Devet mesecev
Lep pozdrav vsem obiskovalkam tega foruma!
Ne morem si pomagati, da danes ne bi napisala par vrstic, kajti, sem zelo slabe volje in zelo žalostna. Danes namreč miniva natanko 9 mesecev odkar mi je 10 ur po porodu umrla punčka. Danes je za nekoga tisti najbolj srečni dan, ko je bil za nas najbolj nesrečni. Nikoli ne bom pozabila njenega prvega glasu, prvega joka, toplega trebuška, kamor sem ji dala dva lubčka, preden so jo odpeljali v Ljubljano. Od tam se ni več vrnila…..
In devet mesecev po tem tragičnem dogodku, se v družini ponovno soočamo s smrtjo. V petek smo pokopali strica, starega šele 48 let, umrl nenadno in hitro, v roku 1 tedna. Pljučnica, sepsa, odpoved organov….smrt…
Na pogrebu pa so se mi vedno znova in znova vračale slike pogreba, ko smo pokopali najino srčico. Solze, ki tako zelo bolijo, vsaka je zarezala novo rano v srce. Ko pa je bila zaigrana Tišina, pa sem mislila, da bom padla v nezavest. Nisem imela več moči, nisem imela več volje, moji ljubici so na isti način zaigrali uspavanko, saj vendarle samo spi in čaka na vnovično snidenje z mamico in atijem. Ko sem že imela moč, da sem ponovno čutila življenje, ki ga živim in ga moram živeti še naprej, se mi je zopet vse podrlo.
V nedeljo, ko smo bili zadnjič na obisku v bolnici pri stricu, nisem vedla kaj naj mu rečem, pa sem rekla samo ” Če ne gre drugače, čuvaj mojo punčico!!!” Vesela sem, da sem jo zaupala njemu v varstvo, vem, tako rad je imel otroke in oni njega. Z njim ji bo lepo, obema bo lepo…
in jaz….ponovno se počasi pobiram. V petek sem celo noč prejokala, sanjala dojenčke in objemala njenega medvedka…Vedno znova in znova se zopet sprašujem, pa zakaj ravno ona ni imela toliko moči, da bi zaživela v srečno otroštvo, katerega sva ji bila pripravljena nuditi. Odgovorov ne bom dobila ne jaz, ne katera druga, ki ravno tako obiskuje te strani, včasih se resnično sprašujem, kje dobivam moč, da preživim vse to, pa čeprav težko, ampak moram….
Drage moje punce, hvala ker ste tu , skupaj smo močnejše. V upanju, da nas pazijo mali angelčki vas lepo pozdravljam in vam želim še več moči.
V upanju na boljši jutri
Mojca
….in v njenih mislih vedno znova male Anemarie….
Draga Mojca, takoj ko sem videla naslov, sem vedela da si to ti. Zame bo jutri dan, ko mineva 9 mesecev in tudi meni je grozno hudo…. Saj veš da si želim drugega otročka, ampak očitno še nisem pripravljena, ker ne gre in ne gre in potem sem še bolj na tleh. Tudi zame obstajata dve pesmi, ki jih ne morem slišat, da ne bi jokala, to sta Tišina in Zabučale gore….. vedno ko mi kdo reče, da ima vsaka stvar slabe strani in dobre, se spomnim moje Leice, njene izgube in ne vem kaj bi lahko bilo dobrega v tem???? Zdaj vem da mi je pa vseeno nekaj dala…… dala mi je lepe trenutke, ko je bila ša v meni in dala mi je TEBE, na katero se lahko obrnem ko mi je hudo in s katero lahko govorim o vseh stvareh, o stvareh ki jih drugi ne razumejo….. Vidiš MOjca, nekega dne bova z najinimi malčki gledali v nebo in mahali najinima zvezdicama, ki sta nama kljub veliki žalosti dali lepo prijateljstvo.
Kmalu bo bolje…..
Poljubčke Monka