umrl je …
Pozdrav!
Minilo je dva meseca in pol odkar sem rodila mojega mrtvega sina.Na porodni termin sem bila na pregledu, CTG je kazal popadke, jaz pa nisem nič čutila. Zdravnica me je vaginalno pregledala in ker nisem bila odprta sem lahko šla domov. Naslednji dan nisem čutila gibov in odpravila sem se v porodnišnico. Bila sem na ultrazvoku, vsi so bili tiho, prihajalo je vedno več zdravnikov in zdravnica je izrekla besede, ki so tako boleče. Gospa vaš otrok je mrtev.
Pa saj ne more biti res, to se ne more zgoditi meni, ki sem komaj čakala na to drobno bitje, ki sem imela toliko načrtov, … Bolečina je tako zelo, zelo močna, ne pomaga če jočem, kričim, krilim, tovčem, …. Vse kar mi je ostalo je spomin na objem tega malega bitja, tako tiho je bil, kot da spi in noče da ga motim, tako moj, samo moj.
Zakaj dojenčki umirajo???????????
Lep pozdrav
Najprej ti izrekam iskrene sožalje ob smrti tvojega otročka.
Tudi jaz ne vem zakaj dojenčki umirajo. Vem pa, da je umiranje dojenčkov krivično in nesmiselno. Vem tudi, da je bolečina matere (gotovo tudi očetov) ob smrti težko pričakovanega otroka neizmerna in jo lahko ublaži samo čas. Zato si vzemi čas za žalovanje in ne pusti, da bi ti drugi solili pamet z nasveti (čeprav dobronamernimi) okoli tega, kaj je prav (koliko časa in kako naj žaluješ). Gotovo si že prebrala zgodbe na tem forumu in gotovo boš našla kaj “uporabnega” tudi zase. Jaz sem šele danes, to je po enem letu od smrti moje hčerke, prebrala knjigo “Prazna zibka, strto srce”. Prej nisem zbrala poguma in danes mi je malo žal, da je nisem prebrala že dosti prej. Najbolj pa so mi pomagale debate na tem forumu, kjer sem spoznala, da so moji različni občutki, ki so si sledili v različnih obdobjih po smrti moje hčerke, normalni in le del procesa žalovanja. Tudi danes mi ni lahko, je pa nekoliko lažje kot pred enim letom. Še vedno pa pridejo dnevi, ko se le s težavo prebijem skozi dan, vendar danes vem, da je treba take “črne” dneve samo preživeti in da bo jutri prišel nov dan, ki bo lažji in lepši.
Sočustvujem s tabo in razumem tvojo bolečino. Želim ti, da bi uspešno prebrodila te težke trenutke in čimprej zagledala svoj sončni žarek.
Vedi, da nisi sama, s tabo sem jaz in tudi vse druge na tem forumu
Tudi jaz ti izrekam sožalje ob izgubi sinka.
Ko dojenček umre ni besed in ni razloga zanj. Naključje?!
Nam staršem se zdi nesprejemljivo, da otroci umrejo pred nami, celo že v našem trebuhu.
Kot je napisala Danaja potrebuješ sedaj veliko moči in časa za svoje žalovanje. Zelo pomagajo ljudje, ki so topli in te zares poslušajo in ti stojijo ob strani. Nastopili bodo prav tako težki časi za vaju z možem. On bo žaloval na svoj način.
Bolečina je obupna, jaz sem klečala na tleh in hotela umreti z otrokom. Par mesecev mi je bila najljubša poza na tleh. Po pol leta se pričneš zelo počasi pobirati, bolečina postaja obvladljivejša. Boli pa še naprej in prihajajo obdobja, ko se bolečina potuhne, potem pa spet privre na plan.
Vzemi si čas zase, dopusti solze, žaluj za svojim otrokom…
Preberi kaj od Elisabeth Kübler-Ross. Prav tako mi je pomagala knjiga od Kushnerja, Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem.
Naši angelčki nas čuvajo in so vedno z nami. Želim ti vse dobro.
Oh, kako dobro vem, kako to boli… Iz vsega srca ti izrekam sožalje in ti pošiljam en velik objem. Vem, da to ne pomaga kaj dosti, a vedi, da jočem skupaj s tabo. Pomirja me misel, da sta najina sončka zdaj skupaj, skupaj tudi še z vsemi ostalimi malimi srčki, da jim ni hudega in nas imajo zelo zelo radi. Tako kot mi njih.
Meni je pri premagovanju bolečine pomagalo dejstvo, da je ljubezen mnogo močnejša od bolečine. Kadar mi je težko, se ozrem vase in najdem v srcu toliko ljubezni do malega sinčka, da mi prav ta ljubezen kaže pot naprej.
