zvezdica
Pozdravljeni!
Že dalj časa prebiram to rubriko in tem podobne in vedno znova podoživljam vse te hude trenutke ko prebiram te žalostne usode. Takrat se zavem, da nisem sama in želim si napisati nekaj vrstic pa do danes tega nekako nisem mogla z nikomer drugim deliti, kot s svojim možem in sama s seboj.
19.10.03 sem izgubila 6 tednov staro punčko – LARO. Kaj vse se je zgodilo bi bila preveč dolga zgodba, pa vendar smo do zadnjega upali na najboljše smrti niti najmanj nismo pričakovali. Nikoli ni prišla domov, ker je imela težave z dihanjem in vsi zdravniki so govorili, da gre za težavo, ki je prehodna. Imala je cel kup preiskav pa niso nič ugotovili in šele zdaj vidim, da je v svojem malem, kratkem življenju pretrpela več kot katerikoli odrasli človek pa zakaj- za prazen nič. Vsak dan sem bila pri njej, jo pestovala, prinašala mleko in celo hranila, kadar ni imela sonde. Nato so jo premestili na Vrazov trg, kjer so jo toliko časa mrcvarili, da sem še sama začela pomalem obupovati in Lara je to čutila, kot da je čakala samo to, da obupam in jo spustim, da ji dovolim oditi iz trpljenja in bolečine.
Že dan prej ji je v moževih rokah srček nehal biti in ko so jo oživeli sem jokala, ker sem se bala, da bi umrla takrat,ko me nebi bilo – sama? Pa vendar je bila takrat dežurna zdravnica s kančkom človečnosti, ki me je tega usodnega dne poklicala domov ob 2,30 ponoči da je z Laro hudo takoj sem pridrvela in ko sem bila na poti so jo zopet oživljali in ko so odnehali ker ni mogla več sama dihati so odnehali in tik zatem sem prišla in srček je začel sam spontano biti. Počakala me je še dve uri je oklevala in čakala, da jo izpustim, na koncu pa je odprla svoje lepe sinje modre oči ,ki jih že vsaj deset dni ni mogla odpreti,ter zbrala še toliko moči in me gledala, kakšno minuto, nato pa zaprla oči in za vedno zaspala,…..
Doma imam že eno krasno 4 letno punčko in krasnega moža, ki ju ljubim iz vsega srca. Ko sem bila še noseča me je bilo strah ali bom lahko to ljubezen enakomerno porazdelila med vse tri in zdaj vem, da bi lahko bila to storila brez težav. Ostalo je srce prepolno ljubezni in našlo tudi prostor za prepolno žalosti, ja tako velika so naša srca
Živimo naprej, zdaj smo štirje, vendar četrta je naša zvezdica, ki nas spremlja kjerkoli že smo.
lp nataša
Koliko zvezdic bdi nad nami.Koliko močnih, sijočih zvezdic…
Draga Nataša,
Ob prebiranju tvoje zgodbe sem se spet vrnila v čas,( kot nič kolikokrat te dni ) ko sem našo Brino spodbujala, jo dojila, negovala, (ko se sploh nismo zavedali , da bi lahko šlo kaj narobe) in jo na koncu tudi izpustila, da se je lahko poslovila in odšla…
Ko pišeš o zadnjem pogleu tvoje hčerke …
Tudi moja mi je pred operacijo poklonila zelo globok, “zrel” pogled s svojimi modrimi očkami… in ta pogled me spremlja ves čas.Tolaži me,spodbuja me in hkrati tudi žalosti.
Ne morem trditi, da te razumem kaj si doživljala ob vsem tem ampak blizu so mi tvoja občutja. Zelo blizu.
Vem, da tolažbo in spodbudo dobiš ob svojih najdražjih.
Res je, velika so naša srca …
Ob teh prazničnih dneh naše zvezdice sijejo še močneje in nas spodbujajo na naši poti.
Nataša, v mislih sem s tabo.
Če boš lahko se še kdaj oglasi.
Petra
pozdravljene !
Hvala vsem puncam za lepe misli in sočustvovanje, ker vem da v takih trenutkih ni lahko najti pravih besed, pa vendar ko vidiš koliko ljudi je , ki jih prizadane tuja žalost veš, da je povsod nekdo, ki misli nate.
