Želja in strah
Drage prijateljice!
Ne morem, da se ne bi spet oglasila in malce izlila svojo dušo. POtrebujem pogovor o moji bolečini in rada prebiram kako se ve soočate z njo. Vsaka na svoj način, a vse zelo podobno.
Vrnila sem se z morja. Z dragim sva bila na otoku v južni dalmaciji, kjer je prvo vprašanje vsakega domačina: Imate djece? Vedno sva odgovrjala, da ne. Kaj naj rečem, da imam dva, a v nebesih? Tako zelo pa čutim, da sem mama dvema otrokoma. Morda bom čez čas zmogla pogum… Ne vem.
Od izgube drugorojenca Silvestra je minilo leto in tri mesece.
Lažje sem prenašala nosečnice, vozičke in družinice, čeprav sem se ob vsaki družini z dvema otrokoma zavedala, da sva tudi midva “imela”, nosila dva otroka, a ju žal izgubila. In to zelo boli. Tudi jaz sem bila dvakrat noseča kot mamice z živečima otrokoma.
Na poti na morje je vsa moja bolečina planila na dan, ne vem, je bil to spomin na lansko morje, ko sva jokala in si ob kapelici visoko nad morjem napravila slovo? Leto dni je minilo, tako blizu je in hkrati tako daleč. Vsak dan pa sem preživela s svojima otrokoma kot da sta vedno z menoj.
Ko prebiram vaše zgodbe sem vesela za vas, da vam je lažje, ponujene več pomoči. Jaz nisem imela na razpolago skoraj ničesar (pa je to dve leti nazaj oz. 2002 in 2003). Obstala sem s svojo bolečino, še sorodniki in prijatelji niso znali pomagati in so reagirali neustrezno in s tem prizadeli še večjo bolečino. Ponosna sem nase, da sem soiniciatorka velikih sprememb v slovenskem prostoru, čeprav to ne zmanjša moje bolečine. Oz. vsaj spregovorim lažje o svoji temi z ljudmi, čeprav jih preveč ne zanima. Živijo v svojem svetu urejenosti.
V času žalovanja sem spoznala krasne prijateljice in ta mreža mi daje moč za prihodnost. Dobro se počutim, če se srečam s kako mamico in izmenjava bolečino in izkušnje. Tako nismo sami s svojo bolečino.
Pred menoj je zdaj poleg še vedno velike bolečine, upanje in želja po tretjem otroku. Velik dogodek zame povezan z zelo močnimi čustvi in zelo vas bom potrebovala ženske! To vem že sedaj!
Hkrati imam pa še željo, da se v teh poletnih dneh še kaj dobimo skupaj.
Nekaj prijateljic bom obvestila, če katera želi (lahko seveda tudi v parih), pa bom vesela, če se pridruži. Morda bi se podali-le na Donačko goro, na Boč, na Pohorje ali kaj podobnega. Skratka dobili bi se nekje na Štajerskem.
To si želim preden bom morala strogo počivati (upam, da zanosim kot prvih dvakrat!).
Hvala vam, da ste in hvala vam, ker boste.
Želim vam lepe poletne dneve, naj sonček posuši solze.
Frida – Suzana
Spoštovana Frida – Suzana!
Prebrala sem Vaše pismo in se odločila, da Vam napišem nakaj besed.
Tudi sama sem mamica, ki je izgubila svojo prvo hčerko, mi je pa potem Bog naklonil srečo in imam še dva zdrava otroka, sinka in hčerko.
Dotaknilo me je, kako ste odgovarjali na morju, če imate otroke. Če mene kdo, ki me ne pozna, vpraša, koliko otrok imam, tudi rečem dva in ne tri, saj potem razlaganje tako zelo boli. Pa imam tri otroke, tudi moj angel v nebesih je del naše družine, ne najdem pa pametne razlage, zakaj bi to pripovedovala naključnim znancem in jim tako odpirala svoje srce in svoje rane.
