Pozdravljene !

Saj poznate tisto notranje veselje, začetek upanja in pričakovanja, od takrat ko je test za nosečnost pozitiven…., brez slabih misli, brez skrbi, le sreča….

Pa se je vse končalo….
pred 14 dnevi so mi v šestem tednu naredili abrazijo…, zakaj je prislo do tega mi nihce ne ve povedati. Vsi pravijo da je v prvi nosečnosti to zelo pogosto in da bo drugič vse ok. Nič preiskav, nič pojasnil,…

Vse se podre, začenjajo se dvomi, jokaš za svojim otročičkom, sprašuješ se zakaj jaz, bojiš se za naprej…, BOLI.

Danes sem našla ta forum, par uric prebila tukaj, jokala ko sem brala krute zgodbe vas in vaših otročičkov.

Mislim na vas, želim sebi in vam vse najboljše ter da bi novi sončki pomagali pozabiti kruto izgubo. Za te angelčke ki pa so odšli je sigurno zelo, zelo, lepo poskrbljeno in si želijo le, da bi bile njihove mamice in očki čim bolj veseli in srečni.

Nuša

Nuša.

Tudi pri meni se je prva nosečnost končala z abrazijo. Tudi tako zelo zaželjena nosečnost. Potem pa dolgo nič, nato dve punčki, in zdaj, pred nekaj meseci še ena nosečnost, ki se je zopet končala pri sedmih tednih.

Kakorkoli se že sliši, narava poskrbi kruto in neizprosno, da močnejši, bolj zdravi preživijo, drugi… Meni je ginekologinja rekla, kaj če bi pa potem odkrili kakšno napako, in bi bili pred dilemo, ali “ubiti” otročka, ali ga roditi s kakšno duševno zaostalostjo… Če je že moral umreti tako kmalu, je bolje da je umrl res tako kmalu, brez bolečin, samo srček se mu je ustavil.

Jaz osebno zdaj drugič veliko bolj boleče izgubljam ta odhod kot prvič, pa čeprav sem prvič komaj čakala da zanosim. Zdaj, ko pa že vem, kako je imeti doma dva škrata, pa tudi tega otročička gledam, kot da je imel možnost biti še eden takšen škrat… in mi je žal.

Dobro jutro!

Tudi jaz sem letošnje poletje izgubila majhno bebico…

Doma imamo sinka in ko sem izvedela, da sem ponovno noseča – NEIZMERNO VESELJE! Sicer sem morala biti na bolniški od petega tedna naprej, ampak sem si rekla: “Saj vem zakaj.” ŽE pri prvi nosečnosti sem v 12 tednu pristala v bolnici in bila tam en mesec, potem pa strogo ležanje doma.

In prišla je kontrola – 26. 07. 13 tednov in 2 dneva nosečnosti. Ginekolog posluša srček. Ne sliši ga. Poizkuša skoraj 5 minut in gre potem z mano na “pravi” UZ. Nič. Takrat se je zame vse porušilo. Rekel je: “Ista velikost kot pred 5 tedni, a ne?” Jaz pa sem samo dodala: “JA, samo da je takrat se utripal srcek…”

Takrat je bil z mano, tako kot na vsakem pregledu, tudi moj mož. KAkšna opora!

Ne moram vam opisat, kako sem se počutila, ko sem izvedela, da se je naši bebici ustavil srček! PA zakaj ravno njej? In pred dobrim letom se je ravno tak primer zgodil moji sestri…

Ko sem ji povedala, se je zjokala z menoj. In ravno v njej in njenih besedah sem našla največjo tolažbo. Rekla mi je: “Sedaj pa imate resnično SAMI SVOJEGA angelčka varuha…”

In tako se vsak dan spomnemo na tega angelčka, še posebno pa pred spanjem, ko s sinkom molimo: SVETI ANGEL, VARUH MOJ…

In tako imate svojega angelčka tudi vi.
Res je, ni z vami, ampak na vsakem koraku vas spremlja.
Tega se ne da pozabit – lahko se samo omili bolečino.

pikica

Ja Nuša, dobro vem kako boli. Še predobro. Štirikrat se mi je to zgodilo v osmem tednu. Nimajo razlage, vse opravljene preiskave b.p., moja ginekologinja pravi, da je bila smola. Ok, enkrat, mogoče dvakrat, ampak štirikrat. Bojim se ponovnega razočaranja. Ko berem vse te zgodbe na tem forumu pa še bolj. In občudujem vse, ki so optimisti. Saj imam tudi jaz kakšen tak dan, potem pa…

