Toliko voščilnic, obiskov, klicev in izrečenih voščil…

Sprašujem se koliko voščil je bilo iskrenih, koliko jih je pomislilo preden so izrekli “veselo” novo leto strašema, ki sta v tem letu izgubila otroka.

Kje so vsi ti ljudje, ko si v stiski in žalosten?
Ali res zmoremo samo površne odnose?

Vem kako osamljena sem bila v svoji bolečini in kako malo jih sedaj vpraša kako sem (sva) po izgubi…

Žalostna sem ob tem in si želim, da bi bilo drugače…

Veš, najlažje se je ob izgubi in bolečini narediti neveden… Kot da se ni nič zgodilo. Opazila sem, da je vsaj večina ljudi takoh. Bojimo se izražati čustva, bojimo se žalosti in trpljenja. Bojimo se izreči lepo besedo…ali je sploh ne znamo… Vsi vedno bolj gledamo samo nase in na vse okoli sebe pozabljamo, kot da jih ni, kot da se ni nič zgodilo.

Tudi jaz se ob tem sprašujem…kam gremo? ali smo sploh še “normalni”? Zakaj nas je sram jokati, se iskreno veseliti? Vse skrivamo zase, pred drugimi se kažemo kot ledene gore.

Popolnoma te razumem. Tudi meni se je to dogajalo… Izgubila sem dva otročička…v 7 in 8 mesecu nosečnosti… Celo take pripombe sem dobila, da saj mi ne more biti hudo, ker sploh ne vem, kaj je otrok… Za take pa bi raje videla, da bi bili tiho…

Ko mi je bilo hudo, sem pisala, pisala pismo nekomu… Še sama ne vem komu…Ampak vem, da me je poslušal, ni me obsojal, dajal mi je tolažbo… Lahko Mi napišeš tudi mail, če želiš. Pogovor zelo dobro dene…

Želim ti veliko moči in upanja…upanja na bolje…

Tanja

Lepo pozdravljene

Tudi sama sem v letu 2003 doživela dva splava. Še ne dva meseca od tega sem izgubila otroka v 16 tednu nosečnosti. Imel je nepravilnosti, ki niso bile združljive z življenjem. Odločitev za to pa je bila vseeno odvisna od mene. Čeprav sem razumsko vedela, da je to edino prava odločitev, je srce govorilo drugače. In danes je eden od takšnih dni, ko je vsa bolečina znova privrela na dan. Sprašujem se ali je vse to prav, ali nisem mogoče naredila narobe. Poleg vse bolečine z izgubo otroka se moram soočati še s svojim občutkom krivde. In to še bolj boli. Boli tudi vsa negotovost, ko čakam na izvide in genetski posvet. Prosila bi vas, če je med vami katera, ki je imela podobne izkušnje, koliko časa ste čakale na to?

Jaz se o vsem tem sploh ne pogovarjam z ljudmi, ki vsega tega niso doživeli, ker mislim, da ne morejo razumeti. Tiste besede “tolažbe” le še bolj bolijo.

Hvaležna sem vam, da ste tukaj in pripravljene o govoriti. V najhujših trenutkih ste mi prav ve največ pomagale.

Naj nam bo leto 2004 vsem nam bolj prijazno.

Nika

Pozdravljene!

Jaz sem kar vesela, da je minilo “veselo” obdobje praznikov. Tudi meni je bilo hudo, spet se me loteva tista žalost in vprašanja zakaj?… Tudi nama so vsi ( z redkimi izjemami, ki čutijo najino bolečino in izgubo) želeli srečno in v isti sapi spraševali, če smo že kaj novega naročili – kot, da bi se za otroka lahko odločili po listanju kataloga…Saj jih po eni strani razumem – ne zmorejo sočustvovanja, mnogi so na vse že pozabili, ampak midva nisva! Kmalu bo minilo sedem mesecev odkar sem izgubila svojo zvezdico v 27. tednu nosečnosti, pa ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo. Prvega sem bila v parku zvončkov, kjer sva velikokrat – prideva na obisk, prižgat svečko… Žalostna sem, da moje pikice nimam pri sebi, ampak jo moram obiskovati v parku zvončkov…. Iskreno upam, da se bo vsem nam v letošnjem letu nasmehnila sreča in bomo tudi me deležne vsaj koščka sreče.
Nika – rada bi ti povedala, da jaz še vedno nisem dobila nikakršnih papirjev (razen odpustnice iz porodnišnice in izpiska iz matičnega lista) in tudi vabila na pogovor ne. Po praznikih bom povprašala kako je s tem, saj pravijo, da te na genetski posvet sploh ne vabijo, če napaka ni bila genska.
Lep dan vsem!