Želim Vam veliko sreče v ponovnem upanju in pričakovanju.
Srečno!
Vidka
Hvala Vidka za dobre želje.
Veliko lažje je, če po prvi izgubi brez težav donosiš otroka. Sem mislila, da bo pri meni prav tako, pa žal ni bilo. Po drugi izgubi se je šele začela prava kalvarija. Že izgubo enega otroka je težko prenesti kot veš sama.
Glede vprašanja drugih po otrocih pa je ravno že to vprašanje samo sol na rano. Pa ljudje nič slabega ne mislijo in tako rada bi rekla, da imam (sem imela) dva otroka. Morda je drugače, če imaš kakega živečega otroka, takrat imaš priznan status mame. Hudo je in bolečina je vedno prisotna.
V naslednji nosečnosti bom molila, mojo nosečnost pa bo spremljala najboljša strokovnjakinja za rizične nosečnosti, drugo ne morem narediti.
Vem, da nisem sama, da nas je kar nekaj s podobnimi izkušnjami, to mi tudi daje moč.
Hvala Vidka, želim ti vse dobro…
Draga Frida!
Najprej malo za hec, malo zares – ko sem bila še mlajša, so me moji bratje ljubkovalno (ali izzivalno) klicali Frida! Sedaj pa poznam še tebe, ki nosiš tako ime, ki me spominja na mlajša leta.
Vem, kako hudo je, ko izgubiš enega otročička, težko pričakovanega in ljubljenega! Izgubiti dva! Še veliko huje!
Mislim pa, da je vsaki mamici izguba otroka najbolj grozna preizkušnja, ki jo lahko doleti, pa naj se to zgodi v nosečnosti, kmalu po rojstvu ali kasneje! Res pa je, da je tako preizkušnjo lažje preživeti, če imaš ob sebi ljudi, ki te razumejo ali vsaj poslušajo. Jaz, hvala Bogu, takrat nisem ostala sama!
Tebi, draga Frida, želim veliko poguma v upanju, ki ga imaš. Upam, da se na teh straneh še srečava!
Srečno!
Vidka
Pozdrvaljena Suzana in dobrodošla spet doma!
Vesela sem bila, da sem našla tvoj post tu gori, čeprav vidim, da si polna želja in strahov.
Žal mi je, da se nismo uspeli nič videti, midva sva bila že v petek nazaj na Jesenicah. Vesela bom, če nama sporočiš, kdaj bo pohod, pa upam, da se ga bova lahko udeležila.
Tebi oz. obema, pa pošiljam veliko moči , toplih pozdravov in objemov, da boš močnejša za naprej.
Lep večer
Mojca-Ivan
Tudi jaz enostavno moram nekaj odgovoriti na tvoje pismo, Frida.
Mogoče si videla, tudi jaz sem pisala o podobnih strahovih pod naslovom “ali kdo ve.”
Jaz sem utrpela izgubo v letu 2000 in tudi jaz sedaj, ko gledam nazaj, vidim, kako malo pomoči sem prejela. Sem pa sama intuitivno iskala ljudi, s katerimi bi se pogovarjala o tem. Velikokrat neuspešno. Spominjam se moje takrat dolgoletne prijateljice: ko sem izgubila fantka, me sploh ni poklicala v porodnišnico, vprašala, kako sem…Jaz sem jo morala prva. S prijateljstvom pa se je postopoma končevalo, še posebej, ko sva šle nekaj mesecev zatem skupaj na nek hrib in sem taka, ranjena, kot sem bila, preveč govorila o moji izgubi. Takrat je ona doživela prav nekakšen šok, preveč je bilo. Verjetno se še sama ne zaveda, ampak takrat se je začelo med nama krhati in komaj, da se še slišiva kdaj. Ženske s tako izkušnjo smo zares nerazumljene.