Tudi sama sem se spraševala, zakaj umirajo majceni otročki – odgovora ni. Umremo vsi, eni prej, drugi kasneje, pomembna je ljubezen. Tvoj sinček je dobil od tebe največ, kar si mu lahko dala. Tvoje srce. Naj ti bo to v tolažbo, tvoj malček je skrivaj ob tebi in rad vidi mamico, ki si skozi solze vseeno na obraz nariše nasmeh ljubezni.
Ko boš naslednjič kje zagledala nepojasnjen znak samo zate, kar verjemi: od tvojega malčka njegovi mamici je.
Še en topel objem zate, mislim nate.
Pozdravljena
Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki ti izrekam iskreno sožalje in predobro vem, kako ti je. Zakaj dojenčki, zakaj naši otročki, zakaj pa ravno nam ni usojeno….to so vprašanja, na katere ti nihče ne bo znal odgovoriti. Vedi samo to, kar te ne uniči, te dela močnejšega.
Slaba tolažba, ampak resnična….
Moji dnevi po izgubi so bili z eno besedo grozni. Želela sem umreti z mojo punčko, nisem hotela nadaljevati zastavljene poti, hvala okolici in nekaterim prijateljem, da so ostali in vztrajali z menoj. Takih prijateljev je bilo malo, ampak tistih zlata vrednih…
Želim ti, da bi imela vsaj enega če ne več takih prijateljev, želim ti, da boš močna in ko ti bo hudo, pridi na ta forum po tolažbo. Tu jo boš vedno dobila, vsak dan, znova in znova….
V mislih s teboj
Mojca
tudi jaz ti izrekam globoko sožalje
veliko so ti že moje predhodnice napisale, govori in piši o svoji bolečini poslušamo te…
mene najbolj pomirja ko grem v park zvončkov prižgat svečko mojemu pikcu ki tam počiva in mu povem kako sem in kaj delam, da mislim nanj in vem da on misli name….vsem nam trem sinu, očku in meni to največ pomeni, da se tam vedno lahko obrnemo k njemu in nekako brodemo bolečino, ki pa nikoli popolnoma ne izgine…
drži se …tudi tvoje sonce bo znova zasijalo v svoji polni lepoti in toploti…
lp Nana
Samo na kratko bi ti rekla, mnogo nas takšnih s podobno izkušnjo, že samo na tem forumu. Mnogo jih je še ki sploh računalnika nimajo.
Vse imamo pa bolečino, ki kar noče iz nas. Ampak za vsakim dežjem posije sonce. V to moramo trdno verjeti, potem bo boljše. Z mislimi človek lahko gore premika.
Jokaj, mi bomo jokale s teboj in skupaj upale da tudi nam enkrat posije sonce in bomo donosile zdrave otročičke. Potem se bomo skupaj veselile na drugih forumih.
En objem zate.
Draga B&B
Kot vse ostale ti tudi jaz izrekam sožalje, jaz, mamica, ki je prav tako ostala brez svoje zlate in tako željene punčke….. Minilo je že skoraj 11 mesecev, bolečina je pa še vedno prisotna, čeprav res da manj izrazita. Sedaj resnično potrebuješ čas zase in za svojo bolečino, žalovanje….. Velikokrat se ti bo zdelo, da nikoli ne mine….. Ampak bo…… Verjemi, čas bo naredil svoje, naučila se boš živeti z bolečino, naučila se je boš kontrolirat in spoznala boš življenje v drugi luči…. Tvoj sin bo vedno s teboj, kjerkoli, kadarkoli….. Vse kar trenutno potrebuješ je čas in moč, ko ti bo najhuje smo me tukaj na tem forumu, ki ti bomo prisluhnile, ker samo me, s podobno izkušnjo, vemo, kaj je prava bolečina, ko izgubiš otroka….. Če želiš se lahko tudi dobimo na kavi….
Monka
Moji sosedi so otroka komaj rešili, ker je vdihnil plodovnico. Da boš mogoče lažje razumela, ti kopiram odgovor dr. Pušenjaka z njegovega foruma:
Avtor: Stanko Pušenjak
Datum: 11-11-02 11:20
Plod vedno pije pldovnico, če je pokakana pač takšno. To samo po sebi ni nič posebnega, postane pa nevarno, če takšno plodovnico vdahne. To se praviloma zgodi le, če plodu primanjkuje kisika in naredi “globok vdih”. Če še ni rojen to pač naredi v maternici in tako vdahne tudi mekonij, ki pa zaradi vsebovanja žolčnih kislin lahko poškoduje pljuča. Na srečo se to ne zgodi prav pogosto, ni pa mogoče tega vedno preprečiti.
Oprosti, ampak odgovora tudi jaz ne vem. Poskušaj odgovor zastaviti dr. Pušenjaku na forum Mercator za ginekologijo in porodništvo (ali nekaj podobnega), morda ti bo on lahko dal kakšen natančnejši odgovor.
Rada bi ti pomagala, omilila tvojo bolečino, a se bojim, da sem tu brez moči. Iskreno sožalje!