Zate
Bil si moja velika želja, darilo najine ljubezni. Še vedno vidim pred seboj tvoje telo na ultrazvoku, tvoje bitje srca. Neskončno sem te imela rada, tudi tedaj, ko so odkrili težjo okvaro, ki ni bila združljiva z življenjem. In sedaj te ni več. v 16 tednu sem te rodila po najhujši in najdaljši noči v mojem življenju. Med jokom novorojenčkov si v hudih bolečinah prišel, čisto potiho.
In potem je ostala le še velika praznina in občutek samote.
Največja ironija življenja je v tem, da te v trenutkih največje sreče prizadene prav tam, kjer najbolj boli. In to je težko razumeti. V porodnišnico sem odšla z življenjem v sebi in odšla praznih rok, a z največjo bolečino v sebi.
Tolažim se s tem, da je bila to edina rešitev in verjamem, da je na nebu ena zvezdica več samo zame. Čeprav te nikoli nisem mogla stisniti k sebi in te objeti, si še vedno z mano. In v mojem srcu boš živel večno.
Tvoja mami
Draga Nika!
Lepo si napisala pismo v slovo svojemu otroku. Dobro je, da “mu” na nek način povemo kaj smo čutili in zanj nosili v srcu.
Izbrala si pisanje pisma na forumu, jaz sem napisala pismo, ki ga hranim.
Ker si se javila na našem forumu, mislim, da želiš, da je tvoja bolečina slišana. Zato ti pišem.
Zelo mi je žal za tvojega otroka, srce pač ne pozna “okvar” in vseeno žaluje.
Sama sem otroka izgubila v 15. in 19. tednu in vem kako močna je ta bolečina.
Vedi, da nisi sama…
Nika,
občudujem te.
Moji majhni problemi, zaradi katerih si kdaj žrem živce, niso nič v primerjavi s tvojo bolečino.
V nedeljo bom nesla h krstu mojega drugega sinčka. Obljubim, da se bom v mislih spomnila tudi tebe, tvojega otročka in vseh staršev in otrok, ki ne morejo biti skupaj ter vas priporočila angelčkom.
Liza
Draga Nika!
Tudi moja pupika je zvezdica, skupaj s tvojo. JAz sem jo tudi v težkih mukah v 26. tednu in s solzami rodila 07.10.03 ob 15.57h. Solz ni bilo konca in še zdaj jo pogrešam in ne morem je pozabit. Njenih znakov, nežnih odgovorov s trebuha….. Jaz jo obiskujem na polju belih vrtnic na pokopališču, tam je prostor za vse umrla dušice…. in ko se ozrem v nebo jo vidim, med zvezdami, zdaj vem da ni več sama….
Monka
Nika… Tudi sama sem doživela nekaj podobnega. Dvakrat. Od tega je že 6 in pa 5 let minulih… Prvič se je zgodilo nenadoma… Nisem vedela, ne pričakovala… Bilo mi je, kot da se mi je zrušil svet. Umrj je v meni, pod mojim srcem je nehalo biti njegovo srce… Bil je 27. teden…
Po tem so mi vlivali upanje, nihče ni vedel kaj je, kje je napaka, kaj je narobe. Poizkusila sem spet… ležala v bolnici, upala, molila, prosila… Ponovilo se je še enkrat…31. teden… Tokrat je bila punčka…
Bolečina ostaja, rana se počasi, zelo počasi celi, ampak ostaja ranljiva in odpre se ob vsakem spominu.
Govorili so mi, naj pozabim, da saj se nista rodila, da ne vem kaj pomeni imeti otroka… Ampak…zame sta in obstajata… In bosta vedno. Rada ju imam in nosim ju v sebi, čeprav ju nikdar nisem videla… Moja sta in moja bosta za vedno…
Bolečina je huda, zelo boli…
Biti moramo močni in iti po poti življenja naprej. ne smemo se mu ukloniti, se vdati…ampak upati in živeti maprej…čeprav je včasih zelo težko…
Tudi moje iskreno sožalje…