nisem ga videla
V začetku leta sem izgubila enega od dojčkov. Ne mine dan, da se ga ne bi spominjala.
Imela sem carski rez, zato ga nisem videla, pokopali so ga nekaj dni kasneje v parku zvončkov. Še zdaj si očitam, da ga nisem videla, ampak takrat so ga verjetno že odpeljali. Sprašujem se, kako so ga oblekli… Rada bi vedela, da so ga lepo uredili,…
Draga Maja,
marsikatera od nas ni videla svojega otročička, kar kasneje močno obžalujemo. Toda velikokrat je splet okoliščin takšen, da nam to ni dano, prav tako pa tudi medicinsko osebje ob takšnih dogodkih ne naredi vsega potrebnega.
Jaz sem kot ti imela carski rez (konec lanskega leta) in še preden sem izvedela da je umrl, so mojega fantka odpeljali na patologijo.
Ne mine dan ko si ne očitam, da nisem bila bolj močna in glasna, da bi se zavzela za dostojno slovo od mojega fantka. Toda počasi sem sprejela, da na žalost časa ne morem zavrteti nazaj ko bi vse to kar si sedaj tako močno želim naredila. So dnevi, kot npr. danes, saj je natančno 10 mesecev od tragičnega dne, ko sem izredno žalostna toda življenje in bolečino sem sprejela.
Naši otročički so angelčki, ki nas poskušajo osrečiti, čeprav niso v naših rokah, so pa v srcih.
Lep pozdrav
Draga Maja!
Iskreno mi je žal za tvojega otroka. Popolnoma razumem tvoje občutke.
Dokler nisi soočen s tako tragičnim doživetjem, sploh ne veš, kaj se za zidovi bolnišnice dogaja. Pa ni prav, da se!
Za to da mami ne pokažejo otroka po porodu, imajo pripravljenih cel kup izgovorov (bolje da ga ne vidi, je še premajhen, čimprej zaključiti to poglavje…). Pravzaprav pa se jim najbrž ne da poglabljati v občutke staršev. To za bolnišnično rutino predstavlja že preveč napora.
Ne vem, zakaj, ampak včasih so baje take otroke pokopavali k brezdomcem in revežem. Pred kratkim in še zdaj so v bolnišnicah trdili, da jih nekje pokopljejo, čeprav je vso osebje vedelo, da to ne drži. Zavito v meglo, so molčali.
Jaz nisem mogla verjeti, da se to dogaja staršem tudi v visokih nosečnostih. Sama sem izgubila otroka v 19. tednu in se sama nisem upala odločiti, da ga pogledam in se od njega poslovim. Babici je najbrž bilo tako prav in ga je potem samo tiho odnesla. Ravno tako kot ti si očitam, da ga nisem niti pogledala, se ga dotaknila in ga kot njegova mama dostojno pozdravila in se hkrati od njega poslovila.
Kot da sem odpovedala kot mama. Ker dobra mama poskrbi za svojega otroka tudi, če umre, a ne?
Zdaj bi zavrtela čas nazaj pa ne morem. Poskušam sprejeti.
Vendar vem, da nisem jaz “kriva”. Bila sem v šoku, popolnoma nepripravljena in neosveščena. In popolnoma naravno je, da se takrat bojiš soočiti se z otrokom. Osebje bi moralo biti tisto, saj se s podobnimi primeri večkrat sooča, ki bi poskrbelo, da se od otroka posloviš, da je to dobro in pravo zate kot za mamo.
Oni trdijo, da ženske po izgubi praviloma slabo prenašajo pogled na svojega umrlega otroka in da ga zato pač ne pokažejo. Tako kot ti ne dajo narkoze, če nisi toliko osveščen svojih pravic, da veš, da jih lahko zahtevaš.
Če zahtevaš, dobiš vse. Tako bi najbrž tudi tebi odgovorili. Bila si žal odsotna, pa nisi mogla do besede.
Oprosti, če sem bila malo daljša, ampak sem kar morala pisati. Me jezi, veš!
Če je morda tvoj dragi videl otroka, ti ga naj opisuje, vsaj to.
Prepričana pa sem, da tvoj otrok ni več čutil, kaj se z njim dogaja. Dušica je že odpotovala v višje sfere.
Tam se je pridružil vsem našim dragim lučkam, morda se igrajo skupaj in nas bodo pričakali, ko se še mi vrnemo domov.
Tudi jaz sem rodila otroka v 23. tednu nosečnosti. Takoj po porodu sem močno žmala v strahu kaj bom videla – verjetno posledice šoka. Kasneje sem si očitala, da sem pod srcem nosila sinka in ko se je rodil, čeprav prezgodaj, ga niti pogledala nisem. Le kakšna mati je to? Par dni kasneje sem šla na patologijo (seveda po daljšem premisleku) z namenom, da se poslovim od svojega otroka, vendar so mi odsvetovali, ker je bil že preveč spremenjen. Od takrat je minilo skoraj tri leta bolečina pa je še vedno sveža.
Pozdravljena!
Kmalu bo eno leto, kar sem izgubila svojo punčko, eno od dvojčic. Druga je hvala bogu zdrava in lepo napreduje. Pri meni pa je zgodba drugačna. Ko sem se zbudila iz narkoze, so mi najprej prinesli punčko ki je ostala živa, potem pa so me vprašali, če želim videti tudi drugo punčko. Rekla sem da jo želim videti. Prinesli so mi jo, in od nje sem se poslovila. Lahko pa ti povem, da skoraj ne mine noč, ko nebi imela sanj, kako sem božala svojo hčerkico….Ni mi žal, da sem jo videla, vendar je to pustilo na meni zelo hude posledice. Zelo pa me je motilo to, da moraš kljub neopisljivi žalosti na dan ko ti umre otrok podpisati še kup papirjev glede pokopa in drugih stvari….Kaj pa je bil razlog da si zgubila svojega sončka, če ti ni prehudo govoriti o tem?
Lep pozdrav!
drage mame,
sočustvujem z vami in vas občudujem, ter vam želim veliko moči.
pred dvema mesecema smo pokopali mojega nečaka (mrtvo rojenega) in sama sem ga lahko videla, splet okoliščin je tako nanesel, da sem ga lahko videla in žal vam moram povedati, da je bil moj nečak nagi, da ga niso oblekli, ( mislim, da če izraziš željo, če imaš stvari, da ti ga oblečejo) da pa je njegova krsta bila bela in notranjost iz belega satena in vsa v čipkah.
so pravi mali angelčki
vsak dan mislim na njega in prižigam svečke doma in na POLJU BELIH VRTNIC, ki pa mi sploh niso všeč.
lp katra