Vsi obiskovalci foruma lepo pozdravljeni.

Danes sem prvič na tej strani. Prebrala sem v Nedeljskem dnevniku članek in po dolgem času so me spet oblile solze.

Svojega sinka sem izgubila pred devetimi leti ko še nisem imela 21 let. Zaradi nenadnega odstopa posteljice sem v 28. tednu začela močno krvaveti. Po treh dneh ležanja v porodnišnici, ob stavki zdravnikov in neprijazni medicinski sestri, sem po hudih krvavitvah rodila s carskim rezom. Tik preden so me odpeljali v operacijsko sobo, mi je zdravnik rekel, da ima fantek malo možnosti, da preživi. Še danes se dobro spomnim, da ko so me prebujali iz narkoze, se nisem hotela zbuditi. Spomnim se, da sem pomislila na to, da naj me pustijo spati, ker nočem slišati, da je mrtev. Kljub temu, da je bil sinek nenačrtovan in sem bila sredi študija, partner pa brezposelen, sem si ga močno želela in močno molila, da bi preživel.
Pa žal ni bilo tako. Po osmih dneh je umrl. Ves čas so mi govorili, da dobro raste in napreduje. Tako sem počasi začela dobivati upanje in se začela veseliti, da sem se zbudila. Saj sem vsak dan lahko gledala tisto malo bitjece z črnimi laski, ki je komaj slišno zajokalo. Kljub temu da ga nisem mogla pestovati in hraniti, sem se veselila vsakega majhnega dotika z njim.

Pa je prišel tisti črni četrtek. V sredo ponoči sem dobila močan občutek, da je nekaj narobe. Na vsak način sem hotela na intenzivno za nedonošenčke, pa me niso pustili. Ponoči sem sanjala o pokopališču mačk in psov. Drugo jutro pa je sredi vizite, ko so ostale mamice hranile svoje dojenčke, prišla pediatrinja in mi povedala, da bo moj sinek umrl. Vsa v šoku sem ji rekla, da vem. Pustili so mi na telefon, da sem poklicala fanta. Nato pa sem bila do njegovega prihoda sama. Kljub bolečinam sem vsa v šoku, hodila po hodniku gor in dol. Opazil me ni nihče. Ko sva s fantom šla na intenzivno, sva bila oba zelo obvladana. Nisem slišala zdravnice kaj razlaga, prav zaprav me ni niti zanimalo. slišala sem samo to, da mu razpadajo notranji organi. Videla sem majhno nebogljeno bitje, ki je bilo v inkubatorju popolnoma nepremično. Niti njegovih lask nisem več videla. Imel je kapico in je bil pokrit z dekico s modrimi in rdečimi pikami, okoli njega pa cel kup aparatur in cev. To je bilo zadnjič ko sem ga videla.

Še danes mi je žal, ker se od njega nisem poslovila. Vendar so vsi okoli mene mislili, da je najbolje tako. Vse zadeve sta rešila fant in moja mama. Vprašali me niso ničesar, ker me niso hoteli vznemirjati. Podpore sem imela zelo malo. Temi so se vsi izogibali in so pazili, da ni nihče ničesar omenjal – tudi prijatelji. Jaz pa sem imela močno željo govoriti o tem, saj mi je bilo vzeto tisto lepo čustvo ko imaš nekoga brezpogojno rad kljub možnosti, da bo prizadet. Še danes se nanj velikokrat spomnim. Nisem pa še z nikomer odkrito govorila o tem. Ljudje okoli mene so samo sprejeli mojo jezo na zdravnico, ne pa moje žalosti in prizadetosti.

Čez dobre tri leta sem rodila drugega fantka. Tokrat je bilo vse v redu. Tako nosečnost, porod in dojenček, je bilo; hvala bogu: brez težav. Samo jaz sem imela hudo težavo sprejeti svojega fantka. Težko sem ga pričakovala in si ga hudo želela, vendar sem imela hud strah v sebi, da bo tudi on umrl. Ta strah je bil prisoten celo nosečnost in prve mesece po njegovem rojstvu. TAko sem se en dan zalotila, da kljub veliki ljubezni do njega, sem se nanj bala navezati, ker ne bi še enkrat prenesla takšne izgube. Zato, da bi si pomagala sem za diplomsko nalogo pisala o temi Sprejemanje smrti in žalovanja. Počasi in postopoma sem lahko končno začela uživati v materinstvu in ob mojem otroku, ki sem mu hvaležna za njegovo življenje.

No, prav izpovedala sem se in mislim, da sem to tudi potrebovala. Mislim, da sem prvič sploh občutila, da lahko govorim in da nihče ne bo pogledal na tla.