Po žalostnem prispevku v Tedniku pa mi je neka druga kolegica z majhno hčerkico vsa zgrožena povedala, da si ni mislila, da toliko otrok med nosečnostjo in po njej umre. Da je mislila, da se vsi otroci normalno rodijo. Pa je ob tem imela zraven mene, ki se mi je zgodilo prav to!! Pa je že pozabila na to, ali kaj, ne vem.
Dejstvo pa je, da so meni v porodnišnici rekli, da naj nič ne skrbim, da se to nikoli ne zgodi isti ženski dvakrat. Vendar to pač tudi ni res. To sem ugotovila že, ko sem brala zgodbe v knjigi Prazna zibelka. Takrat sem kar nekaj noči prebedela, ker sem bila tako presenečena, da se to dejansko lahko zgodi tudi večkrat…
Zato je tudi mene tako strah, saj imam veliko veliko možnosti, da se zopet nesrečno konča in glede na to, da sem prvič preživela, ampak šla skozi veliko gorja, si zares, draga Frida, ne predstavljam, da bi šla še enkrat skozi to. Mislim, da bi bolelo še bolj in bolj. Zato te zares razumem in trpim ob misli, koliko gorja prinese to s seboj. Kako naj se odločimo za ta usodni korak. Jaz sem zadnjič omenila partnerju, da se mi zdi kot, da bi se odločala med življenjem in smrtjo. Včasih pomislim, da bi bilo bolje, da bi opustila misel na ponovno nosečnost, saj si lahko življenje tako zakompliciram, da se naposled ne bom več našla ven! Moram reči, da sem se sedaj skoraj 4 leta po smrti sina šele dodobra pobrala, pa še zmeraj obstajajo tisti žalostni dnevi, ko ga vidim pred seboj, kako sam leži v sterilni sobi med tistimi aparaturami. Lahko rečem, da kvalitetno živim, a kaj bo spet s ponovno nosečnostjo? Tudi mene so zdravniki že pripravili, da lahko pričakujem vse. Nosečnost bo še veliko bolj rizična, kot prvič.
Po drugi strani pa mi ogromno moči dajo razne modre misli in knjige. Zadnjič sem prebrala pismo z naslovom, ko hodiš, pojdi do konca. Takrat sem sama pri sebi sklenila. HOČEM BITI MAMA. Dala bom vse od sebe. Sedaj imam še čas. Čez pet let ga ne bo več. Sedaj moram še kaj storiti, dokler še lahko.
Pa mi spet črviček dvoma ne da spati. Človeka, s katerim se razumem, sem našla takrat, ko ga nisem iskala, ko sem bila samo zadovojna, da živim. Sprašujem se, če je tudi s to stvarjo tako. Ali se sploh lahko sami odločamo o tako pomembni stvari, ko pa že vnaprej vemo, da si lahko nakopljemo nesrečo. Raje počakati, da pride samo po sebi…?
Življenje ni enostavno. Je borba, je pa tudi lepo.
Upam, da se bomo odločile in to pravilno.
Sedaj pa bi te Frida še nekaj povprašala;
V knjigi Prazna zibelka, strto srce sem brala tudi zgodbo, v kateri je bila ženska ravno noseča. Ali se je nosečnost iztekla….srečno?? Zgodbe sem prebrala že nekajkrat in se to zmeraj sprašujem.
Drugo vprašanje pa je, če lahko: katera zdravnica bo vodila tvojo eventuelno nosečnost, ker praviš, da je najboljša?
Hvala ti, če mi boš odgovorila, pa upam, da ni bilo preveč tega mojega razmišljanja. Držim pesti za vse nas, ki se trudimo na poti do srečnega materinstva.
Draga Anja!
Vesela sem, da si se javila. Malce sva si dopisovali že pod Ali kdo ve, vem.
Deliva podobne strahove in izkušnjo izgube otroka.
Pred nedavnim sem brala v časopisu o ženski, ki je izgubila otroka v prometni nesreči. Dejala je: Ko izgubiš otroka, se čas za nekaj časa ustavi!
