Ena od mnogih
Šele včeraj sem prvič naletela na ta forum in kar nisem mogla verjeti, da toliko mamic doživlja enako usodo kot jaz. Niso še minili trije meseci, ko sem 11 dni pred napovedanim rokom rodila mrtvega dečka. To je bila najhujša mora v mojem življenju in še vedno traja. Včasih se sprašujem, ali bo bolečina sploh kdaj ponehala.
Problemi so se začeli v 30. tednu nosečnosti, ko so mi na UZ odkrili zelo povečano količino plodovnice. Pošiljali so me na različne preizkave, a niso mogli odkriti vzroka. Vsak teden sem morala hoditi na kontrolo in CTG v bolnišnico. Vsakih 14 dni so z UZ pregledali otroka, a razen količine plodovnice, je bilo vedno vse v redu. Dva tedna pred napovedanim rokom, sva se z zdravnikom dogovorila, da me naslednji teden obdržijo v porodnišnici, saj bi lahko prišlo do zapletov, če bi počil mehur doma. Tisti dan sem pripravila torbo in še enkrat pregledala vse stvari za otroka. Komaj sem čakala, kdaj bo prišel moj trenutek. Mislia sem, da zdaj ne more nič več iti narobe, zato nisem pričakovala tega, kar je sledilo. Naslednji večer nisem več čutila otroka.
Najprej sem mislila, da se je samo nekoliko umiril, saj sem slišala, da se otroci tik pred rojstvom umirijo, zato nisem delala panike. A ker se ni ponoči niti enkrat premaknil, sem posumila, da nekaj ni v redu. Zjutraj me je mož odpeljal v porodnišnico na CTG. Ko mi je zdravnik povedal, da srček na bije več, se mi je porušil svet. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja meni. Kar naprej sem se spraševala ZAKAJ?
Ne vem, kako sem preživela tistih 30 ur do otrokovega rojstva, a vem, da brez moža, ki je stalno bil ob meni, ne bi zmogla. Ko se je moj Rene rodil, sem ga želela takoj videti. Držala sem ga v naročju in ga božala. Bil je tako popoln. Zdelo se je, kakor da samo spi. Ko sem ga prijela za rokico, sem podzavestno pričakovala, da se bodo njegovi prstki oklenili mojega prsta, kot to počnejo drugi dojenčki.Seveda se to ni zgodilo. Mislim, da sem šele takrat prav dojela, da mojega sinka ni več. Soba je bila polna medicinskega osebja. Čakali so, da jim izročim otroka, da bodo lahko opravili svoje delo, a meni so se zdeli kot mrhovinarji, ki čakajo, da pridejo do svojega plena. Zdaj mi je žal, da jih nisem prosila, naj nas z možem in otrokom pustijo nekaj časa same, da bi se lahko primerno poslovila od njega. Kasneje sem mu napisala poslovilno pismo in ga položila skupaj s krsto v grobek.
Ne mine dan, da ne bi pomislila na mojega Reneja. Počutim sem tako osamljeno. Nihče me ne razume. Vsi pričakujejo, da bom živela naprej, kot da se ne bi nič zgodilo. A se je zgodilo. In tako zelo boli. Rada bi jokala, kričala, predvsem pa govorila o moji izgubi. A nihče me noče poslušati. Kot da bi bila ta tema tabu. Zato raje molčim in životarim iz dneva v dan.
Zdaj ko sem se spovedala mi je nekoliko lažje. Ko vidim, koliko vas piše v ta forum in prebiram vaše zgodbe, se počutim manj osamljena. Sem le ena od mnogih.
Oprostite mi, če sem vas zamorila. To ni bil moj namen. Hotela sem le povedati svojo zgodbo.
Helena
Drži se! Išči opore in tolažbe pri možu. Pogovarjajta se veliko. Počasi razmišljaj o novi nosečnosti. MORAŠ poskusiti znova. Čimprej, da ti zasveti nova lučka in se ne zagreniš. Za Renejem boš tako celo življenje žalovala. To je normalno. Ampak tudi smejala se še boš! Ob tvoji izpovedi sem zelo jokala. Mislim nate!
“Ne mine dan, da ne bi pomislila na mojega Reneja. Počutim se tako osamljeno. Nihče me ne razume. Vsi pričakujejo, da bom živela naprej, kot da se ne bi nič zgodilo. A se je zgodilo. In tako zelo boli. Rada bi jokala, kričala, predvsem pa govorila o moji izgubi. A nihče me noče poslušati. Kot da bi bila ta tema tabu. Zato raje molčim in životarim iz dneva v dan.”
