POMOC
Lepo pozdravljene!
Znasla sem se pred dilemo KAKO?Prijateljica je v sestem mesecu nosecnosti.Tega otroka si je zelo zelela in se je zanj kar nekaj let trudila.Vceraj so ji na ultrazvoku videli,da ima otrocicek obe ledvicki cisticni!
Bila je tudi pri genetiku,ces da je prislo do kromosomske…
Svetovali so ji splav ali pa naj donosi in rodi.Koliko casa pa bo otrocicek zivel pa nihce ne zna povedati.
Jaz ne najdem besed kajti tolazbe ni!
Zanima me ali je katera od vas mogoce sla skozi to.Kaj bi ji vi svetovali,sicer vem da je zadnja odlocitev prav njena.
Ste obcudovanja vredne
ella
Draga Ella!
Zelo mi je žal za tvojo prijateljico. Ne vem, če je primerno deliti kakršne koli nasvete, saj gre zanjo in za življenje njenega otroka, zato mora sama sprejeti odločitev, da ne bi kasneje obžalovala. V vsakem primeru bo zelo hudo. Ko enkrat otroka vzljubiš, te njegova izguba enako prizadene, pa če se je zgodila na začetku ali na koncu nosečnosti. Res pa je, da si telo fizično prej opomore po splavu kot pa po porodu, še posebej, če je potreben carski rez. Zato je mogoče s tega vidika bolje narediti splav. Sama sem rodila mrtvega otroka v 38. tednu in verjemi mi, takše bolečine ne privoščim nikomur. Še enkrat tega ne bi prenesla. A kako naj se človek odloči za splav, ko si najbolj od vsega želi, da bi ljubljeno dete živelo?
Vsekakor se bo tvoja prijateljica morala sama odločiti in s tem živeti naprej. Ti ji pa lahko pomagaš le tako, da ji stojiš ob strani, ne glede kakšno odločitev bo sprejela, čeprav bi ti morda ravnala drugače. Zdaj bo dobro prijateljico potrebovala bolj kot kdajkoli prej.
Nekaj pa ji lahko svetuješ. Preden se karkoli odloči, naj prosi še za mnenje drugih zdravnikov, naj ji napravijo vse možne preizkave, naj raziščejo vse kar se da, saj mogoče ni tako hudo, kot je zdaj videti. Tudi zdravniki so samo ljudje in se včasih zmotijo.
Helena
Se pridružujem Heleninemu mnenju. Naj prijateljica obišče še kakšnega strokovnjaka preden se odloči za usoden korak. Zdravniki so tudi zmotljivi.
Otroka pa je enako boleče izgubiti prej ali slej, nanj se navežemo od trenutka, ko izvemo zanj.
Stoj ji ob strani, saj veš, da le pravi prijatelji jočejo s teboj…
Če še ni bila pri njej, ji svetuj, naj poišče pomoč doc. dr. Ksenije Geršak, ki je zagotovo ena najboljših specialistov za genetiko in razvojne nepravilnosti otroka, predvsem pa je ČLOVEK z veliko pisano. Ne bo obljubljala nemogočega, se pa na njeno mnenje lahko z gotovostjo zanese. Če ne drugega, ima do otročkov en strašansko topel odnos, je strašno pozitiven človek in ji je zares mar za vsako mamico in vsakega otročka.
Upam, da se najhujše ne bo zgodilo in držim pesti, tako za mamico, otročka, kot tudi zate, da boš zmogla in znala stati ob strani (pa seveda tudi za očka!) . Včasih je molčeč objem in tiha prisotnost največ, kar sploh lahko storiš. Iz srca srečno!
Punce hvala!
Ona je moja sodelovka.Skupaj sva jokali,ker sva imeli probleme z zanositvijo.Njej je koncno uspelo.Ni hotela na bolnisko,ker se je dobro pocutila.Prav ona me je bodrila,ces kao glej,ce je meni uspelo bo tudi tebi.Ves cas mislim na njo.Jokam se.Boli me kot bi bil moj.Tudi mojega je zelo prizadelo.Poklicem jo,se pogovarjam.Pazim na besede…
Upam,da bo sla skozi to,kar se da v redu
se enkrat hvala
Draga Ella
Lepo je, da skrbiš za prijateljico, ne moreš verjeti koliko to pomeni…. JAz sem izgubila otroka prav tako v 6. mesecu (26. teden), ker je G na UZ pregledu ugotovila, da moji punčki ne bije več srček. Morala sem rodit…. svojo punčko, ki je umrla v meni…. Res ni besed, ki lahko opišejo to bolečino…. Tvoji prijateljici bo veliko pomenilo, če ji boš stala ob strani, odločitev bo seveda njena…. Kakorkoli se bo odločila, bo rodit morala ali pa bo imela carski rez, ker v šestem mesecu nosečnosti splava več ne delajo….
Dokler bo otrok v njej in bo živ, obsataja upanje….. Seveda se naj posvetuje z ostalimi zdravniki, kakšne so morebitne posledice, če otroka obdrži. Vedeti pa moraš, da tudi narava dela svoje, otroci z hudimi napakami ponavadi odmrejo že v trebuhu, nekateri pa takoj po porodu…. ČE bi jaz bila na mestu tvoje prijateljice, bi otroka obdržala, ker samo tako bi imela upanje, da se bo mogoče vredu izteklo…. V vsakem primeru bi vprašala za mnejnje različnih zdravnikov in posledice…. Mogoče tudi razmišljam tako, ker sem ortoka izgubila in bi zdaj naredila vse, da bi ga imela…. Vseeno je odločitev težka in tvojo prijateljico čakajo hudi trenutki…. Prosim sporoči nam kako bo, ker tukaj lahko najdeš veliko tolažbe in tudi izkušnje mamic, ki so se odločale ali izgubile otroka in vedo zakaj in kako naprej. V vsakem primeru bi jaz na njenem mestu počakala kaj se bo zgodilo, če bo otrok dovolj močen bo preživel… če pa ne, pa bo žal umrl, v vsakem primeru je še vedno upanje….