Čas pred tem dogodkom ni nikoli več enak času potem.
Kako se lahko strinjam! Pustila je službo, se predajala žalovanju in opravljala dela v spomin na svojega sina. Čez nekaj časa pa je donosila še dva otroka pri svojih petdesetih.
Naše zgodbe so tako podobne, izgube na eni strani, spremembe v nas, pa vendar imamo pogum in gremo dalje v boj. Druga ženska je dejala, da bi morala roditi dva otroka, da bi vsaj delno nadomestila ogromno praznino po izgubi hčere in bi nabrano ljubezen dajala njima.
Poznam izgube prijateljev, praznino tam, kjer sem pričakovala vsaj kanček tolažbe. Ostalo mi je le nekaj prijateljev, morda so pa ti ta pravi in je to sporočilo mojih otrok. V težkih trenutkih pač spoznaš na koga lahko računaš. Preizkušnja je boleča, ko se pa tako potrebujemo, a ne!
Ne vem kaj je vzrok za tvojo rizično nosečnost, pri meni je žal izgleda konizacija(mat.vrat). Dr. Blejčeva v Ljubljani ima največ izkušenj z rizičnimi nosečnostmi v Sloveniji, ima svoj pristop in se sproti glede na situacijo odloča. Je sicer karakterno malce groba, a strokovno baje dobra. Zato sva se odločila za njo, čeprav sva iz Štajerske. Ko mi je dr. But pri Uz preizkavi maternice dejal, če se bo pa še tretjič ponovilo, bomo naredili še to in to!, mi je zavrelo in sem si rekla nič poskusov kar tako. Zato sem opravila sve preiskave, se zelo borila zase in se odločila za dr. v Ljubljani.
Meni se zdi podobno kot tebi, da se pravzaprav z novo nosečnostjo odločam morda tudi za smrt. Izpostavljam se možnosti, da doživim še enkrat najhujšo bolečino in grem skozi težko žalovanje za otrokom.
A veš kaj? Imamo dve možnosti: da tvegamo ali pa se odločimo za življenje brez otrok. Zase vem, da bi me po dveh izgubah še bolj bolelo, če ne bom mama vsaj enemu otroku. Razmišljam tudi o rejništvu, posvojitvi, če ne bo šlo drugače. Morda bi bilo lažje, če ne bi imela izkušnje nositi otroka, živeti zanj. Sebe imam za pogumno in močno žensko, Pavček pa je moj vzor, zato bom seveda poskusila znova.
Po izgubi otrok sem postala veliko bolj samozavestna, odločna in borbena. Za to sem hvaležna svojima sinovoma. To je njun največji dar meni.
S partnerjem sva se zbližala, čeprav je to težko obdobje za zvezo. Plesala nisva že več kot dve leti, brezskrbni časi so mimo. Sva veliko pridobila in najina zveza je preživela, v mojem dragem imam na srečo največjo oporo. kadarkoli lahko prijokam in se prepustim žalosti. Če je veza prava obstane, enako kot pri prijateljstvu. Kakšna ljubezen pa je to, če v stiski zapustiš ljubljenega. Dovoliti pa si moraš ranljivost in se pokazati najšibkejšega, nemočnega, morda je to najtežje. Tudi meni je ta občutek delal težave. Nikoli prej nisem izgubila nadzora nad seboj in bila povsem nemočna. Zdaj vem, da je to nujno in človeško, da se imamo radi, se objemamo, tolažimo, skrbimo drug za drugega. Ne zmoremo brez drugih.
Kot vidiš Anja, meni tudi teče beseda, ko pa je toliko občutkov, ki bi radi prišli ven.
Zgodba tiste ženske, ki je bila v zgodbi takrat noseča se je končala z rojstvom sina. Po treh izgubah, neverjetno, pod vodstvom dr. Blejčeve. Mamica je sedaj polno zaposlena s sinkom in pred dvema tednoma sem bila povabljena na krst. Tudi njena zgodba mi daje upanje, pa naj še tebi in drugim mamicam.