Pozdravljene!

Tudi sama se že veselim, da je konec teh praznikov in vsega kar je povezano z njimi.

Res je,da prazniki,obletnice .. še bolj odprejo rano.
Novoletni čas je čas, v katerem naj bi bili veseli, razigrani, razposajeni in naj bi slabe misli in boleče spomine odrinili nekam na stran.Pa to ne gre… Ni tako enostavno kot mislijo naše prijatelji,sorodniki,ko nam predlagajo, da odmislimo našo bolečino.
Tako je bilo tudi pri meni. Letos sem se celo opogumila in sprejela povabilo naših prijateljev,da preživimo najdaljšo noč skupaj v enem izmed vikendov.
Cel večer sem se počutila kot , da ne sodim k njim in k njihovemu veselju.
In ob polnoči, ko so si vsi segli v roke sem dobesedno zbežala ven v noč, ker ne bi prenesla niti enega stiska rok, niti enega voščila ob novem letu.
Nekateri so me razumeli in me kasneje poiskali in samo objeli, drugi pa so se me raje izognili. Razumem jih . Zdaj že. Vem , da ne vedo kaj bi rekli, mnogi mislijo,da je bolje , da o moji Brini sploh ne spregovorijo.Vem ,da tako reagirajo , ker me imajo radi in me nočejo prizadeti.

Kot smo že ugotovile … praznikov je konec, življenje se vrača v stare tirnice …

Danes mi je že nekoliko lažje. In zopet nova izkušnja, nova spoznanja in nenazadnje … še en korak, ki mi ga je uspelo narediti in tudi vsem vam.
Praznike smo preživele … v solzah, žalosti in mogoče tudi v sekundicah veselja, ki pa tudi mora biti.

V novem letu pa vam želim enako kot sebi : naj bolečina izzveneva skozi čas, ki prihaja. Nikoli ne bo izzvenela , našla pa bo svoj prostor v našem srcu in ne bo nam več tako tuja.

Še odgovor Niki :
Mislim, da te na razgovor k genetiku ne bodo posebej klicali.
Nas že niso.Zato sem se pozanimala sama in se tudi naročila.

Vsem skupaj želim veliko moči in pogumnih korakov,
Petra

Draga Nika!

Tudi jaz sem doživela podobno izkušnjo, le da se meni ni bilo potrebno odločati. Moja punčka je umrla v meni, v 26. tednu nosečnosti. NA normalnem pregledu enostavno ni bilo več utripa….. Morala sem jo rodit in jo dat vstran od sebe. Takrat bi najraje umrla. NIhče ni vedel zakaj. Potem sem čakala na izvide in upala, da mi bodo povedali kaj je bilo narobe. Stokrat sem klicala kdaj bojo izvidi in ko so mi rekli da lahko traja tudi do 3 mesece, sem ponorela. Moj fant je na srečo poznal nekoga, ki dela v laboratoriju in sem jih dobila potem po 1 mesecu. Sledil je strašen šok. S punčko je bilo vse vredu, razvita je bila normalno, ni bilo nikakršnih nepravilnosti. Samo kromosomskih napak niso mogli več odkriti, ker so celice že odmrle…. Zdaj mineva 3 mesece odkar me je moja zlata Lea zapustila in z menoj je bilo na začetku res grozno, potem sem se pomirila in poskušala na novo zaživet, zdaj pa ko se približuje rok, ko bi morala rodit, če bi bilo vse vredu, pa je zopet vse na novo. Vsak dan jočem in sem čisto na tleh…. Velikokrat grem na polje belih vrtnic, tam se počutim bližje moji punčki, se z njo pogovarjam, in ko vidim da ni edina, mi je nekoliko lažje, čeprav vem, da to ni lepo….. Kruto je, ker vem da moram naprej, da moram bit močna in imet upanje…. a kaj, ko ne vem kako.
LP Simona

Simona…

Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. V meni sta umrla dva otročička…fantek v 28. tednu in punčka v 31. tednu. Nikoli mi niso odkrili zakaj, zato me zanima vse, kar izvem od drugih… Moja dva srčka sta že v trebuhu zaostajala v rasti…nihče ne ve zakaj. Tudi jaz sem zelo dolgo čakala izvide obdukcije. Mislim, da res 3 mesece. Mi lahko, prosim, napišeš kaj več o tem…lahko tudi na mail ([email protected]).

Hvala in…bodi močna, čeprav vem, da je ežko!