Drage mamice
Spet se vam oglašam. Veliko bi vam rada napisala, misli mi kar dirjajo skozi možgane, zato bo mogoče moje pisanje bolj brez glave in repa.
Najprej bi rada izrazila toplo zahvalo ge. Meti, psihologinji iz društva Hospic, ker si je tako srčno vzela čas za naju.
Iskrena zahvala gre vsem zlatim mamicam, ki ste spisale knjigo Prazna zibka, strto srce. Še popolnoma “nenačeto” knjigo sem si izposodila v lokalni knjižnici in jo velikokrat odprem in prebirm vse zgodbe, nasvete, spoznanja… Daje mi vedeti, da nisem sama in da ni z mano nič narobe. Da moja žalost ni nič nenavadnega in imam vso pravico do nje. HVALA!
Pogumno grem v tretji teden od izgube mojega malega fantka. Prvih pet dni sem pretežno prejokala in se borila s takšno bolečino, da ni bilo za zdržati. Nato sva šla z možem najinemu sončku v Park zvončkov prižgat svečko. Začutila sem neizmeren ponos, da sem to zmogla. Zmogla – za mojega angelčka! V vseh težkih trenutkih, ki še vedno pridejo, kadar je duša najbolj ranljiva, me drži pokonci zavest, da je moj mali ponosen na svojo mamico, ki ji niti vsa bolečina ne vzame neskončne ljubezni do njega. Rada se spominjam ljubega otročička, kakšen je bil, ko sem ga rodila, kako topel je bil še od mojega telesa – čeprav sam ni zmogel poti naprej. Vsaj fizično ne, njegova dušica namreč še vedno živi v vsakem trenutku mojega dneva, v vsakem mojem dihu. Tudi njegova sestrica ga ima zelo rada, radi se pogovarjamo o njem, vsi skupaj hodimo prižigat svečke. Vsem ljudem, ki znajo tako vsakdanje soliti pamet, da bomo že še imeli drugega otročka, ponosno povem, da je moj Tomažek ravno tako moj sin in bo za vedno ostal moj drugi otrok. Tudi tretjega bomo imeli, naša deklica ne bo ostala edinka, a že zdaj sem mamica dvema srčkoma.
Pretekli teden smo preživeli na morju, prve dni sem bila popolnoma na tleh, neuporabna in nekoristna. Nato sem v svoji deklici našla spet novo lučko. Spet sem se ji bila sposobna posvetiti in se smejati z njo. Zdaj so v mojih dnevih smeh in solze. Žalost včasih izzveni v veselju in takrat se počutim še bližje mojemu sinčku. Kot da ga smeh privablja.
Vsak dan sprejmem. Skrbim za svoje telo in si hranim tudi dušo. Moja ljuba hčerkica, angelček Tomažek in otročiček, ki ga bom čez nekaj mesecev nosila pod srcem, si zaslužijo ljubečo in skrbno mamico.
Preden zaključim svoje pisanje, naj posvetim nekaj besed svojemu možu: z menoj je preživel vse najhujše. Ob meni. Tale dobra dva tedna od krutega udarca sva še trdneje skupaj. Ljubezen dela čudeže. Hvala ti, ljubi moj, ker si jokal z mano, ker si me trdno objemal, ko sem se izgubljala v solzah, ker brez besed začutiš trenutke moje bolečine in se me dotakneš ter mi tvoje oči povedo, da si v vsem tem z mano. Hvala za vso spodbudo, ko me je požiral obup in glodal strah pred prihodnostjo, vso tvojo ljubezen, toplino, za čokolado, ki si mi jo prinesel ob desetih zvečer, za kavo, ki si mi jo zjutraj nalil v skodelico in še in še.
V Parku zvončkov zdaj ptički pojejo tudi za nas, svečke gorijo tudi za našega majcenega otročička. Vedite, da je malo sivo mucko z zvončkom in belo školjko tja položila sestrica, ki ima iz vsega srca rada svojega bratca.
En prijazen pozdrav in topel objem pošiljam vsem.
Draga Spelina,
vesela sem, da si tako pogumna, precudovita mamica tvojima sonckoma in ljubeca zena. Ponosna sem nate, na tvoj pogum, da zopet vedro stopas v svet, kajti le tako bos se naprej ostala taksna kot si… In naj cimprej zasije se tretji soncek pod tvojim srckom.
Da se boste imeli se naprej tako radi, vsi skupaj…..
Srecno!
Nejka
Špelin@, ob branju tvojega sporočila, sem morala zajokat, ker me je prav vsaka beseda popeljala 9 mesecev nazaj, ko sem sama doživljala popolnoma enako kot ti. Vidim, da si zelo močna oseba, ponosna bodi nase, ker le malo mamic zmore toliko poguma, da v tako kratkem času lahko napiše toliko lepih besed. Jaz sama sem jih lahko šele čez 2 meseca. Verjemi, da čutim bolečino s teboj, vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek…. prišli bodo lepši dnevi, sonce bo zopet posijalo v tvoje življenje, vem, da ob pogledu na hčerkico že sije…. ostalo bo pa vedno eno, nekaj kar ti ne more vzeti nihče, pa naj govorijo kar hočejo, ostal bo spomin na ljubega sinka, ki bo živel v tebi do konca in vedi da bedi nad teboj, vidi vsako tvojo solzo, vsak tvoj smeh, žalost, veselje…… sedaj imaš svojega lastnega angelčka, ki čaka da se mu nekoč pridružiš……
Monka
Špelin@ vesela sem, ko te berem, ker vidim da, prihajaš počččasssiiii k sebi. Vzemi si čas, kot si se odločila! Pokliči koga (lahko tudi mene ne? 🙂 in nas razveseli z klepetom pa karšenkoli že bo! Bova jokale in se smejale ::)).
Res te že pogrešam z najinimi smeškoti:::))).
Poljubčkaj oba doma, ker sebe ne moreš!:) v mojem imenu!
Tudi jaz sem izgubila svojega Vidka pred tremi tedni. Se še pobiram in tudi mene drži upanje, da bom svoji hčerki še dala možnost do enega bratca ali pa sestrice. čeprav je bolečina neizmerna, ampak se tolažim, mož me podpira, da pač je moralo biti tako – toda ….
Upam, da bova res lahko čez nekaj mesecev v drugem forumu imenjavali mnenja.
lp D.