domov. Ras pa je da (mamica) še ni bila polnoletna in je imela mogoče zato kakšno ugodnost več.
POZDRAVLJENA!
Verjetno je nihče, niti ti, niti njen mož ne razume, kakšno bolečino prestaja.In strah. STRAH, če bo tvoj otroček preživel. In če bo, ali bo vse v redu z njim.
Vzporedno z otrokovim zdravstvenim nihanjem bo nihalo njeno razpoloženje. Ko bodo prišli hudi trenutki (bo zgubil kakšen gram, ali bo neješč, ali bo zopet težje dihal…..) bo tudi maksimalno ogrožena njena
vožnja z avtom, če bo morala sama vozit. Vemo, da vedno in vsak trenutek nimamo koga na razpolago. Zato ti toplo priporočam, da dokler otroček leži v inkubatorju, svetuješ prijateljici, naj poišče posteljo v bližini. Če ne bo na razpolago v porodnišnici, naj poskusi drugače (znanci, prijatelji, ki bi morda odstopili sobo, najem majhne garsonjere za ta čas), kajti sedaj je bistvo, poudarjam edino bistvo, da se tvoja prijateljica ne ukvarja z nobeno drugo stvarjo, kot z usmerjanjem energije vase(ne v vožnjo, ne v okolico, nikamor) in da najde kar se da v tem trenutku ravnovesja v sebi, da bo sposobna sploh črpati mleko za malega. Pomagaj ji, poslušaj jo, kaj pravijo zdravniki, vsak napredek otročka naj te razveseli, stoj ji ob strani, naj govori, kar ji leži na duši. Četudi imaš svoje življenje in je verjetno na trenutke sploh ne boš razumela, kaj ti govori, ji prisluhni, niti za sekundo ne sme v tvojem pogledu zaznati, da si z mislijo drugje…Preberi mogoče kako knjigo o nedonošenčkih, ji izlušči vesele informacije, povej za primere
(sigurno se boste pogovarjali), ko so tako zelo mali in zgodaj rojeni otročki popolnoma zdravi.
POGUMNO!
P.S. Lahko ji poveš, da sta bila 28. novembra 2001 rojena dva fantka(dvojčka) v 25. tednu nosečnosti. 780 in 850 gramska sta bila. Čudež bo, če bosta sploh oba preživela…..so rekli. Pa sta bila borca.Oba. Mamica je ležala v porodnišnici.Zaradi mleka.In bližine, dotikov…Pa so, ko so bili iz najhujših mor ven(dosegla sta magično 1 kg), rekli, da eden ne reagira na
zvok. Gluhota.Pa da je pogostost slepote pri tako zgodaj rojenih.Pa so se motili.DANES STA POPOLNOMA ZDRAVA že skoraj 3-letnika, tudi nič bolj prehlajena od vrstnikov….kaj šeje kaj drugega.
Katja , hvala za prijazne in spodbudne besede. sicer sem se v tej naglici in zmedenosti in strahu zatipkala,
torej otroček je rojen pri točno 6-ih mesecih – to je pa 26 tednov. In sedaj je tista prva kriza mimo.
Mislim, da vsi molimo za otročka, za njo, za moža.
In šele ko vidiš koliko bolečine in strahu je v tej borbi, vidim kako srečne smo tiste mame, ki nismo imele teh problemov.
Ja in dojenček napreduje.
In strah me (nas) je zanjo, in nekako se organizirajo, da se čim manj vozi sama. Prijateljica ji je ponudila stanovanje. ampak ona rabi bližino svojega moža, družine,..
In hudo je, ker v bistvu noben ne more lajšati bolečine. Lahko ji stojimo ob strani, ampak v bistvu bi ji radi dali več, kot ji lahko.
klavdija