Po izgubi otroka sem izgubila veliko prijateljskih stikov. Tudi sama nimam želje po njih, ker me ne razumejo in me “silijo” z nasveti in mi govorijo kako bo boljše ipd navlake. Sporočila razumem kot: bodi že tiho in nam ne teži!

Včeraj sem se dobila s prijateljico, s katero se že dolgo nisva videli. Nič ni bilo svetovanja, le potrditev bolečine in moje težke izkušnje. Nič časovnih omejitev, pridiganja, potuhnjenih nasvetov…

Kako dobro dene. To je tolažba in zelo jo potrebujem.
Mislim, da jo potrebujemo vsi na tem forumu. Odprto uho, interes za naše počutje in prave tolažbe…

Naj bodo te vrstice namenjene vsem tistim pravim prijateljem, ki jim je zares mar za naše počutje. Da bodo vedeli, kaj nam pomaga in kako lahko pomagajo. Pojdite na obisk in povprašajte…

Hvala za to pismo!
Sama sem prvič na tem forumu in sem iskala ravno tak nasvet. Imam namreč prijateljico, ki ji je umrl sin. Želim ji stati ob strani in ji nuditi toliko in takšno pomoč, kot jo potrebuje. Ker pa sama nimam podobne izkušnje sem se stalno spraševala, kako naj to najbolje naredim. Sama še nisem mama, zato mi je morda še toliko težje razumeti bolečino, ki jo preveva.
Se bom potrudila čim bolje poslušati.
Žal mi je za vse, ki imate takšno tragično izkušnjo. Ali obstaja kakšno društvo, kjer se lahko starši združujejo in pogovarjajo? Zdi se mi namreč, da v vsaki nesreči potrebuješ nekoga, ki doživlja isto ali je to že preživel.
Lep pozrav z željo, da bo bolečina čim manjša.