umetne sveče v parku zvončkov
Pozdrav vsem, sama se praktično nikoli ne oglasim na našem forumu, sem pa še vedno hvaležna za vso spodbudo, ki ste mi je nudile poleti, ko sem se soočala z izgubo moje Nuške.
Ob tem bi rada povedala tudi vsem mamicam, ki imajo svoje otroke v našem parku, na mariborskem Polju belih vrtnic ali kjer koli drugje, da vsakič pomislim tudi nanje in na njihove partnerje. Še vedno mi je neznosno hudo, ampak moram priznati, da po svoje laže, ker pač vem, da nisva edina. Tudi žalost deliti je laže (ne le srečo), ne samo svojo, tudi podobno. In ob tem seveda nikomur ne privoščim takšne žalosti, kot jo čutimo mi.
Tudi jaz sem prebrala knjigo in hvala ter pohvala vsem avtoricam, avtorjem, pobudnikom, skratka vsem, ki so prispevali k njenemu nastanku in k njeni vsebini. Pripravili ste odlično knjigo, ki pomaga. Zdaj vem, da nisem pokvarjena, zlobna ali kaj takega, ampak da so ta čustva normalna. Tudi jaz namreč še vedno ne morem gledati otrok in tudi mene so – tako kot vse vas – minuli prazniki ubijali.
Danes se oglašam zaradi sveč v Parku zvončkov. Upam, da moj zapis ne bo koga prizadel, vendar si ne morem pomagati, zdaj sicer nisem več vsak dan tam, vseeno pa zelo pogosto, zato se mi zdi to pomembno. Gre za umetne plastične sveče, ki utripajo in ki jih je zdaj res že ogromno. Po mojem mnenju s takimi ponaredki izničimo sam simbol svečke, nikakor ni v njih nobene topline, nobene lučke, ampak le hladno umetno utripanje. Še enkrat: tako te sveče doživljam jaz, nočem nikogar osebno kritizirati. Mislim, da vem, zakaj jih starši puščajo tam: ne morejo pač vsak dan ali vsak teden na obisk k svojim otročkom, pa se jim zdi, da s tako svečo, ki tam utripa tudi ves mesec, naredijo nekaj več. Mogoče se bojijo, da bo sicer tam temno. Zato bi jim rada sporočila, da v park ves čas hodimo tudi drugi starši, ki prižigamo svečke, zato je tam resnično ves čas svetlo in vedno je vsaj nekaj luč. Tiste prave sveče so tople, ti umetni ponaredki pa ne, komaj se vidijo, prehitro utripajo, skratka … ne vem, saj se ne da lepo in obzirno povedati, po mojem mnenju pač ne sodijo ne v naš park ne na kateri koli grob. Mogoče, če bi vedeli, da za vse otročke, ker jih imamo pač skupaj, vsak dan in vsako noč gori vsaj kakšna prava sveča, mogoče bi jim bilo potem laže in bi z mirom prižgali svojo svečko, ki jo bomo čez kakšen dan, ko bo dogorela, pospravili tisti, ki smo pač iz Ljubljane in zato lahko večkrat tam, ter tudi za njihove otročke prižgali pravo, toplo svečko.
Veliko poguma vsem
Tina
Hay Tina!
Sem enakega mnenja kot ti, glede sveč. Zdaj so postale tako popularne, da je kar groza. Jaz razumem tiste, ki ne morejo velikokrat na grob in dajo takšno svečo gor, da grob ni prazen in da gori vsaj ena lučka….. ampak če se le da, naj bojo sveče prave sveče, ki imajo tudi drugačen čar…. Jaz na polju belih vrnic še nisem zasledila umetnih sveč, ali pa se nisem zavzela, vem da gorijo na drugih grobovih…. Mislim da so te sveče naredili kot pravo opravičilo tistim, ki samo občasno priletijo na grob in prižgejo svečo samo zaradi drugih, da se pač vidi, da je nekdo bil na grobu.
Upam da nisem s tem koga prizadela, mnenja so pač različna…
LP SImona
Ne vem kje naj začnem. V nedeljo smo bili z možem in sinom na Žalah v Parku zvončkov. Ker redno prebiram tele vaše poste in ker me ganejo do solza, sem se odločila, da gremo prižgati svečko. Res smo jo prižgali (no, ampak ni bila umetna), medtem pa se je sin, ki je prej spal v vozičku, prebudil. Hotela sem mu pokazati koliko zvezdic je med nami, tako sem ga vzela iz vozička. Povedala sem mu (star je 14 mesecev), da so tu spominske ploščice zvezdic, ki vse nas gledajo iz neba in nas čuvajo. Tako kot se one vsak večer spomnijo na nas, se tudi mi spominjamo njih. Tudi če jih ne poznamo – tudi one nas ne.
No, medtem, ko sem to pripovedovala sinu, je tja prišel tudi par – moški in ženska. Prižgala sta svečko, gospa je na hitro pogledala mojega sinka, potem pa sta odšla… Mene pa je zledenela bolečina v njenih očeh. Bilo mi je hudo. Verjetno sem ji nehote zadala še eno rano… Saj vem, berem poste in vem, da vam je ob otročkih hudo, jaz pa grem potem z njim tja. Kaj neki si je mislila tista gospa. Zdaj mi je resnično hudo, ker res nisem imela zbujati bolečine. Sinu sem samo hotela pokazati nekaj več… Ne vem, verjetno me ne razumete… Pa vseeno. Vas mogoče motimo tisti, ki prihajamo prižigati svečke tem malim zvezdicam? Vam je hudo, če nekdo “poseže” v vašo zasebnost?
