Park zvončkov-pokop
Ko mi je med porodom umrl sin-dvojček, so mi naslednji dan v LJ porodnišnici dali papir, kjer sem morala obkrožiti, kako ga naj pokopljejo. Zaradi strašne bolečine sem zadevo prepustila možu. V porodnišnici sonama rekli, da naj samo napišemo, kako naj bo pokopan, pokopan bo pa v parku zvončkov. Odločila sva se za krsto. Že 15 mesecev hodim na njegov rojstni datum na Žale, sveto prepričana, da hodim v Park zvončkov. Znanka mi je rekla, da lahko naredim tudi ploščico z njegovim imenom, da je to v Parku zvončkov. Prejšnji petek sem v dežju tavala po Žalah in iskala kamen, kjer so ploščice z imeni, da bi videla, kje bo tudi tablica z imenom mojega sina. Nikjer nisem našla tega kamna. Nakar sem srečala Žalske smetarje in jih vprašala(ker se mi je končno posvetilo), kje je Park zvončkov in so mi rekli, da čez cesto, da jaz sem na tej strani, kjer je anonimni pokop in raztros.
Z drugim dvojčkom v naročju sem vsa šokirana stala. Ne morem opisati svojega počutja. Moj sin je na anonimnem pokopališču, jaz nisem hotela, da je anonimen (že vnaprej se opravičujem mamicam, ki imajo tam pokopane svoje otroke, saj to ni nič slabega), bila sem sveto prepričana, da je v parku zvončkov.
Na upravi Žal so mi povedali, da se tja tudi ne bi smele nositi sveče in cvetje, ker je to anonimno in da lahko tablico dam vseeno delat in mi jo bodo postavili v Park zvončkov.
Zaenkrat še ne vem kaj bom, mi je pa prijazen gospod na upravi Žal povedal, da to napako LJ porodnišnica konstantno dela in da staršem ne znajo razložiti kaj in kako.
Res mi je hudo… Se počutim, kot bi ga izdala, kot da ni del mene…
lp
Pozdravljena
Naj ti izrečem sožalje ob boleči izgubi!
Vem, da je hudo in verjamem, da se počutiš, kot bi ga izdala, ampak…Vedi, da to ni tvoja krivda, krivda je ljubljanske porodnišnice, ki vaju je narobe informirala. Jaz bi na tvojem mestu vseeno naredila tablico z imenom in jo dala na pravo mesto, na mesto v Parku zvončkov tam, kjer to res je. Vedi, da tudi drugi sinček bo vedno del tebe, ne glede na to kje je pokopan, vedno bo v tvoje srčku doma. Ko boš postala v Parku zvončkov, kjer je vse lepo in namenjeno samo našim zvezdicam, boš videla, da bolečina prihaja od znotraj….
Midva imava najino punčko, katera nama je umrla 10 ur po porodu pokopano na štajerskem, v individualnem grobu, doma sva na Jesenicah, pa greva svečke prižigat tu na Jesenicah, na naš domač grob. Zadnjič sva bila v parku zvončkov, oba sva jokala in prižgala svečko tam, pri belem medvedku. Jaz bi na tvojem mestu naredila tablico in hodila tja, to je vse kar trenutno lahko narediš za tvojega sinčka.
Želim ti veliko moči in toplih nasmehov ob drugem fanrku
Mojca
Pozdravljena!
Prav žalostno je bilo prebrati tvoje vrstice. Tudi jaz sem izgubila svojo punčko, ko je bila stara 6 tednov, pokopana sicer ni v parku zvončkov, ker smo vzeli družinski grob, pa vendar mi je bilo na začetku, kadarkoli sem zapuščala grob grozno pri srcu, da jo puščam tam samo , da sem premalo časa obstala pri grobku z vsakim odhodom sem imela občutek kot bi jo izdala, pa vendar so me prepričali v neko dejstvo, ki se mi zdi smiselno in drži.
Važno je samo to, da je ves čas v tvojem srcu in da kjerkoli prižgeš svečko le ta sveti samo zanj, pa naj bo to doma, v parku zvončkov ali pa na anonimnem pokopališču. Jaz ji pravim kar naša zvezdica, ki gre vsepovsod z nami in ve, da je v naših srcih še vedno živa in vse to dokazuje, da je nismo izdali in da je in vedno bo del naše družine.
