Pa očetje???
Zdaj sem pa resnično jezen!! Najprej forum “POMOČ MATERAM IN ŽENAM V STISKI” Kot da očetje in možje ne poznamo starševstva, družinskega življenja in s tem povezanih stisk. Če kak oče ali moški na tem forumu kaj vpraša, itaq dobi odgovor že čez 14 dni ali pa sploh ne.
In sedaj sicer vseh pohval vreden forum, ki pa mu je velik idiot… dal butast naslov. Najbrž ne pozna stiske (in upam, da je nikoli ne bo), ko v družini ugasne upanje.
Slovenija, piše se leto 2003!
Edi
Dragi E!
Verjetno bi bilo bolj pravično, če bi naslov bil: Ko starši žalujejo.
Ampak mislim, da sam naslov ne pomeni, da so očetje izvzeti, le navadno se na teh forumih oglaša več žensk, pa tudi ženske so navadno bolj odprte, lažje pojamrajo in se zaupajo kot moški. In pa, pri samem dogajanju so malo več prisotne (predvsem fizično), posebej še tiste, ki se jim žalovanje prične že v porodni sobi ali še kaj prej.
Mislim pa, da ti lahko obljubim v imenu vseh, ki se tu gor pojavljamo, da bomo vse moške sogovornike jemale enakovredno ženskim.
Lep dan še naprej…
Pozdravljen,
pišem ti, ker ta velik idiot sem jaz. Ko sem se odločala kako bi dala naziv forumu sem imela veliko težav in vem, da bi se forum lahko imenoval ko žalujejo mame in očetje.
Prav tako sem imela veliko težav koga bi vse zajeli ali samo izgubo otrok med nosečnostjo ali tudi rojstvo prizadetih otrok.
Pri odločitvi da forum v samem nazivu nima zajetih moških (kar pa vsekakor ne pomeni, da se ga ne smejo udeležiti) sem se odločila na podlagi:
– razgovora z drugimi mamicami (pri katerih – večina pravi, da očetje čutijo drugače);
– da je čas nosečnost pač bolj čas v katerega so vpete najbolj ženske;
– da sem pregledala številne tuje forume in izmed številnih našla samo enega, ki namenjen izključno očetom.
Verjamem, da smo s takšnim nazivom izpustili marsikoga, tudi bratce, sestrce, stare starše in ostalo sorodstvo.
Verjami, da očetje čutijo drugače, kar pa zagotovo ne izkjučuje njihovo žalost in obup, ki je ne zaupajo niti svojim partnerkam kaj šele na takšen forum.
Mislim, da smo s tem forumom napredovali, kot ti praviš “Slovenija, piše se leto 2003”, ne razumem pa zakaj nimaš toliko moči, da bi se obrnil na Primoža in ga prosil, da odpre forum, na katerem, bi si moški izmenjavali mnenja in pomoč.
Verjami, da sem se znašla v velikem obupu oz. stiski in poskušam veliko narediti, da bi okolje spoznalo, da se ne rojevajo samo lepi in zdravi otroci.
Upam, da sem ti zelo hitro odgovorila in se tebi in še marsikomu, ki bo čutil tako kot ti opravičujem.
Želim ti, da najdeš moč in srečo v življenju.
Dragi Edi!
Jaz sem pa zelo vesela, da si se javil, razjezil in da tudi ti zahtevaš pravico do svojega dela žalovanja.
Tudi jaz sem soudeležena pri izbiri naslova, Beti se je posvetovala tudi z menoj. Prav tako sem veliko premišljevala komu ali na koga bi naj bila naslovljena skupina za samopomoč, ki sem jo želela ustanoviti v svojem mestu. Sprva sem se nagibala (tudi po pogovoru s svojim partnerjem in ostalimi prizadetimi mamicami) k temu, da ženske izgubo otroka izgleda mnogo težje predelamo, prebolimo. Moj partner veliko lažje živi naprej kot jaz(to trdi sam, da se razumemo!). JAz potrebujem mesece in ne dneve, da se izkopljem iz črne luknje obupa in žalosti.
Zdaj sem seveda trdno prepričana, da v skupino za samopomoč spadamo oboji in da te razlike v žalovanju enostavno moramo sprejeti.
Moj partner je tudi zelo trpel ob izgubi in tudi jokal. Morda pa družba vam res nekako ne dovoljuje žalovanja. Kaj bi rekli v službi, če bi zajokan hodil naokrog ipd…
DAj še malo več feedbacka. Morda boš ti opogumil še druge moške.
Hvala, da si se javil. Naslov foruma še lahko vedno spremenimo.
Pozdravljen!
Strinjam se z Beti in Frido – pa tudi s teboj.
Kot ti je znano – ženske smo bolj čustvene in drugače doživljamo izgubo otroka kot moški.S tem nikakor ne mislim,da je za vas lažje ampak drugače doživljate in sprejemate izgubo – vsaj za svojega moža lahko trdim. Moški se nakako ” poberejo”, sprejmejo z razumom … in živijo naprej ( pišem v svojem primeru ). Večina moških se ne želi pogovarjati o izgubi… zaprejo se vase in vsak na svoj način “predela “.