Nikoli nisem pomislila, da bi se mi lahko kaj takega zgodilo, pomisliš lahko na veliko hudih stvari, na smrt otroka pa zagotovo nikoli. Najhuje je to, ker se človek vse življenje sprašuje – zakaj?
Pri nas je šlo za zelo čuden splet okoliščin ali je šlo res za kaj genetskega ali pa je bila kriva le nesreča, ki smo jo imeli 3 tedne pred predvidenim rokom poroda in je vso zadevo še poslabšala. Ali bi bilo bolje sprožiti porod,glede na to, da otroka nisem tisti dan čutila in da dejansko je prišlo do poškodbe posteljice, itd… Vprašanja,vprašanja,.. teh je vedno več a dokončnega odgovora ne bo nikoli.
V novem letu si ne želim, da bi bilo boljše, želim si le da ne bi bilo slabše.
hvala in lp nataša
Draga Nataša!
Enostavno ne najdem besed, ki bi ti mogoče lahko dale kanček tolažbe…..sočustvujem s teboj in se hkrati jezim nad življenjem, ki je včasih tako zelo nepravično ……..pravijo, da moramo biti pozorni na velike težave, saj se za njimi skrivajo velike priložnosti, kar mi je težko razumeti….
Naj tvoja zvezdica sije nate in na tvojo družino z vsem svojim žarom, naj vas varuje pred hudim……..
Pred časom sem opisala svojo zgodbo na tem forumu, danes je nisem sposobna opisati še enkrat, zato jo kopiram. Naj dodam še to, da sem danes zjutraj takoj odšla na pokopališče in prižgala svečke za moje srčece.
Vem kako boli, kako trpimo mamice, ki izgubimo svoje štručke, zakaj je življenje tako kruto?????
Nataša, tudi jaz ti izrekam globoko sožalje in drži se, kot se skušam držati tudi sama.
Srečno 2004 vsem vam, ki nam stojite ob strani!!!!!
Avtor: **žalostna**
Datum: 13-12-03 22:44
Zelo težko sem se odločila, da sama povem moj primer, ki se mi je nedavno zgodil.
Umrla je moja zlata punčka, stara 4 mesece. Bila je neozdravljivo bolna, že od poroda. V končni fazi še vedno ne vem, kaj bi bilo bolje, vsaj zame, da bi preživela in bila prizadeta celo življenje, živela po bolnicah odvisna od zdravniške pomoči,…… Vem, da je bila velika borka, tako zelo je hotela živeti, borila se je 4 mesece, vendar vojno je izgubila. Kaj naj si sploh mislim ????? Bolje za njo, rešena je večnega trpljenja, bolečin.
Ostajam z kupom nerazjasnjenih vprašanj,…. kako se je to lahko zgodilo, zakaj ravno nam, kaj sem naredila narobe, kako bi lahko preprečila to, zakaj UZ ni ničesar pokazal??? Meša se mi že od vsega, vendar opažam, da se pobiram, ker se moram, če ne zase za sina in moža in misel, da je kljub vsemu to najboljša rešitev za vse nas še najbolj pa za moje malo srčece, ki je najbolj trpela.
Sprašujem se , ali bom upala zanositi še enkrat, kaj če se tragedija ponovi, čeprav skoraj ni možnosti za to??? Kako lahko zaupam “statistiki”, da so taki primeri zelo redki oz. jih ni, bil je samo moj ????
Oprostite, da sem vas morila, upam, da mi bo le malo bolje. Vse skupaj je brez repa in glave, kot moje življenje, čeprav se trudim, da tega ne pokažem. Našo punčko smo pokopali, minilo je slabih 14 dni, pa vendar se mi zdi, da je nimam že celo večnost, zakaj je tako ????
Ostaja mi le “zadovoljstvo”, da grem na njen grob, kjer lahko postojim, se spomnim na dneve ob njej in ji prižgem svečko !!!!
Vsem mamicam, ki ste to doživele in prav tako tebi teta Marisol, iskreno sožalje.