Te tvoje besede so me zelo ganile. Podobno sem se jaz počutila in se še…
Res je ta tema tabu in je zares žalostno, ko okolica od nas pričakuje, da bi naj živeli naprej kot prej. Tudi jaz ne zmorem in nikoli več ne bo kot prej. Smo pač mame, ki smo izgubile otroka. In to ni moč izbrisati.
Jaz sem poleg bolečine izgube, doživela še izgubo nekaterih prijateljev. In bila zaradi tega dvojno žalostna in prizadeta. Za nekatere sem se jaz v svoji bolečini še borila. Ni jih bilo blizu, ni bilo tolažbe…
In žalostno je, da človek v svoji stiski ostane sam in životari.
In za nekoga, ki molči, pravijo, da ne žaluje…da dobro prenaša izgubo…
Helena, nisi me zamorila, ampak si mi podarila svojo zgodbo. Hvala ti.
Ko me je obiskala mama, ki je prav tako izgubila dojenčka, je bila v svoji materinski bolečini tako lepa. In veliko sem se lahko od nje naučila.
Solze so tako zelo nekaj lepega…
Želim ti toplega objema in veliko ljubezni, ki bo grela tvojo bolečino in prav počasi bo postajala bolečina znosnejša.
Ne zdravi čas ran, ampak ljubezen. Vsak objem dobro dene in je spet malo bolje…
Pa me na forumu bomo pomagale…
Draga Helena.
Solze mi tečejo po licih, tukajle ob meni v stolčku pa sedi moj sinek, ki bo v soboto star 3 mesece. Jočem s tabo in se hkrati zavedam svoje sreče. Prepričana sem, da s svojo zgodbo nisi nikogar zamorila, pač pa le opozorila na pomembne stvari v življenju, na katere ob vsakdanjih težavah pozabljamo.
Nimam besed, da bi te potolažila. Mislim na vaju in na vajino detece, za katerega moraš verjeti, da je v naročju angelov in da se ima dobro.
Bodi močna in pogumna, verjemi v vajino ljubezen in ne obupaj.
Od kje si – mogoče sva blizu in se lahko kdaj dobiva…
Trobentica.
Žal mi je … žal mi je za vse mamice, ki trpite peklenske muke.
Moje sožalje vsem!
Vendar bi vam rada nekaj povedala. Vse trdite, da vas nihče ne razume.
Ni res – razumevanja je veliko.
Vendar ne vemo kako naj se odzovemo.
Sem prepričana, da so dnevi, ko ve same nočete videti niti slišati kogarkoli in so dnevi, ko “krvavo” potrebujete sogovornika. In vse kar rečemo mi,
“ki ne vemo kaj je bolečina, kaj pomeni izgubiti ljubljeno osebo” je za vas
puhlo! Ker bojda ne razumemo …
Delate nam krivico! Razumemo!
Življenje teče dalje… za vas nikoli ne bo več enako … zgodilo se vam je
najhuše, kar se hudega lahko zgodi.
Razmemo – vendar ne občutimo vaše bolečine – ali je to tako narobe?
Svet se vrti naprej, čas se ne ustavi – za nikogar, ki preživi.
Sočustvujem z vami in vas razumem! Ime mi je Lila in nisem nihče!
LP
Draga Helena
Izrekam ti iskreno sožalje in točno vem kaj preživljaš. To se ne bi smelo zgoditi, kajti otroci ne umirajo pred svojimi starši. Ne samo to, s tem se nam je podrla tudi vsa prihodnost vsi načrti so padli v vodo, kako bomo šli prvič na morje, kako bomo praznovali prvi roj. dan, kako bomo…. Sedaj pa ne vemo, kako bomo naprej!!!
Veliko se je treba pogovarjati o tem kaj se nam je naredilo, seveda, če so ti ostali prijatelji. Ker ne vedo kako reagirati v taki situaciji, se kar poskrijejo in potuhnejo. Tisti pravi ostanejo, tisti, ki jočejo s teboj in te tolažijo, meni sta ostale samo dve prijateljici, kateri mi ne težita s tem, da moram pozabiti, pa iti naprej, pa nova nosečnost, …
Ostani na forumu, boš vidla, da zelo pomaga. Meni je pomagalo, tu sem spoznala prve mamice, ki so šle skozi poti žalovanja pred menoj in z njihovo pomočjo se še danes uspevam prebijati iz dneva v dan.
Vedi nekaj, tudi me bomo občutile, kaj pomeni stisniti k sebi svojega dojenčka, tako lepega, tako dišečega in nežnega. To se mora in se bo zgodilo!!!
