Pozdravljene.

Želim vam povedati samo to, da sem vam iz srca hvaležna, da ste na tem forumu zapisale svoje izkušnje. Zakaj? zato, da človek ve, kako se obnašati, če se smrt otroka zgodi tvojim prijateljem ali sorodnikom. S tem , ko vse poudarjete, da se je treba o tem pogovarjati, da ste pogrešale pogovore, da so ljudje “zadevo” ignorirali ( seveda, ko kpa niso vedeli, kako in kaj), ste dale veliko napotkov, kako se obnašati.

Še enkrat, hvala vam in vsem skupaj srečno.

S najlepšimi pozdravi,

Lucy

Draga Lucy !

Vedno sem vesela takšnega e-maila kjer dobim potrditev, da delamo prav.Potrditev,da je prav ,da smo spregovorile in zapisale naše izkušnje o doživljanju bolečine ob izgubi otroka.
Saj ob tem dejanju smo pomagale sebi in seveda tudi drugim prizadetim družinam,njihovim sorodnikom,prijateljem,znancem….

Tudi tebi hvala,Lucy za tvoje lepe in vzpodbudne besede.

LP vsem,Sabrina

Hvala tudi tebi!

Vedno se zelo razveselim, ko se kdo od “neprizadetih” oglasi, izrazi podporo in si postavi vprašanje kako in kaj narediti, če se komu iz njegove okolice zgodi, da izgubi otroka v nosečnosti.
Saj ne morete zmanjšati bolečine, lahko pa zares potolažite in vso tragedijo naredite bolj znosno.

Velikokrat pomislim, da ne vem, če bi zmogla, če mi moj dragi ne bi tako stal ob strani. Pa žal temu vedno ni tako, ostati čisto sam pa je še mnogo huje.

V stiski od ljudi, ki jih čutiš kot prijatelje ob takem dogodku “pričakuješ” oz. si želiš podpore, pomoči, tople besede. Najhuje je, če te takrat zapustijo ali ne poskusijo razumeti tvoje bolečine.

Žalostna sem ob dejstvu, da mnoge(-e) doživljamo podobno nerazumevanje okolice in bom najbolj srečna, ko se bo sprememba pričela z izrekanjem sožalja.

Vse dobro ti želim.