ženske pa potrebujemo več časa,da se postavimo na noge.
Všeč mi je,da si se oglasil. Morda pa je še kje kakšen mož, oče, ki se bo opogumil in napisal kakšno svojo misel in nam zaupal kako doživlja bolečino ….
Veš, zame je moj mož – kar se tiče žalovanja – velika uganka. Nikoli ali redko se pogovarjava o najini hčerki in na pokopališče največkrat hodiva vsak zase.
Meni ta forum veliko pomeni in veliko prijateljic sem spoznala s katerimi smo na zvezi in misel ,da me nihče ne razume, skoraj ni več.
So občutki, ki jih poznamo in razumemo le ženske.
Mislim, da naslov foruma sploh ni pomemben in zato, če te tako moti – se lahko tudi spremeni.
Želim ti veliko notranjega miru in napiši še kaj,Sabrina
Beti,
Edi je mislil drugega idiota ne tebe :)))) Lahko si mislim, kdo je ta Edi in al je moral izliti ves žolč na vas, pa ne zaradi naslova ampak zaradi mene,
tako kot ste rekle, še vedno lahko vse popravimo, kaj a je res tako povedat, da nam nekaj ni všeč, če bi se dalo to spremeniti.
seveda ni težko, zato pa si lahko mislite zakaj je bil tak odziv, žal pa Edi ni vedel, da sem za naslov vprašal vas.
No ja, kakorkoli že bom verjetno spremenil naslov in vmes dal tudi moške. Bom pa naredil še en forum in to je.
Bolečina ob izgubi bljižnega…ali pa kaj podobnega, pa mi lahko spet svetujete. To naj bi bil forum namenjen vsem, ki so koga izgubili, ne samo otroka.
Moram povedati, da mi je bilo ravno včeraj zelo hudo, ko sem izvedel, da je umrl moj prijatelj Jure Kuplenik, zapustil je tri otroke in ženo, najmlajši je bil star 3 leta in kar se nam vedno postavi vprašanje,
zakaj vedno tisti, ki so tako dobri in fajn ljudje???? Nekaj nas očitno mora naučiti, to nikakor ne more biti naključje. zadela ga je možganska kap, en mesec se je boril, bil je pri zavesti, mislili smo že, da bodo otroci vsaj imeli očeta. Ne, v trenutku se je poslabšalo in je šel.
Zato smo včeraj z solzami v očeh spili eno pivo na njegov račun, bil je človek, ki je vedno rad priskočil na pomoč, nikomur storil nič žalega…. pa vendar, …
mogoče se ob takih trenutkih mi nekoliko zavemo, da je nesmiselno se takole razburjati, kot se je Edi in da je brez veze, da gojimo sovraštvo, ker nikoli ne vemo, kdaj ne bomo imeli več možnosti reči Oprosti ali pa Hvala.
Imejte se raje radi.
Primož
Dragi Edi!
Če bi očetje tako zelo oblegali tale forum, kot mame, bi sigurno tudi že takoj dobili svoje mesto. Na žalost je že tako, da so občutki pri mamah in očetih različni in moški ne more nikdar izkusiti, kar izkusi mama (seveda tudi obratno ne). Bi pa rade slišale, kaj občutite, če bi kateri bil pripravljen kaj deliti z nami…
Torej: zlil si žolč na tale forum, napisal nisi pa nič na temo. Kako si se torej počutil, ko si v nosečnosti izgubil otroka?
Več vas bo, bolj bo opravičeno, da spremenimo ime…. Zaenkrat pa se mi zdi, da ni opravičeno.
Ženske smo bolj čustvene… ženske drugače čutimo… kar čuti mati ob otroku, oče ne more…Zgrozim se ob vaših besedah. Ni čudno, da slovenski moški tako malo sodelujejo pri vzgoji in hodijo domov samo kot, da je hotel in ne dom. Slovenke izločamo moške tudi kot ljdi, ki so sposobni občutij. Kaj ne razumete, da smo vsi ljudje ne glede na spol!
Zdravo!
Imel sem se namen še oglasiti v ta post, sedaj po vsem tem pa sem to že kar dolžan storiti. Na to da sprožim plaz mnenj pa sem na forumih že skoraj navajen.
Seveda sem vesel, da je moje pisanje doseglo namen. Žal v življenju ni vedno tako lahko in so le redki tako uvidevni.
Naslov foruma je bila le kaplja čez rob. Gotovo smo moški mojega kova res breze v borovem gozdu in se nas da prešteti na prste. Svoj čas sem bil pač mama in oče v družini.
Prav zato pa nam je še teže in se nas vsaka taka stvar še bolj dotakne.
V glavnem ste povedali že vse.
Morda še par besed Primožu: Ja, v vseh krogih odhajajo od nas najboljši. Nas je strah, da se bo to zgodilo pa se to res zgodi?
Star pregovor sicer pravi: “Če hočeš biti grajan, se poroči. Če hočeš biti hvaljen, pa umri.” O odraslih ljudeh, ki jih ni več pač še nekaj časa po njihovi smrti nočemo govoriti nič slabega. Edi
