Zivjo punce,

sem še ena med nami, ki nas druži podobna žalostna usoda. Več ali manj sem pasivni spremljevalec tega foruma (bralec), ker mi rane še ne “dovolijo” aktivnega sodelovanja, a gre na bolje.
Z vami bi rada delila lepo misel, ki sem jo danes prebrala.

Kdaj nekdo zares umre?
Ko ne mislimo več nanj.
In kdaj nekdo zares odide?
Ko se ga ne spominjamo več.

Lepo in mirno nočko vam želim,
Sona

Samo kot dopolnilo, ker zmedenost povzroča tudi pozabljivost in pušča nedokončane misli,…

seveda je ta misel lepa, pozitivna in nam daje upanje, ker mi ne želimo pozabiti naših angelčkov, zvezdic,…

Sona

Draga Sona!
Če ti bo lažje, nam lahko zaupaš tvojo zgodbo. Meni je pomagalo. Odprla sem svoje srce, napisala vse kaj se je zgodilo, in verjemi bilo mi je lažje, ko so mi punce odgovorile in me potolažile. Nič ti ne more vzeti bolečine, lahko pa jo omilijo tisti, ki vejo kaj preživljaš.
Mislim nate
Simona

Hvala Simona za spodbudne besede. Jaz osebno potrebujem še nekaj časa, da bom lahko svoje občutke opisala in jih delila z vami, a v tem trenutku še preveč boli. Že to, da sodelujem na tem forumu je zame napredek, ker sprva tudi tega nisem hotela, zato pri meni drži, da se počasi daleč pride.

Pozdravček,
Sona

Sona!
Ti si samo vzemi čas in ko boš pripravljena, veš, da nekdo čaka nate, da te potolaži in prisluhne ( no prebere )… Verjemi pa, da čas celi rane, ostanejo sicer brazgotine, a bolečina je znosnejša in manj boleča…. JAz sem se prepričala, da je moja Lea zdaj moj angelček in pazi name, pogovarjam se z njo in vem da me rada vidi dobre volje. Vedno bo z menoj…
Drži se, mislim nate
SImona