Draga Helena!
Tudi jaz sem 07.10. rodila svojo punčko, ki sem jo tako zelo pričakovala. JAz nisem imela nikakršnih problemov, vse OK, samo v nedeljo 05.10. nisem čutila gibov. Bila sem v 26. tednu in mislila da se je umirila ali da spi. Drug dan sem imela UZ in pregled pri ginekologu in ko je tako dolgo gledala v ekran sem postala živčna. Takoj sem vedela da je nekaj narobe. IN potem šok. Ni utripa. Takoj mi je dala napotnico za porodnišnico in zame so se začele dolge mučne ure. Rodila sem komaj drugi dan ob 16h. Hotela sem umret, slišala sem jok dojenčkov iz sosednjih sob, samo moja punčka je bila tiho….. Želela sem jo stisnit k sebi, jo lubčak, cartat….. pa nisem mogla. Vse se je odvijalo tako hitro, vse okoli mene je bilo megleno in tako daleč. Resnično sem želela umret.
Danes je bolečina še zmeraj prisotna, še vedno so vprašanja zakaj?
Pobiram se in poskušam živeti naprej. Razen partnerja in najboljše prijateljice, pa seveda prijateljice iz tega foruma, nimam nikogar ki bi me razumel. Besede ljudi, da je potrebno gledati naprej in čimprej pozabiti, pa vsi ti nasveti, mi grejo dobesedno na bruhanje. Lep čas sem imela občutek, da me vsi po strani gledajo in šušljajo, kot da bi bila ožigosana. Pa sem samo izgubila svojo Leo. Nihče od sorodnikov me ni objel in stisnil k sebi, samo pametne besede….. in to od nekoga ki ne ve kaj je to bolečina in izguba.
Vem kaj preživljaš in vem da mnogokrat sama jočeš, ko te nihče ne vidi….
Rada bi se pogovarjala, pa nimaš nikogar. Tudi meni je velikokrat tako. Najraje grem takrat na polje belih vrtnic, tam se zjočem in mi je res bolje.
Mogoče se je moralo tako zgodit, a vem da je to slaba tolažba. Naši angelčki bodo za vedno živeli v nas in bedeli nad nami…..
Oglasi se še kaj in vedi, da nisi sama.
LP Simona
Draga Trobentica.
Ko sem prebrala tvoje pismo, me je kar stisnilo pri srcu. Napisala si, da bo tvoj sinek v soboto star tri mesece. To pomeni, da je bil rojen 20.9.2003, na isti dan kot moj Rene! Morda sta bila rojena celo v isti porodnišnici. Sem iz Nove Gorice in rodila sem v Šempeterski bolnišnici. Ko sem s popadki ležala v porodni sobi, se je v sosednji sobi rodil otrok. Slišala sem, ko je zajokal in babico, ko je rekla: Fantek je! Bilo mi je tako hudo, saj sem vedela, da moj fantek ne bo jokal. Fantka in njegove mamice nisem nikoli videla. Če si ta mamica ti, bi te zelo rada spoznala. Prosim piši mi na moj naslov. Sinka pa v mojem imenu prav močno objemi, saj čutim, kot da je vsak otrok, ki je rojen tistega dne, malo tudi moj.
Helena
Draga Helena.
Na žalost sem rodila na Jesenicah in najbrž ti je predaleč, da bi se videli. Res pa je, da sva rodili na isti dan. Ob takih nesrečnih usodah, kot je tvoja, se počutim kar malo krivo, češ, imam nekaj, kar drugi nimajo.
Če ti kaj pomaga, moj Blaž je tudi malo tvoj in rada bi ti ga dala v naročje. Če zaradi razdalje ne bo izvedljivo, pa vsaj v mislih…
Tehnika me malo zafrkava, pa ne znam najti tvojega e-maila. jaz sem zdaj pustila svojega, če hočeš, da si piševa tako, mi odgovori na mejl. Danes najbrž ne bom imela več časa na net, zato prosim na moj odgovor počakaj do jutri.
Drži se in naj ti povem še, da občudujem tvojo moč, da se vsak dan znova spopadaš s svojo žalostjo. Verjamem, da boš nekoč krasna mamica.
Liza
Iskreno sožalje tudi v mojem imenu. Moja zgodba se malce razlikuje od tvoje. Moja nosečnost se je končala s splavom v 16. tednu in v soboto bo en mesec od tega najhujšega dneva v mojem življenju. Bolj ko se ta dan približuje, bolj boli. Jaz sem prebrala knjigo Prazna zibelka, strto srce in priporočila bi jo tudi tebi. V njej je dosti napisanega, tudi o poteku žalovanja, na koncu so tudi opisane izkušnje staršev, ki so se znašli na tej hudi življenjski preizkušnji.