Zato bi zelo rada sodelovala tudi v društvu, ki je v ustanavljanju. Mogoče kdo ve kam se lahko obrnem za informacije.

Bina

Pozdravljena,
iskrene sožalje ob tvoji izgubi. Lepo mi je pri srcu, ker sem ena od tistih punc iz članka, ko vidim, da moje delo ni zaman. Tudi sama sem izgubila sineka, kaj sem vse doživljala v bolnišnici in nato pa lahko čuti samo tisti, ki se je soočil s podobnimi stvarmi.
Tudi društvo – Društvo SOLZICE je v ustanavljanju, upam, da bomo do konca novembra imeli zadevo izpeljano – tudi internetno stran bomo oblikovali, in sicer: http//www.solzice.com, kjer bodo vse zbrane informacije. Če te pa še karkoli zanima, pa mi piši na zgoraj navedeni naslov, kjer bova lahko bolj osebno kontaktirali.
Lep pozdrav

Bina pozdravljena!

Hudo mi je, ko vidim, da je tvoj spomin na otročka še tako živ in to po devetih letih. Jaz sem svojo deklico izgubila pred skoraj petimi meseci, pa se mi včasih zdi, kot da bi se vse skupaj dogajalo včeraj. So boljši dnevi in so slabši dnevi.
Tudi jaz imam slabe izkušnje z osebjem v porodnišnici – edino babica Maruša je bila človeška z nama ( poleg mene je bil ves čas moj mož). Pogovarjala se je z nama in nama pomagala po najboljših močeh. Za to ji bom vedno hvaležna.
Kar pa se tiče okolice imam tudi jaz podobne izkušnje kot ti – mnogi so se raje izognili srečanju z mano, veliko jih pravi “saj si še mlada….”… Saj verjamem, da je hudo…ljudje pač ne vedo kaj bi rekli… Meni pa je veliko pomenil že stisk roke in prijateljski objem…
Dnevi minevajo in vrjamem, da bo bolje in, da bom tudi jaz kdaj stisnila k sebi svojega sončka.
Lep pozdrav

Draga Bina!

Dobrodošla med “sotrpinkami”. Zelo mi je žal za tvojega sineka. Iz tvoje zgodbe je dobro razvidno, da naslednji otrok ne odvzame žalosti ob izgubi tega dotičnega.

Tudi jaz sem ena omenjenih v Nedeljskem dnevniku. Sprva mi je bilo že žal, da sem se dala v ta časopis, ker sem mislila, da ga berejo večinoma starejši ljudje in ne bo zadela ciljne populacije. Po prebiranju tvojega posta, pa sem zelo vesela.

Sama sem v nosečnosti izgubila že dva otroka in čaka me “kalvarija” naslednje nosečnosti.

Po izgubi drugega otroka in reakciji moje okolice, ki mi velikokrat ni izrekla niti sožalja, poslala vsaj sožalne kartice, če že niso zmogli obiska, sem vedela, da moram sama nekaj ukreniti in si pomagati.
Sprva sem nameravala kar sama organizirati skupino za samopomoč, a smo se somišljenice hitro našle in skupaj smo močnejše.

.

Pisanje knjige, aktivnost (borba) mi pomaga pri soočanju s svojima izgubama. Zadoščenje čutim ob tem, da bom svoj delež prispevala k izboljšanju pogojev in osveščanja. Ni mi vseeno za moje naslednice, prav tako ne za mojo naslednjo nosečnost. Pomembno pa mi je, da lahko govorim o svojima otrokoma in s knjigo je to nekako lažje. S knjigo bo njun obstoj potrjen. Okolica se ne bo več mogla molče iogibati te teme in se pretvarjati, da teh otrok ni bilo, ker ju baje nisem videla, ne poznala.

Vesela sem, da se nam boš pridružila. Nas je že kar nekaj. V svoji žalosti sem tega zelo zelo vesela. Prav tako kot sem se razveselila obdukcijskega izvida, ko sem končno izvedela, da je bil moj prvorojenec fantek.

Veliko nam je skupnega, čeprav vsaka žaluje po svoje.
Vedno znova se ponavlja tema: nisem se poslovila od otroka, tako mi je žal. Tudi jaz se nisem (strah?).

Žalostno je tudi, da si potrebovala 9 let, da o svoji izgubi lahko spregovoriš.

Zadnji čas je, da nekaj spremenimo v naši družbi. Film se žal nazaj ne da zavrteti, bodočnost pa si sami kreiramo.
Z Beti sva povezani, lahko pa kontaktiraš tudi mene.

