…še en Božič , še en žalosten praznik …

Prazniki, rojstni dnevi,obletnice …. vse me razžalosti.Zame ni več prijetnih in veselih praznovanj.Vsako praznovanje, vsak dogodek me spomni na to, da življenje ni pravično.!!Kako naj se veselim praznikov,kako naj z veseljem hodim naokrog in izrekam vesela voščila ?!?!
Ne gre…enega člana naše družine ni več in ga ne bo nazaj.
Vse me spominja nanjo in dejstvo,da bi morala biti sedaj z nami in ne na pokopališču je boleče. Ob praznikih,praznovanjh to spoznanje še močneje zaboli.
Namesto,da bi ji izbirala igračko za Božička, ji izbiram svečke in nagrobne aranžmaje…
Namesto,da bi jo stisnila k sebi in ji povedala, da jo imam rada..se obračam v nebo in jo iščem med zvezdicami …
… podoživljam najine skupne dneve življenja, najine trenutke ob dojenju… prsa me bolijo in hrepenijo po njej.Ob najhujših trenutkih mi mleko še vedno priteče in se pomeša s solzami…

Vem, da bodo praznki minili in vem, da bo prišel dan, ko ne bo tako bolelo.
Ampak dnevi,ki prihajajo .. bodo še naporni in težki. Počasi pa se bodo tudi prazniki poslovili in življenje bo steklo po “normalnih” stezah in spomin na Brino bo manj boleč …do naslednjih praznikov…
Vendar naučila sem se, da živim vsak dan posebej…in vem,da ne bodo vsi dnevi tako boleči in težki, vem pa tudi, da takšnim dnevom ne morem ubežati in zato jih sprejemam in se učim. Učim se živeti in tudi v bolečini iskati smisel.

Vsem, ki obiskujete naš forum bi se rada zahvalila, da ste z mano in mi stojite ob strani v mojih najtežjih trenutkih.

Petra

Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno
in kratko je naše življenje
in eno samo za večno.
Dokler smo tu sta
nebo in zemlja v naši oblasti,
vendar mora drevo
v usojenem času pasti.
Tak čudno je naše življenje
s svojo mračno zavestjo,
da se pesem konča
v plitkem jarku za cesto,
da se včasih konča,
preden se je začela
brez zemlje in brez neba,
kot roža nedozorela.
Tak čudno je naše življenje…
kot pesem nedokončana
in ena sama za večno.

( Kajetan Kovič )

Vem kako so boleči prazniki, če izgubiš enega člana družine-posebno svojega otroka. Mene obletnica izgube ne prizadene tako kot Božič, ki je eno samo razočaranje in žalost. Neprestano imam solzne oči, bli me pri srcu. Okrog sebe gledam vesele in nasmejane obraze, meni pa je božič najbolj žalosten praznik.
Sabrina popolnoma te razumem in vem, da takšni prazniki prinesejo samo bolečino. Zaman so tolažbe in obljube, saj takšni, ki niso tega doživeli, ne morejo čutiti enako.

Če te udarec ne zlomi, te okrepi… Res, okrepilo me je, toda globoko v sebi sem ranljiva in žalostna. Opazujem vesele obraze ljudi okoli sebe, kako se veselijo nakupov, pa dedka mraza… V službi sama pripravim dedka mraza za najmlajše… Zakaj moja otroka ne moreta niti med njimi? Kruto je in krivično, in…neizmerno boli…

Ja vem kako je to in kako boli. Tudi mene že cel december preganja ta bolečina. Vsi so evforično srečni, vsi so nasmejani … jaz pa nisem, pa večini sploh ni jasno zakaj.

So že pozabili na mojo hčerkico, pa maj ni tako strašno daleč. Sem že mislila, da sem se pobrala, da sem v redu, pa me je ta december čisto podrl. In najhujša šo voščila, ko ti nekdo vošči srečno in zdravo, … pa sploh ne razmišlja kaj govori. In prav tako me spravlja v obup, če se nekdo potrudi, pomisli in reče, da mi želi leto ki ne bo tako kot to ampak res srečno … kar zaboli me in spomnim se moje deklice in srečnega pričakovanja. In sredi srečnih obrazov trpim, pa tega nekako nočem pokazat in vsem ostalim pokvarit tega veselega decembra – pa bi pravzaprav najraje planila v jok.
Ne morem se veseliti novega leta, kot da ni ničesar, zaradi česar bi se ga lahko veselila.

No nekako sem se začela veselit, da bo tega leta vendar kmalu konec – in takega kot je bilo to si res ne želim več.