Jaz o svoji nosečnosti pravzaprav nisem še nikomur povedala, zato se sedaj niti z nobenim o tem ne morem pogovarjati. Pravzaprav pa mislim, da te lahko razume edino tisti, ki je to doživel.
Jaz sem tudi iz Primorske in če želiš, mi lahko pišeš na moj elektronski naslov. Želim tebi in vsem staršem, ki smo izgubili otroka, predvsem veliko moči, da bi bili močni v svoji žalosti in da bi našli dovolj moči za življenje.
Lepo pozdravljena.
Draga Helena!
Pretresena sem ob tvoji zgodbi. In moram ti nakeaj napisati. V bližnji preteklosti sem hodila k psihologinji na Gin. kliniki v Ljubljani, ki deluje v sklopu zdralvljenja neplodnosti, saj sem se znašla v položaju, ko sem bila na dnu, žalostna, razdražljiva, z občutkom neuspeha, krivde in še in še, saj se z možem že 4 leta trudiva in nama kljub temu, da sva oba zdrava, ne uspe priti do tako željenega otročka. Ne naravno in ne z umetnimi oploditvami. S psihologinjo sva se veliko pogovarjali in tako je naneslo tudi na to, da mi je omenila, da se ukvarja tudi z mamicami, ki izgubijo otročka (med nosečnostjo, po porodu…). Pomaga jim z nasveti in terapijami kot so pogovor, svetuje jim primerno literaturo… Mi je pa nekaj omenila: pravi, da vsaka ženska MORA ODŽALOVATI izgubo in da vsaj 1 leto odsvetuje nosečnost. Tudi meni je po 3 neuspelih umetnih oploditvah v enem letu svetovala daljšo pavzo, saj pravi, da je tudi izguba zarodka izguba, ki jo je potrebno preboleti in odžalovati. In strinjam se z njo. Tudi, če včasih mislimo, da smo skulirani in mirni, nam dela podzavest.
Sorči, ker dolgovezim. V bistvu sem ti imela namen povedati, da se nujno obrni na psihologa v vašem kraju (če obstaja kakšen, ki je specilaiziran za probleme, kot ga imasta vidva z možem). Sicer pa se obrni na krasno in zlata vredno psihologinjo, ki dela na GK LJ Saro Bahovec Groznik, univ. dipl. psih. Njen telefon: 01-522-62-77. Potrebuješ napotnico od ginekologa ali splošnega zdravnika (najbolje bo, da jo vprašaš). Je resnično prijetna ženska in garantirano se ti bo že po prvem klepetu z njo odvalila velikanska skala s tvoje ranjene dušice. Rene bo še vedno s tabo, le drugače boš začela dojemati njegovo izgubo.
Kakor koli že, misli tudi nase. In v tem trenutku predvsem nase, saj moraš lepo počasi rehabilitirati tvojo dušico. In ko boš čustveno na konju, boš precej lažje načrtovala prihodnost.
VELIKO, VELIKO SREČE!!! Naj ti sije čim bolj topel sonček!
En topel objemček ti pošiljam!
sonček*
Draga Helena!
Hudo mi je ob branju tvoje zgodbe. Moja se zelo razlikuje od tvoje, saj sem spontano splavila v 10. tednu. Bilo je hudo, in še je. Pozabila ne bom nikoli.
Želim ti veliko sreče, mnogo prijateljskih ramen, oceane solza za izjokati bolečino in tople objeme.
Pa še eno lepo pesmico za vse nas:
ANGEL
Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj in ne spim.
Tisoč vetrov sem,
zlati lesk na belem snegu,
sončni žarek na vedrem nebu.
Nisem tukaj in ne spim.
Sem luč v slabem trenutku,
svobodna ptica v ranem jutru,
beli angel,
ki dan in noč za vas bedim.
Mirno noč, T.
Jaz sem izgubila dva otroka. Vem kako ti je pri srcu.
Nekaj ti toplo svetujem. Najdi si strokovno osebo, ki ti bo pomagala cimprej iz teh tezav. Jaz tega nisem naredila in mi danes zelo zal.
Danes me moz zapusca, ker sem bila eno leto in pol nemogoca zaradi izgube. Ne izgubi se moza.
Postavi se na noge, to je dobro za tvoje zdravje, za moza in morebitno nosecnost, ce jo bos se nacrtovala. Treba se je kar prisilit in misliti na lepsi jutri. Pa korajzno naprej.