žalostna mamica
Moje iskreno sožalje ob smrti vaše deklice. Leži zraven moje sošolke in sem tudi njej prižgala svečko. Saj sem vam že pisala tudi na mail. Ne morem občutiti vaše bolečine, vendar vam stojim ob strani. Včeraj sem hodila po pokopališču in šla sem pogledat tudi park zvončkov. Za vsakega angelčka sem molila.
METY
Za Mety in vse žalostne
Hvala za e-mail upam,da ste dobila tudi mojega. Ja taprav grobek je, edina dva bela križka, ki že sama po sebi govorita, da gre tu za dva otroka, ki ležita eden zraven drugega.
In tako mami od Ane, katera je menda imela zelo rada otroke, kot tudi meni,da je poleg tudi , tako rekoč še otrok, je bilo v “veselje”,da ležita skupaj .
Obe sva bile istih misli, morda gre tu zato, da se v tako težkih trenutkih oprimeš vsake najmanjše malenkosti, ko odideš iz mrzlega pokopališča,kjer je pokopan tvoj otrok.
Še enkrat hvala vsem puncam in tudi vam, ki ste doživele sorodno izkušnjo moje sožalje. ** ŽALOSTNA**v tvoji zgodbi sem našla tudi nekaj sebe zato vem, da močno boli, vprašanj pa je vedno več in več, oklepaš se spominov in se bojiš, da česa ne pozabiš v tem kratkem obdobju otrokovega življenja.
nataša
Pred dvema tednoma sem kupila malega angelčka, keramičnega in ga položila na grob moje male punčke, zraven rožic. Ne morate si misliti, da so ga ukradli in čeprav je več kot očitno, da je grobek še svež, bile so gor še rožice od pogreba z vsemi trakovi in polno belih svečk,…….
Obnemela sem ob misli na to dejanje in če bi videla, kdo je bil, nevem, če ne bi ponorela in ga premlatla kar na pokopališču, kako ljudi ni sram ob takih početjih. Menim, da otrok to ni bil, ker otroci niso tako podli, kot so starci, ki pohajkujejo po grobovih in kradejo.
Res mi ne gre iz glave in kar naprej mislim na to, položili smo ji malega medvedka in močno upam, da bodo pustili vsaj to, za mojo dušo.
Lep pozdrav vsem
Žalostna mamica
Take reči se žal dogajajo. To je na Žalah že standard. Saj ljudje nimajo nič drugega za počet kot to, da gledajo kje bi kaj ukradli. Žalostno je, da so to ljudje, ki takega angelčka zlahka kupijo ampak so žal brez srca. Medvedka ti bodo zagotovo pustili, čeprav nikoli ne veš kaj jim lahko pade na pamet. To je grozno. Lahko bi bil tam kak varnostnik ali kaj podobnega ali pa kakšna kamera, ki bi te vandale snemala. To bi bila dobra rešitev. Vsaj meni se zdi tako.
TUDI MI SMO NAŠI DRAGI PUNČKI V MARIBORU NESLI NA GROBEK MEDVEDKA IN KASNEJE ŠE MAJHNO PUNČKO. KO SEM BILA ZADNJIČ NA GROBEKU JU PA VEČ NI BILO!!!
NE MOREM VERJETI DA NAM NE PUSTIJO LJUDJE DA BI SVOJI PUNČKI PRINESLI NEKAJ V SPOMIN !!!
ŠE DOBRO DA PUSTIJO SVEČE IN CVETJE, ČE PA ŽE HOČEJO IMETI NAŠE STVARI PA JIH NAJ KAR IMAJO IN JIH NAJ PEČE VEST!!
LEP POZDRAV VSEM, JANJA
Le kdaj se bo vandalizem nehal? Mar ljudje nimajo kaj drugega početi, kot hoditi na pokopališča in krasti. Take ljudi žal ne peče vest, ne zgodi se jim nič hudega in so brez srca in možganov. Najhuje pa je, tudi to se dogaja, da poškodujejo spomenike in vse kar je možno. Najbolje bi bilo, da bi postavili kakšne kamere, ker varnostnikov ne bodo dali, toda kaj ko bodo še to uničili. Saj je cel svet že uničen zaradi nekaterih. Pa naj bo to eden, dva ali pa trije. To je to svet je krut in brezčuten. Ampak zaenkrat bi jaz dala kamere pa ne na grobove ampak pač strokovnjaki, ki so za to usposobljeni bi nekaj potuhtali in potem bi videli kako bi to šlo. Morda ni najboljša ideja, je pa boljše nekaj kot nič.