In tvoj sinko kljub vsemu prav gotovo ni anonimen, ker ima tebe in tvojo družino, ki mislite nanj in mu prižigate svečke in to dokazuje da je nekdo – tvoj sin.
lp nataša
Tudi jaz imam svojo punčko v Parku zvončkov. Ampak ne razumem, saj je na listu zelo jasno napisano, katere so možnosti. Tudi midva sva to dobila v roke praktično takoj po Nuškini smrti in sva se morala takoj odločiti. Kljub temu se ne strinjam z vami, stvari so jasne. Park zvončkov je nekaj, anonimni raztros ali pokop pa nekaj drugega.
Žal mi je, da toliko časa niste vedeli, kje točno je vaš otroček, se pa tudi jaz strinjam, da je Park zvončkov res lepo mesto za postanek in spomin na svojega otroka, tudi če ni ravno tam. Morda zato, ker jih je še toliko …
veliko poguma in lep pozdrav,
Tina
mene pa ena stvar posteno jezi v parku zvonckov kjer je tudi moj pikec…da kar naprej izginjajo svece, igrace, kar je malo lepsega ukradejo kolikokrat sm ze prejokala tam ker ni bilo vec kar je bilo postavljeno mojemu soncku….pa sm tud klicala na zale pa so rekl da varujejo samo da kukr ne morejo nic pri tem..kako morejo biti ljudje taki da tam kjer pocivajo nasi majckeni soncki pokradejo njihove igrace…se huje je bilo ko je sin triletni videl da ni vec sloncka ki ga ja prinesel…
To je pa res. V minulem tednu so celo potrgali vse zvezdice in ostalo, kar je bilo prilepljeno na nekatere ploščice. Pa saj vsi vemo, da so nekateri ljudje naravnost neverjetni (spomnite se “pišočih” na tale forum!).
Jaz preprosto ne dovolim več, da bi se me to preveč dotaknilo. Svečk nihče ne krade …
Tina
Ni mi sicer povsem jasno, kakšna je razlika med parkom zvončkov in anonimnim raztrosom (ne mi zamerit), čeprav je tudi moja punčka tam nekje. Umrla je pred sedmimi leti, ko še ni bilo parka zvončkov. Tudi jaz sem (s solzami v očeh) podpisala tisti papir. Bila je drugi otrok, ki sem ga izgubila.
Takrat se mi je zdel skupni grob, kot so to tedaj imenovali, najboljša rešitev. Otročka so namreč poslali na genetsko preiskavo in bi ga dobila šele čez nekaj mesecev, ves ta čas pa čakala na to, da ga bom lahko sama pokopala, kar je bila druga možnost, ki so mi jo ponudili.
Samo enkrat sem poskušala poiskati njen grob a že ob vstopu na Ljubljanske žale so mi solze zalile oči in sem morala odnehati…
Zdaj ne iščem več groba svoje hčerke, čeprav nanjo ne bom nikdar pozabila. Svojo bolečino sem umirila s tem, da sem samo sebe prepričala, da mrtvorojena hčerkica skupaj s še dvema mojima otrokoma, ki jima ni bilo dano živeti na zemlji, živi v nebesih in da je vsem trem veliko lepše, kot pa moji edini hčerkici, ki je, čeprav se je tudi ona rodila v 26. tednu nosečnosti, preživela. Njena usoda je namreč težka oblika cerebralne paralize. Celo življenje bo odvisna od električnega invalidskega vozička in pomoči drugih ljudi, ob tem pa se bo vedno zavedala svoje drugačnosti, saj je umsko popolnoma normalno razvita.
Svoje tri nerojene otroke zdaj prepuščam družbi angelov, vsak trenutek svojega prostega časa pa posvetim edini hčerkici, ki je ostala pri meni. Njej kupujem igrače, čeprav se z njimi ne more igrati. Njej naberem rože, ki jih ima tako rada, pa jih ne more nabirati sama. Z njo se pogovarjam in njej (s čudno tesnobo v srcu) zagotavljam, da je ne bom nikdar zapustila, ko me včasih s strahom v očeh sprašuje, če bom vedno ob njej… Morda bi ji morala povedati tudi za tri angelčke, ki jo varujejo…