Vse dobro ti želim s tvojim sončkom na zemlji, naši mali angelčki pa se najbrž kje skupaj igrajo, tam, kjer jim je lepo.

Pozdravljena,Bina !

..tudi jaz,ko sem prebrala tvojo zgodbo sem te začutila in si kot velikokrat do sedaj rekla,da nisem edina s svojo bolečino in čisto v redu je,če mi je hudo,če žalujem za mojo Brino čeprav imam doma že dva zdrava “sončka”, ki me vsak dan razveseljujeta…
MOja Brina je bila stara 6 dni,ko je umrla na operaciji.Tudi sama se nisem poslovila od nje in danes mi je neznansko težko pri srcu.Dojila sem jo,negovala sem jo, ko pa je odšla od nas pa nisem imela moči,da bi jo še enkrat pogledala in se ji zahvalila za kratek čas,ki sem ga lahko preživela z njo…a življenje gre naprej in nič ne moremo storiti,ničesar spremeniti.Samo učiti se živeti naprej in rasti v sebi. Res je ko pravijo,da v treplejnju rastemo in se učimo…

Vse je tako kot si napisala….
….prijatelji,sorodniki,znanci ..večinoma ne razumejo naše bolečine, večina jih misli,da je bolje za nas,da se ne pogovarjajo o otročku, veliko jih pa je tudi takšnih,ki bi nam pomagali pa ne vedo kako in se v svoji nemoči raje obrnejo stran…

Tako ostanemo same s svojo bolečino,ki jo potem prikrivamo,jo poskušamo kompenzirati s delom …vendar ne gre …. potrebno se je obrniti vase…
Tudi sama sem ena izmed avtoric knjige, ki bo ugledala luč sveta konec meseca novembra, hkrati pa se je porodila ideja o društvu in o spletni strani, ki tudi počasi nastaja. Z Beti in ostalimi sotrpinkami smo zelo vesele,
ko dobivamo pozitivne odmeve na naše delo.
Velikokrat sva se z Beti spraševali: Ali sva na pravi poti, je v redu to kar počneva??
In pisma podobna tvojim nam dajejo potrdilo,da smo na pravi poti.

Razumem te,ko pišeš,da se nisi mogla sprostiti ob drugem otroku.Tudi sama imam težave;vsakokrat,ko zbolita me je neskončno strah in tudi vsak najmanjši prehlad pri njima me iztiri … zato te še kako dobro razumem kaj si prestajala ob rojstvu drugega otroka.Tudi sama sem bila to poletje zopet noseča in veselje je prekrival tudi del skrbi in strahu ali bom sposobna obdržati otročka pri življenju??Vendar se mi ni bilo potrebno dolgo spraševati saj mi ni bilo usojeno,da bi donosila.

Kot ti je napisala že Beti, društvo ustanavljamo in obe srčno upava in trdno delava na tem, da se bomo kmalu srečali tudi na spletni strani društva “SOLZICE”.

Veliko,veliko sončka v tvoj srček.

P.S. V novemberski Naši ženi je tudi članek o nastajanju knjige.
Lep pozdrav in javi se , Sabrina

Pozdravljena Bina

Iskreno sožalje ob izgubi, čeprav je minilo že toliko časa. Naj ti povem, da sem tudi jaz bolj nova na teh straneh, od moje izgube je minilo en mesec in 12 dni. Tako kot so se tebi javile prvo Beti, Frida, Ribica in Sabrina, naj ti povem, da so zelo v redu punce, tako so tudi meni prvo one namenile tiste nekaj tolažbe, ki jo v teh dneh tako močno potrebuješ. Imela sem tudi priložnost, da sem se osebno spoznala tudi z Beti, katera me je peljala na Polje belih vrtnic v Mariboru in z Frido. Veliko mi je pomenil “zmenek” z njima in pa tudi z Marijo, katera dela v društvu Hospic v Mariboru.
Res je, skupaj smo močnejši in lažje gremo skozi te dneve, ki so pravi pekel. Pri meni je najhuje tudi to, da služba od mene zahteva, da grem vsa vesela predstavljati produkt v akciji porodnišnice. NE, to sem trenutno izključila, kajti prehudo mi je gledati vesele obraze mamic in očkov, ko v zibelki počiva ljubeče dete. Pa ne da jim ne privoščim, samo nimam še toliko moči.
Tudi meni lahko pišeš kdaj na mail, rada se dopisujem z mamicami, ki so šle že skozi moj pekel, kajti takrat se pogovarjam o stvareh, ki me bolijo in za katere se nekateri moji prijatelji ne zmenijo.
Lep večer
Mojca