Saj bo kmalu spet januar in bo evforije konec, naj vam prazniki hitro minejo.

Daša

Upanje je kot sladkor v skodelici čaja, tudi če ga je malo osladi ves čaj.

…drage sotrpinke, ne bom vam napisala,da sem vesela,ker vidim,da nisem edina,ki jo je “spodneslo ” ob teh praznikih….vendar …saj me razumete,a ne?.

Ura je že pozna ali skoraj zgodnja jaz pa še kar brez spanca.
Danes je sin praznoval rojstni dan.Polna hiša ljudi, otrok …zamotila sem se …
Sedaj pa …
Ostajam zopet sama in osamljena.Razmišljam o rojstno dnevni zabavi, razmišljam o Brini, ki bi morala danes sedeti poleg bratca in mu pomagati upihniti svečke.
Danes zjutraj, ko smo ga prebudili s pesmico za rojstni dan sem komaj odpela in odigrala.Nato pa sem se razjokala – seveda na samem – kaj bi si pa sin mislil,če bi videl,da mati joče na njegov rojstni dan. Jokala sem od sreče,ker ga imam in hkrati od žalosti,ker ni njegove sestrice,da bi nam pomagala zapeti pesmico, mu čestitati in se poveseliti z njim…

Da pa je bila žalost še večja in dan toliko bolj težki sem dobila zopet kup vizitk z najlepšimi željami itd… Saj ne, da ne bi bila vesela,da so se prijatelji in sorodniki spomnili na nas … toda vsebina in oblika vizitk me je iztirila. Kot veste so letos zelo popularne vizitke z motivi lastnih otrok in kar nekaj “novih članov” smo dobili to leto v sorodstvu.Lahko si mislite kako sem se počutila ob vizitki iz katere je sijala deklica, novorojenčica …vem, da me niso želeli razžalostiti vendar vseeno je boleče. Ne zamerim jim, resnično ampak kot sem že napisala …bolečina je prisotna.
No, nekako sem preživela tudi ta dan in še malo pa bo novo leto in še malo pa bo konec tudi tega decembra in vsega hrupa okoli praznikov.

Drage forumke, želim vam, da preživite dneve, ki prihajajo čim bolj pogumno in pokončno hkrati pa se ne sramujte žalosti in solz.Čisto normalno je,da nam je ob praznikih – še posebno ob družinskem prazniku –
hudo pri srcu in v duši. Kajti ne objokujemo in ne žalujemo za preteklostjo temveč za prihodnostjo.

Pogumno v praznične dni, Petra

Življenje je kruto, prekruto. Zavedajmo se, da vsakdo, ki smo ga izgubili in ki ga sedaj žal ni več med nami, živi v našem srcu. Nismo ga iztrgali, njegova duša še živi. Le telesa ni več. Vem, da prazniki ne naredijo nič lepega le spomnijo nas na bolečino in žalost, vendar nekega dne bo bolje. Postati moramo močni.

SREČNO VSEM!

Saj smo močni.Vsak od nas,ki je šel čez to bolečo izkušnjo in ” se uči živeti ” naprej … je močen. Saj nam drugega tako ne preostane.Imamo dve možnosti:ali se učiti živeti ali pa obstati in se potopiti v žalost, bolečino, izgubo …
Naši otroci živijo v nas. Najdemo jih v vseh drobnih stvareh življenja..v vseh čudesih življenja … mavrici, zvezdicah, metuljih ….
Vsak ima svojo tolažbo …svoje prepričanje s katerim lažje živi.

Vendar pa pride čas, ko zopet obstanemo, ko podvomimo v te drobne stvari in smo zopet v bolečini.Ponavadi se to zgodi ob praznikih,ob obletnicah, ob bolečih spominih … kar je čisto normalno.Saj ob praznikih naj bi bila zbrana vsa družina… in takrat spoznanje , da našega dragega ni več, najbolj zaboli. Družine,ki smo izgubile otroka žalujemo za izgubljeno prihodnost.( ne moremo se spominjati praznikov,ki smo jih preživeli skupaj z našimi otroci …)

Vendar kot sem že napisala : močni smo in znamo se spet “ujeti” in živeti naprej. In v vsaki bolečini rastemo in z vsako premagano bolečino postajamo močnejši.

Dragi obiskovalci našega foruma: (p)ostanimo močni tudi v letu, ki prihaja. In še misel, ki mi ga je v voščilo ob novem letu zapisala draga prijateljica: ” Čudeži obstajajo. Le verjeti je treba vanje.”

Petra