Danes ob črtrti uri zjutraj, je moja svakinja izgubila otročka v dvanajstem tednu nosečnosti. Bil bi prvi otrok. Tako mi je hudo za njo in brata, da ne vem, kaj naj jima rečem…. zelo, zelo sta si ga želela……..

Draga Nataša, ni besede ki bi sedaj lahko potolažila tvojo svakinjo in brata…. dovolj bo samo objem in rame, kjer se lahko zjočeta…. Vem kaj pomeni izgubiti otroka, sem ga tudi sama, punčko v 26. tednu nosečnosti. Sedaj bo zanju res težko obdobje, veliko solz in vprašanj??? Potrebujeta čas in drug drugega, najbolje je da odpotujeta in se čimbolj posvetita drug drugemu… čas bo naredil svoje, izbrisal bo globoke rane in oblažil bolečine…. spomini bojo vseeno ostali, a s tem se bosta morala naučiti živet.
Upam, da bosta kmalu našla pot naprej in v drugo dobila zdravega in tako željenega otročka….

Z mislijo na vas
Monka

Draga Nataša!

Tudi sama sem šla skozi tako preizkušnjo in še danes vem, da mi je najbolj ostalo v spominu to, da so ljudje prišli do mene ali mi pisali. Res smo veliko jokali, a je pomagalo. Veliko objemov, toplih besed in ljubezni želim vsem, bratu in svakinji pa res iz srca iskreno sožalje!

Vidka

Dragi Monka in Vidka, hvala za te besede, kupila sem jima knjigo Prazna zibka, strto srce – naslov knjige sem našla prav tukaj. Upam, da jima bo v pomoč. Brat je zelo strt, ponoči ne spi, podnevi cel dan dela, nazadnje je jedel pred nekaj dnevi – nima apetita. Svakinja ni več senca tega, kar je bila, zelo zelo bleda je in njene oči ti povedo veliko. Jok.
Velik hematom je pritiskal na žile v posteljici in otrok ni dobival dovolj hrane, zato je odmrl.
Ponudila sem jima pomoč, karkoli in kadarkoli, saj sem sama mama dveh otrok in vem, kakšni so občutki, ki jih doživiš, ko prvič zagledaš svoje bitje na UZ in dobiš slikico.
Zanima me, ali ima po spontanem splavu v naslednji nosečnosti prednost glede bolniškega staleža, saj je v njeni službi precej naporno delo.

Vsem hvala.

Draga Nataša!

Moje iskreno sožalje tvoji svakinji. Tudi sama sem po prvem uspešnem porodu imela dva splava (v 20. in 24. tednu nosečnosti). Lahko potolažiš svojo svakinjo s tem, da so (po mojih izkušnjah) nosečnice dokaj dobro zaščitene kar se tiče bolniškega staleža, posebno če so imele predhodno že kakšne neuspešne nosečnosti.

Jaz nobeno nosečnost nisem bila do porodniške v službi. Vsako nosečnost sem šla prej na bolniško. Zadnjo nosečnost, ki je bila zopet uspešna sem bila skozi na bolniški, vendar smo komaj zdržali do konca in rodili predčasno (37. teden).

Zdaj imam dve krasni punci (1,5 in 6,5 let).

Lep pozdrav

Muma

Draga Nataša!

Lepo, da tako skrbiš za brata in svakinjo. To skrb ne drži zase, ampak jo odkrito pokaži, pomagaj kolikor se da. Pa četudi se kar tako oglasiš na kavo. Prihajaj in dovoli sebi, predvsem pa njima solze. Jokajte skupaj…
Veliko pomaga podpora bližnjih, lažje je nositi tako veliko bolečino. Objem je pa pravi balzam, uteha žalujočih. Nikoli jih ni dovolj!

Tako je bilo pri meni, a žal sem bila kar osamljena, ker ljudje okrog mene niso zmogli ali niso znali potolažiti, objeti…
Vse teže žalovanja sam partnerski odnos ne prenese. Vedi, da ni nujno, da ju ta izkušnja zbliža, lahko ju tudi razdvoji. Zato je pomembno, da jima njuna okolica stoji ob strani.

Glede staleža po eni izgubi otroka ni problem.
Ampak prvo je treba odžalovati. Ta otrok je bil enkraten in ta nosečnost kot nobena druga.
Prišel bo pa drugi otrok…

Mama z dvema angelčkoma v nebesih in žal še nobenim na zemlji.
A upam!
In po tem kar je napisala Muma imam še večje upanje.