Draga Nuša!
Hudo mi je, resnično. Ne vem kaj naj ti rečem, ker je vsaka beseda zaman. Tolažbe boš tu na tem forumu dobila veliko, mogoče spoznala tudi kakšno novo prijateljico, pozabila pa ne boš nikoli. Ne ti, ne jaz in nobena druga. Meni je umrla punčka, rojena v 34. tednu po 10 urah boja. Hudo je, po vsem tistem veselju in sreči, si kar naenkrat trdo postavljen v kruto resničnost. Sanje in upanje se razpoči, kot milni mehurček.
Želim ti veliko upanja in trdne volje za naprej. Verjemi mi, močna moraš ostati za prihajajoče otročke. Pa še nekaj, lažje je tolažiti drugega, tako malo pozabiš na svoje skrbi. Tako je meni ta trenutek, kot ti napišem par vrstic, da mi je nekako bolje, kot da sem ti vsaj malo pomagala, da veš, da nisi in nikoli ne boš sama.

NIKOLI NIKOGAR NE OROPAJ UPANJA,
MORDA JE TO VSE KAR IMA!
NE DOVOLI SI, DA SE OKROG TVOJIH SANJ
RAZRASE PLEVEL!!!!

Lp
Mojca

Pozdravljena!

Tudi sama sem doživela to grenko izkušnjo, ki pa je še zelo sveža. Meni so abrazijo opravili v ponedeljek, saj ni bilo zaznati utripa srčka (diagnoza missed ab). Bila sem na začetku 10. tedna, srček pa je moji pikici nehal biti pri 8. tednih in 5. dneh (tako so ugotovili pri UZ).

Da srček ne bije je ugotovila moja ginekologinja že v petek ko sem bila na 1. pregledu, nato pa me je naročila še enkrat za v ponedeljek, kjer so mi UZ opravili še drugi in diagnoza je bila enaka. Pikica v meni je bila že tako velika, da bi ji moral srček že bit. Za mene se je podrl ves svet vendar mi ob strani stoji fant in skupaj bova, upam da, to nekako prestala. Tolažim se le z mislijo, da je moralo biti z mojo pikico nekaj hudo narobe da se je tako končalo. Vseeno pa je boljše tak, kot pa da bi se rodila prizadeta in bi bilo marsikaj narobe. Vem da je to slaba tolažba, je pa le in ti daje nekaj več upanja.

Midva s fantom bova šla prižgat svečko na polje belih vrtnic, ki ga imamo v MB in tako posvetila spomin na najino pikico. Ta žalostni dogodek nama ostal za vedno v srcu, a bova vseeno poskušala z optimizmom gledat naprej. Po treh mesecih bova znova poskušala in mogoče se bo najina nova pikica spočela prav na poročnem potovanju. Pustimo se presenetiti.

Vsem želim dosti sreče pri naslednjih pikicah in da nam bi v drugo, tretje ali četrto uspelo roditi veselo in zdravo pikico, ki bo z nami delila vse srečne trenutke življenja.

Lep pozdrav,

Vanja

Ja, res je to hudo… In kot slišim in zvem, je vedno več tako žalostno končanih nosečnosti. In odgovor…ja, vedno več je tega…Ampak…ZAKAJ? Kaj je krivo temu?

Tuid sama sem izgubila dva otročička…v 28., 31. tednu. Hudo je. Hudo, čeprav je od takrat minilo 5 in 6 let. Bolečina ostaja, upanje se skriva v strahu. V strahu pred še eno tako hudo bolečino.

Zakaj, le zakaj je tako kruto to življenje?

Želim ti veliko moči in upanja v naprej…

Tanja

Draga Tanja,

vsi se sprašujemo zakaj, opisala sem že svojo zgodbo v enem postu, menim, da si ga prebrala,

govorila sem z zdravnico, ki je zdravila mojo deklico 4 mesece zakaj se to dogaja,

pa vendar ne najdejo odgovorov na naša vprašanja, veliko je vsega že v zraku, v hrani, način življenja sam,

sicer pa se to dogaja vedno, zmeraj, vendar nikoli prej se o tem ni pisalo, govorilo, v končni fazi se je internet razširil nekaj let nazaj in pisanje o tem po forumih, zato nismo vedeli, saj nismo bili tega deležni in nas ni zanimalo,

upam, da nam bo začelo življenne prizanašati in nas ne bo udarjalo tam, ko resnično najbolj boli, boli, ko izgubljamo naše sončke

žalostna mamica