Življenje je polno čudežev na eni strani in najhujše bolečine na drugi. Obstajata oba pola. Če v stiski božamo, tolažimo, si stojimo ob strani, lahko prebolimo še najhujše. Težko pa je ostati sam in ni prav. Saj to je namen knjige, foruma, srečanj ipd.
Anja, naj ti zaželim vse dobro, veliko poguma, da preizkusiš tudi to partnerstvo.
Draga Frida!
Hvala ti za tvoje sočutje do mene in vseh ostalih na tem forumu. Že večkrat sem hotela tudi sama opisati svojo zgodbo, pa nekako nisem našla dovolj moči, volje in časa za to. Ko sem prebrala tvojo zgodbo, tvoje občutke, želje in strahove povezane z njimi pa se mi je zazdelo, kot da opisuješ moje misli. Zato ne bom vsega tega ponavljala, le zahvalila se bom tebi in vsem ostalim, ki ste izlile svojo zgodbo na tem forumu. Res so mi vaše zgodbe v najtežjih trenutkih zelo pomagale in pomagajo mi še danes. Največje moje spoznanje ob smrti moje hčerke je bilo to, da življenje po tem dogodku, ne bo nikoli več enako kot prej. To me je v dnevih takoj po njeni smrti najbolj bolelo (čas se mi je ustavil, vsi drugi ljudje pa so živeli normalno naprej). Danes, ko je minilo že več kot eno leto vem, da je prav tako, saj bi sicer rojstvo in smrt mojega otroka bilo popolnoma nesmiselno – kar pa (upam) ne bom nikoli dopustila. Moja hčerka je bila in je moje največje bogastvo.
Naj se poslovim z iskreno zahvalo vsem vam in z najlepšimi željami za vse nas.
Danaja, hvala tebi!
Naše zgodbe so si precej podobne, čeprav je vsaka enkratna in neponovljiva. Če boš kdaj želela, boš morda lahko izlila tudi svojo izkušnjo v besede. Strinjam pa se, da nam že prebiranje drugih zgodb pomaga. Občutek dobimo, da smo normalne, da tako pač poteka žalovanje in predvsem, da nismo same s to izkušnjo.
Smrt je bila in je vedno navzoča od rojstva do smrti, le da smo jo mi preveč izločili iz svojih življenj in prehitro drvimo skozi življenje. Zato smo še bolj negotovi in prestrašeni, ko se sami prvič soočimo s smrtjo.
Po izgubi otrok se mi je zdelo, da sem edina, pa zakaj ravno jaz… Potem so mi ljudje pričeli pripovedovati, da je tudi ta in ta mamica izgubila otroka. Bila sem presenečena, ko pa se pri nas o tem ni nikoli govorilo. In moja mama je hotela mojo drugo nosečnost tudi skrivati pred okolico, da nihče ne bi vedel, “če kaj ne bi bilo vredu”. Kako me je to bolelo! Zakaj bi skrivali izgubo otroka, če se pa to ne da pozabiti.
Danaja, moje sožalje ob izgubi hčere. Tako kot si napisala je bila z določenim namenom na svetu in se je ne da pozabiti. Otroci so preveč dragoceni in del nas, da bi jih površno pozabili. Predvsem mame, ki smo jih nosile.
V mislih sem tudi s teboj. Za naše otroke pa imam občutek, da so nekje skupaj tam zgoraj in se povezujejo med seboj tako kot se me na zemlji. Vezi ostajajo.
Frida, če za koga, potem zate držim pesti, da bi srečno prestala nosečnost in bi po vsem prestanem trpljenju bila še 3. mamica sončku, ki bo ostal s teboj.
Odkar berem tale forum, ljudi veliko manj sprašujem! Zavedam se, da lahko nekomu z nedolžnim vprašanjem povzročiš pravo gorje. Hvala, ker ste me tega naučile!