MIslim na vaju in čutim bolečino ob vsaki takšni novici, kot bi bila moja….
Monka
Meni se je to zgodilo le z napako srčka-hipoplastično levo srce. Zgodilo se je lani novmbra. Midva z fantom sva se takoj odločila za prekinitev nosečnosti in tako sem v 28 tednu rodila mrtvega fantka. Bilo je grozno in še je toda življenje gre dalje. Ni mi žal da otroka nisem videla ne slišala saj vem da mi bo za vedno ostal v spominu kot moja zvezdica.
Odločitev je težka toda še težja bi bila če bi čakala na otrokovo smrt ko bi se že rodilo moje malo sonce.
Želim ji da se pravilno odloči kot se že bo odločila in da bo brez slabe vesti dalje živela…
Damjana
Blagor prijateljici, da te ima. Človek v taki situaciji resnično potrebuje človeka. Prijateljici stoj ob strani, pojdi z njo na preglede, povsod, ker ravno s tem ji boš lajšala muke in bolečine, ki jih bo morda izvedela ob kakšni novici.
Tvoji prijateljici želim vse dobro, tebi in njej pa veliko poguma in dobrih prijateljskih odnosov.
Strinjam se s predhodnicami. Vsekakor naj se dobro pozanima, kaj takšna napaka prinaša…Srednje poti žal ni. Če se odloči za feticid, se bo morda obtoževala, da je ubila otroka, če bo donosila in bo otroček umiral v bolečinah, si bo morda očitala, da mu ne more pomagati in da otrok trpi zato, ker si je ona želela čiste vesti….Odločitev pa je njena in je hudo težka , ker srednja pot ne obstaja. Pokaži ji, da si v vsakem primeru z njo in da kakorkoli se odloči, ji boš stala ob strani in jo boš imela rad….ker to je pomembno …podporo pa bo potrebovala!
Moja izkušnja je, da ni hujšega kot nemočno gledati lastnega otroka tako grozovito trpeti, ker četudi si še tako zelo želiš, ne moreš prevzeti nase niti drobca njegove bolečine…in nič ni primerljivo in nič ni tako neopisljivo…
Imej jo rada, kajti zares ji je težko in želim, da se odloči tako, da svoje bolečine ne bo še povečala…..
Moj nasvet je vsekakor naj prijateljica poišče še kakšno strokovno mnenje.
Moja izkušnja je, da so mi že na UZ v 6. mesecu nosečnosti ugotovili, da ima refluks na eni ledvički. Posledica je dializa, odmrtje ledvičk … Na to napako so me pri vsakem UZ opozarjali in naj bom pripravljena na najhujše. Otrok se je rodil in v porodnišnici zadnji dan je spet bil na UZ. Drugo zdravniško mnenje je bilo, da ima zelo okvarjeni obe ledvički obenem pa tudi z mehurjem ni popolnoma nič OK in morava nujno v Ljubljano na pregled. V Ljubljani sem dobila 3. mnenje zdravnika, da je vse v mejah normalno (moj fantek je bil takrat star 5 dni). Pri starosti 10 dni sva šla ponovno na UZ in 4. zdravniško mnenje je bilo, da je vse v mejah normale.
Moj fant je star skoraj 14 mesecev in do sedaj nisva imela popolnoma nobenih problemov.
Več glav več ve, je pa tudi res, da znajo tudi zdravniki, ki so ravno tako zmotljivi, kot smo ostali ljudje, narediti iz muhe slona.
Tvoja prijateljica se bo morala odločiti sama. Vseeno ji želim, da bi se ji najbolje izteklo.
LP J
Ella!
Glede na to, da je tvoja prijateljica prekinila nosečnost, ji stoj sedaj kar se da ob strani. Za njo bodo sedaj nastopili hudi trenutki žalosti in bolečina. Tako se je odločila, ker je čutila, da je tako prav in JE PRAV!!! Bolečin ji ne bo mogle odvzeti nihče, lahko pa jih pomagaš blažit…. Čas bo prinesel svoje in naj si ne očita, tudi če bo včasih razmišljala drugače…. Sedaj si naj pomaga s vsemi sredstvi, ki so ji na voljo, boš videla čez par mesecev bo bolje in zopet bo imela upanje na lepšo prihodnost… MIslim na vaju, kajti vem kako se počuti, sama sem dala skozi to bolečino in danes sem sposobna o tem naglas govorit, torej vidiš, da čas počasi ampak zagotovo naredi svoje….
Monka
Najbolje, da ji poveš predvsem to, da ji stojiš ob strani vsak trenutek, tudi če te potrebuje sredi noči, naj te pokliče…. V tem trenutku ji nikar ne izrekaj besed kot so: Saj bo…., nisi edina…., tega zagotovo ne bo hotela slišat. Sedaj je vse kar potrebuje občutek, da ni sama, tudi če boš ob njej in ne bo ure spregovorila… Moja prijateljica si je npr. vzela dopust in sedela ob meni, malo brala, jaz sem pa spala ali pa nemo gledala v zid, ko sem zajokala pa je stopila k meni in me objela… Več mi takrat res ne bi mogla dati… Upam da ji bodo ti dnevi hitro minili…
Vsak dan mislim na vaju…
Monka