sin, hči?
po dobrem letu odkar sem izgubila svojega sinka sem ponovno zanosila. Vem, da mojega malega ne more nihče nadomestiti, vendar moram priznati, čeprav me je samo pred seboj sram, da si želim, da bi tudi tokrat rodila fantka.
Preden sem dobila J. mi je bilo popolnoma vseeno ali imam hči ali sina, tokrat pa si želim sina. Moja G. pa mi je namignila, da zgleda da bomo imeli punčko.
Hvala Bogu, da bo le vse v redu z njo in da bo zdrava, vem, da bom kmalu izgubila to željo po sinu in bom presrečna s svojo punčko. Vendar zdaj me s tira spravlja ta tiha, skrita želja po sinu.
Zakaj tako? Zakaj mi tudi tokrat ni vseeeno, mogoče v podzavesti iščem nadomestilo za mojega malega J?
Je imela tudi katera od vas tak problem? Jezna sem nase ker sploh razmišljam o tem, namesto, da bi se le veselila.
katarina….
misel na sina te navezuje samo zaradi velike izgube, vendar ko bos svojo dišeco štrucko drzala v naročju boš vedela da si najbolj srečna mamica na tem planetu in nihče ti ne bo mogtel nadomestiti tvojega sončka…tudi jaz sem imela podobno izkušnjo zgubila sina lani konec leta in sedaj pričakujemo drugo sonce, pa si tudi želim potihem sina vendar vem da bo tudi hči imela enako ljubezen kot sin…
tukaj nam lahko vse poveš kar te teži in vedno bližji je čas ko boš sončka držala v naročju vedno bolj se vračajo spomini in vedno bolj misliš na izgubljeno pikico….dete je edina stvar kateri res lahko rečeš da je tvoja…drži se…
lp nana
Draga katarina, obe dekleti sta ti že tako lepo napisali, da lahko dodam le še tole: stiskam pesti zate in za tvojega bodočega dojenčka – ljubila ga boš najbolj na vsetu ne glede na spol.
Te pa po svoje razumem, da si želiš fantka, ker je tudi meni umrl fantek in sem nekaj časa razmišljala samo o fantkih… Zdaj mi je vseeno. Naj bo moj naslednji otroček deklica ali deček, ljubila jo/ga bom z vsem srcem.
Ne bodi jezna nase, vse, kar čutiš, je popolnoma normalno in prav! In oprosti, ker sem tvoje nedolžno vprašanje na forumu SS spremenila v kresanje mnenj.
Srečno!!!
Ojla, ne obsojaj se ker tako čutiš. Saj na koncu ti bo res popolnoma vseeno in boš deklice tako vesela in ti sploh na misel nebo prislo, da bi bila nadomestilo za sinkota. Sosedovim je umrl fantek star 3 leta (ga je zbil avto) in potem je njegova mami cez dve leti ponovno zanosila. Želela si je deklico, da je ne bi spominjala na A., vendar je rodila živahnega fantka. Pa ji je takoj postalo popolnoma vseeno in pravi, da ga ni nikoli primerjala z A. Zdaj je drugi star 5 let in že ima dveletnega bratca. Veliko jima starša pripovedujeta o prvem fantku in ta je postal njihov družinski angelček in so res srečna družinica. Petletnik na vprašanje koliko bratcev in sestric ima brez zadrege in vesel pove, da enega bratca in enega angelčka in prav ta otroška vera v bratca angelčka je tudi staršema pomagala, da ju preteklost in bolečina ne bremeni…
Otročki znajo biti tako zlati, zame so angelčki oboji tisti na zemlji in tisti, ki morajo v tisti drug kraj… in verjamem da bomo nekoč skupaj!!