KAKO NAJ JI POMAGAM
Zdravo!
Občasno spremljam tale forum in moram priznati, da mi marsikdaj solze odkrito tečejo po licih. Sama nisem izgubila otroka, zato si niti približno ne morem predstavljati skozi kakšno kalvarijo ste šle ve. Lahko pa čutim z vami in vsaki posebej želim, da bi nekoč držala v naročju mehkega, dišečega in predvsem zdravega dojenčka.
Zdaj pa potrebujem vaš nasvet. Prijateljica je prejšni teden v šestem mesecu izgubila svojo težko pričakovano punčko. Tako mi je hudo zanjo. Vem kaj je dala skozi, da je sploh zanosila, zdaj pa tole. Kako naj pristopim do nje, da ne bi bilo vsiljivo? Nočem se naslajati nad njeno nesrečo, rada pa bi ji stala ob strani. Vem, da zdaj potrebuje mir in predvsem svojega moža, pa sem razmišljala da bi ji poslala kratko pisemce z sožaljem in da bi ji v tem pismu dala vedeti, da sem njena prijateljica v dobrem in slabem. Kaj menite?
Tako rada bi jo samo objela in ji dejala, da bo še vse dobro, pa vem, da ne gre tako lahko. Tako zelo sočustvujem z njo. Kaj pa ste ve rabile v tistem težkem času?
Hvala za vsak nasvet.
Vem kako hudo je, meni se je to zgodilo pred pol leta v 33. tednu nosečnosti. Meni je največ pomenila družba. S prijateljico ali s sestro … smo se veliko družili. Prvi teden je bila pri meni moja mama, kar mi je tudi pomagalo, saj si od poroda v vsakem primeru utrujen. Popoldne je bil z mano mož, kasneje sem se dopoldne veliko dobivala s prijateljicami. pomagalo mi je da sem jim povedala kaj se je zgodilo, kako se počutim … Rabila sem družbo, da nisem bila sama in si ves čas razbijala glave – Zakaj?. Nisem prenesla biti sama in potrebovala bi še več družbe, pogovora ali pa samo klepeta. Vsak trenutek ko sem bila sama mi je bil strašno težak.
Vprašaj jo , pogovarjaj se z njo, povabi jo na kavo, na tortico … Vzami si čas zanjo.
Ljudje mislijo, da boli če te sprašujejo, če te vprašajo, če te spomnejo … in so raje tiho. A to boli še bolj – saj izgleda kot da so vsi že pozabili – njej pa je hudo, tudi če je nihče nič ne vpraša. Meni je pomagalo da sem o tem lahko govorila, da sem vedela da nisem edina ki se spomnim moje hčerkice.
Ne pozabi na svojo prijateljico in ji stoj ob strani, ne le 1 mesec, tudi kasneje.
Draga Nea!
Težko je dajati nasvete, saj vsaka mamica žaluje drugače. Lahko ti povem le to, kar bi meni odgovarjalo. Katera druga bi ti po svojih izkušnjah morda svetovala drugače.
Ko sem še ležala v bolnišnici, si nisem želela videti nikogar. Želela sem si miru, a mi ga niso dali. Moja soba je bila stalno polna sorodnnikov, pred katerimi sem se morala pretvarjati, kako močna sem. To je bil velik napor in ko so zvečer vsi odšli, sem se zlomila. Drugače je bilo, ko me je obiskala prijateljica. Na srečo sem bila takrat sama. Samo objela me je in sem se ji zjokala na rami. Z njo sem se lahko pogovorila o vsem, nič se mi ni bilo treba pretvarjati.
Zdaj, ko je minilo že skoraj tri mesece, si želim kar naprej govoriti o tem, kar sem doživela. A nimam nikogar, ki bi me poslušal. Za druge je stvar zaključena in želijo, da bi bila tudi zame. A ni tako enostavno.
Zato ti lahko svetujem le to, da ji ponudiš svoj čas. Prisluhni ji in če sta dobri prijateljici, boš že sama ugotovila, kaj potrebuje. Lahko ji poveš za ta forum. Morda ji bo lažje, če se bo pogovarjala z nekom, ki preživlja isto kot ona. Meni vsekakor je.
Upam, da sem ti prav svetovala. Kot sem že rekla, vsak doživlja svojo tragedijo drugače. Poslušaj svoje srce in tako ravnaj.
Helena
Draga Nea!
Lepa se mi zdi ta tvoja ideja, da bi ji poslala sožalnico z besedami, da te lahko kadarkoli kontaktira, da ji ponudiš ramo, na kateri se bo lahko zjokala. Počakaj, da te sama pokliče, ko se bo želela pogovarjati s teboj, če bo to trajalo predolgo, jo pokliči sama. Če sta resnični prijateljici, se bosta na njeni poti žalovanja nekje našli in takrat ji stoj ob strani, kolikor boš lahko. Velikokrat se prijatelji obrnejo stran, ker ne vedo kako reagirati, ampak bolj prizadaneš s tem če se ne javiš, kakor s tem, da jo vprašaš kako in kaj. Bodi tam, jokajta ali se pogovarjajta, pelji jo na sprehod, kamor koli in vsekakor ji povej za ta forum. Meni je pomagal OGROMNO!!!
Srečno, tebi, njej in obema.
Pozdravljena.
Veš, včasih že bližina zelo veliko pomeni. Res je, da so reakcije po tako hudih dogodkih zelo različne. Sama sem to doživela dvakrat… Prvič, sem o vsem z vsemi govorila, drugič sem se zaprla v svoj svet, z nikomer nisem spregovorila nič, niti besede. Zelo sem trpela. In to kar dve leti… Z nikomer se nisem želela o tem pogovarjat. Smrt mojega otročička sem vzela kot za nekaj samo svojega in zaprla sem se vase…
Počakaj nekaj časa, če te ne pokliče, jo pokliči ti, lahko ji tudi napišeš pismo, morda SMS sporočilo s kakšnimi lepimi besedami, da bo vedela, da nisi pozabila nanjo. In…povej ji za ta forum. Pomaga, zelo pomaga…
Kaj še čakaš? Pošlji ji sožalje, pokliči, kupi knjigo s primerno vsebino (naša Prazna zibka bi ji bila lahko v veliko pomoč).
Meni je veliko pomenil obisk, poklon( knjiga, roža, …). Prvi teden si v šoku, potem pa si kot ženska zaprta med štiri zidove. Moški običajno dela, ti si pa s svojo bolečino sama. In takrat ti veliko pomenijo prav obiski, družba.
Ampak ne samo en obisk, prava kalvarija traja kar nekaj mesecev.
Če bo prijateljica začutila, da ti je res mar za njo in da jo želiš poslušati, se ti bo odprla in te tudi poklicala, ko in če te bo potrebovala.
Te misli lahko le potrdim: Prijatelje preštej,
ko solzne imaš oči,
saj s tabo jokajo
samo prijatelji.
Menim, da ima v tebi pravo prijateljico. Jokaj z njo, povej ji tudi, da jo želiš objeti, potolažiti, da ne veš, kako naj ravnaš ipd.
Pogovor,pogovor,pogovor…
Če jaz ne bi imela svojega partnerja, kjer sem lahko izlila res vso bolečino in me je objemal in objemal…, ne vem kako in če bi preživela.
Moji prijatelji mi žal niso nudili prave opore… Na prste ene roke jih lahko preštejem, te, ki so mi ostali… Ostali pa so bolj za kratek čas in lepe dni…