ZAKAJ?
Prvič prebiram ta forum. Ostajam brez besed…v srcu je le bolečina…bolečina, ki ne pojenja, bolečina, ki zelo boli…
V prvi nosečnosti mi je otročiček umrl v 27. tednu, drugič v 31. tednu… Nihče ne ve …zakaj? To je zame popolna neznanka….to zelo boli. Zakaj…kaj je krivo temu?
Smrti obeh ne bom zares nikoli prebolela… kako se odločiti za tretjo nosečnost? Tako zelo si želim, tako zelo, da z besedami ne morem opisat… Kje najti pogum, upanje…?
Kaj je bilo pri vas, ki ste imele podobno izkupnjo narobe? So povedali vzrok? Ts zakaj…razjeda in uničuje me…
Hvala vsem za odgovore…
Moje iskreno sožalje.
Tudi sama sem skoraj obnemela ob tvoji zgodbi.
Pomislim, da najbrž mora biti nek fiz. vzrok. Pa saj ni mogoče, da bi se naključje dvakrat tako poigralo s teboj.
Razumem tvojo bolečino in nerazumevanje drugih. Izgubile smo otroka in ta izguba pač za vedno ostane. Težko je, ker želimo biti slišane in razumljene.
Če še nisi bila na vseh preiskavah (genetske, histeroskopija, protitelesa…), ti jih pripočam. Boš vsaj malo bolj pomirjena. Pri meni je najbrž vzrok slab mat. vrat zaradi konizacije ali celo pregrada, ki so mi jo zdaj odstranili. Še tretjič bom šla “smrti” gledat v oči.
Drugo nam ne preostane. Podati se moramo na pot največje bolečine, ki nas lahko doleti ali pa sreče, na katero upamo. Sta dve poti. Jaz sem drugič bila prepričana v srečo, pa je nisem imela.
Želim ti veliko moči in da bi našla vsaj kak odgovor. Na nekatere jih žal ne boš.
Vse dobro.
Pozdravljena in tudi jaz ti izrekam sožalje!
Lepo da si našla ta forum, tu ti bo bolje, verjemi mi. Tudi sama sem v 34.tednu rodila punčico, katera mi je umrla po 10 urah boja. Danes od tistega groznega dne mineva že 2 meseca in dva dni, pa mi je še vedno tako hudo, kot bi bilo šele včeraj. Ko sem si najbolj želela, da bi punčica živela je umrčkala, kajti imela je luknjico na srčku in zaradi prezgodnjega poroda, še kar nekaj komplikacij. Tako da so se kocke podirale ena za drugo.
Vse si želimo imeti svoje sončke, vendar nas je zelo strah in to upravičeno. Pa vendar moramo verjeti v boljši jutri, moramo jokati če si to želimo in smejati tudi. Veš pravijo, da naše dušice preveč trpijo, če mi veliko jočemo. Naj ti povem, da so pri meni dnevi, ko mi je lepo in imam občutek da mi sploh nič ni. Takrat imam potem slabo vest in kmalu za tem pridejo ta grozni dnevi. Ko z menoj ni nič, jokam in se jezim na vse okrog sebe. Ampak punce, katere so dale isto skozi, pravijo, da je taka pot žalovanja. In verjamem jim, tudi zelo pomagajo druga drugi, kajti ni je boljšega, kot prava beseda ob pravem času in to od nekoga, ki ima isto preizkušnjo ter ve kako ti je v resnici.
Ostani na tem forumu, veliko nas boš spoznala in lažje ti bo. Meni je veliko pomagal in danes se preko maila pišem kar z nekimi in to mi daje upanje za danes in jutri. Tudi sama se mi lahko oglasiš preko maila, pa bova kako več rekle. Meni se tisti način zdi nekako lažji.
Želim ti vse najbolje naprej, predvsem pa veliko mero optimizma, kakor ga imata Darja in Baco, onadva sta poseben primer, ki vedno najdeta pravo besedo ob pravem trenutku. In njuna volja, ta nam mora biti za vzgled!!
Lep pozdrav
Pozdravljena Frida… Najprej hvala za odgovor. Pri prebiranju starejših sporočil sem v enem zasledila, da pišeš knjigo… Res pohvale vredno. Veš, tudi sama si želim, da bi me, ki smo že kar nekaj dale “skozi”, naučile in podučile vse, ki so žal za nami… Res je pomembno, da si seznanjen z vsem… pa kot si kapisala…tudi za naše naslednje nosečnosti. čeprav se svoje zelo bojim, upam, da bom še enkrat zbrala moč… Toda…le kje naj jo najdem? V drugo sem šla vsa polna optimizma in tako kruto se je končalo… kako ponoviti??? Res hvala za tvoje besede, pa oglasi se še kaj… Tan
Internetna stran http://www.solzice.com bo začela delovati čez 2 dni,
Lep pozdrav