LP
Ojla Nika
Vesela sem, da nas spremljaš, pa vendar, to je moje mnenje. Jaz osebno imam punčico pokopano v individualnem grobku, pa vendar tudi sama hodim na Polje belih vrtnic ali Park zvončkov, seveda ko utegnem.
Nihče ne ve ali hodim tja, ker me zanima kako izgleda ali ker mi je hudo. In nekoč, če mi bo sreča naklonjena, bom hodila tja z mojim otročkom, kateri bo vedel, da je imel sestrico, ki je sedaj zvezdica in da je takih zvezdic veliko.
Mislim, da bo skoraj vsaka mama slej ko prej tja prišla z novim upom in mislim, da tvoje dejanje še zdaleč ni poseganje v našo zasebnost.
Lepo je, ker čutiš in sočustvuješ z nami.
Hvala ti
Mojca
Tudi jaz sem vesela, da se na spominskih prostorih, kjerkoli pač, ustavijo tudi tisti, ki niso pretrpeli izgube. Mislim, da vsaka mama vsaj malo lahko občuti bolečino, vsaj v mislih, kaj pomeni izguba otroka. Tudi tiste mame, ki imajo svoje drage otročičke žive in zdrave.
Jaz bom zagotovo s svojim otrokom, ko ga bom imela, šla na Polje belih vrtnic in dalje prižigala svečke za vse otročke, ki so z mojo Leo med zvezdicami. Tudi povedala mu ali ji bom da je imel-a sestrico. NE želim, da gre moj prvi otrok v pozabo, tudi čez 20 let bom še vedno stala na Polju belih vrtnic, s svečko v rokah in mislila na svoj prvi zaklad…. Lepo je od vsakega, ki se tam ustavi in vsaj za trenutke pomisli na vse uboge duše, ki jim ni bilo usojeno biti na svetu…
Simona
Park zvončkov se nahaja če se ne motim pri padlih borcih na starem pokopališču. Lahko me popravijo ostala dekleta, za več informacij pa lahko vprašate na upravi žal, ki so ob ponedeljkih odprti do 18 ure, ostale dneve pa do 15. ure. Seveda me lahko tudi popravite.
Jaz sem že tam sicer bila, vendar spomin mi tako pravi kot sem napisala.
Lp
ŽE DOLGO NISEM BRALA VAŠIH PRISPEVKOV NA TEM FORUMU. DANES KO BEREM TEMO O UMETNIH SVEČAH V PARKU ZVONČKOM PA SEM ČUTILA, DA SE MORAM TUDI JAZ OGLASITI.
SKORAJ VSAK TEDEN SE OGLASIM V PARKU ZVONČKOV IN PRIŽGEM SVEČKO MOJEMU SINKU. ZADNJE ČASE PA TUDI JAZ OPAŽAM POPLAVO UMETNIH SVEČ.
TUDI JAZ SE SPRAŠUJEM: ZAKAJ?
V PARKU ZVNOČKOV JE DOVOLJ OBISKOV, DA VEDNO GORIJO SVEČKE ZA VSE NAŠE ANGELČKE.
DAJMO, NAREDIMO NAŠ PARK ZVONČKOV SPET BOLJ NARAVEN.
Če kdo nima časa da gre v trgovino po sveče, sem jaz najdla spletno trgovino z svečami ki jih vam pošljejo domov.
http://svecka.si/catalog
od kod vam nekaterim ideja, da samo vi veste, kaj je prav in kako bi moralo biti. Grob mojega otroka je grob MOJEGA OTROKA in nanj bom dajala, kar bom sama hotela. Prižigajte kakršnekoli sveče hočete na grobovih vaših otrok, mojega pa pustite prosim pri miru.
In ja, tudi to da zdaj vsi tisti, ki nimate otrok tam pokopanih, hodite tja in razkazujete grobove drugim v nekem lažnem pomilovanju naših usod, me moti. Zelo. Vaša “bolečina” ob tem ni prava bolečina, ker ne more biti. Ste samo veseli, da niste na našem mestu in si predstavljate, kako grozno bi bilo, če bi bili. Zato hodite tja. In vse skupaj nima nobene zveze z nami in z našimi umrlimi otroci.
Ne morem da nebi…
Draga majdaa vem, da ne morem čutiti bolečine ki jo čuti mati ki je izgubila otroka, pa vendar… Na Polje belih vrtnic ne hodim zato, ker sem “vesela” da nisem na tvojem /vašem mestu, ampak zato ker čutim sočutje do tistih ki so/ste izgubili otroka, kar preveč mamic z to usodo poznam,..
In tja ne hodim ničesar razlkazovat, ampak izkazat spoštovanje tem majhnim bitjecem, ki jim ni bilo dano spozanti lepot tega sveta…
Za to da mi je ta bolečina prihranjena pa sem neiznernno hvaležna usodi.
Upam da te v življenju obajajo razumevajoči ljudje, objem.