Tudi sama sem opazila, kako ljudje pohajkujejo po grobovih kar tako, nekateri celo sredi pogrebov na katere so prišli, tako samo oskrunijo spomin na umrlega in s tem pokažejo kdo pravzaprav so.
Bedno…, to so ljudje, ki živijo od tuje nesreče, ker s svojo nočejo imeti opravka.
Mi smo na grobek nesli lep cvetlični aranžma in vedno, ko grem prižgati svečko naši Lari upam, da je še tam. Pa tu ne gre za denar temveč zato, da vsaj malo omilim tegobo tistega mesta, kjer leži naša punčka.
Vsi te ljudje, ki pa so brez kančka vesti, pa naj kar imajo ukradene stvari, ker si s tem ne bodo kupili ne sreče ne miru, temveč le obratno in bredli bodo vse globje in si s tem zagotovili vedno večji nemir v življenju.
Jokala sem, ko sem brala Natašino izpoved. Pa ne prvič, saj sem vseskozi spremljala Larino zdravljenje, če je to sploh bilo. Z Natašo sva namreč rodili istega dne in le eno uro narazen. Na svet sta pršli dve krasni punčki. Jaz sem rodila Klaro in Nataša Laro. Že prvi dan sva delali načrte, kako bomo vsa štiri skupaj pohajkovale. …Potem pa so se pojavile Larine težave z dihanjem… in šest tednov sem spremljala njeno stanje in iz dneva v dan smo čakali na dan, ko bo šla domov in da se vse štiri dobimo in se veselimo, čakali smo da bo dovolj močna, da premosti trenutne težave… potem pa je prišel 19.10. in kar konec….
In res Nataša je izjemna ženska – močna in hrabra. In z Natašo sva ostali v močnih stikih, pravzaprav sva okrepili prijateljstvo in vem, da njo in njeno družino čaka še mnogo lepih in svetlih trenutkov in dni. Saj vas vaša mala zvezdica spremlja vsak dan in vsepovsod in bdi nad vami.
Nataša ti pa le ostani takšna kot si!!!
Irma in Klara
Ja res je Irma istega dne sva rodili prekrasni deklici, obe enako veliki, ena je bila težka 3280 in druga 3380 in moja je bila Lara , tvoja pa je Klara.
Neverjetno koliko podobnosti, neverjetno kako sta naju združili. Še nedavno popolni tujki sva si v trenutku postali tako blizu, kot, da se poznava že vse življenje.
V bolnišnici so večkrat zamenjali njuna imena pa sva bile kar tiho in se skrivaj spogledovali in nasmihali.
Večkrat sva o njiju govorili kot, da sta dvojčici in skupaj jokali ko je bilo hudo.
Neverjetno je to, da sem največ utehe našla ravno pri tebi Irma, pa čeprav sva se komaj poznali. Tvoje podoživljanje moje žalosti, skrbi samo dokazuje kako veliko srce imaš.
Strah te je bilo, kako bo z mano , ko bom videla Klaro, ampak ker sta v najinih srcih nastali dvojčici jo tako tudi čutim. Tako sem bližje Lari, ker tako lahko spremljam posamezna obdobja, ki bi jih sicer doživljala, če bi bila Lara živa. Ob vsakem časovnem obdobju vem kdaj približno bi bil prvi nasmeh, prvi korak, prva beseda,…In to me tolaži, da je spomin živ in želim, da bi tak tudi ostal, tudi v naslednjih korakih skozi življenje.
S Klaro sta nama podarili prvo in edino darilo, ki ga je v svojem kratkem življenju dobila plišastega slončka in roza copatke. Slončka je odnesla s seboj oblekla pa sem jo v svetlo rumen pajacek, katerega sem ji nadela ko je bila v bolnišnici prvič, zadnjič in nikoli več.
Hvala Irma za lepe misli, za prijateljstvo in sočustvovanje, lahko rečem, da take prijateljice še nisem imela v življenju in želim si, da še naprej gradiva na tako trdnih temeljih.
Nataša