Solze mi tečejo po licih, ko to pišem, a nisem imela poguma se oglasiti prej. Ne vem in ne morem vedeti kako izgleda, ko izgubiš najdražje bitje pod soncem, a živo se spomnim svoje mamice (bila sem že dovolj velika), ko je imela tretji spontani splav in je dneve in dneve prejokala v svoji sobi. Svoje žalosti ni skrivala pred menoj, hotela mi jo je razložiti, čeprav je nisem mogla razumeti. Nisem mogla občutiti njene bolečine in kar je bilo najhujše nisem ji mogla odvzeti bolečine. Ko berem vaše zgodbe se mi morda odkriva delček tiste duše moje mamice, ki je takrat nisem mogla doumeti in ki je še danes ne morem, a jo vsaj poskušam. V srcu nosim vsakega od mojih bratcov ali sestric, ki bi lahko bili in vaših sončkov, malih angelčkov, ki bdijo nad nami.

Za vse vaše angelčke gori lučka v parku zvončkov.

Vsem mamicam iz vsega srca želim, da bi nekoč svojim angelčkom povile zdravega bratca oziroma sestrico.
Analina

Niti sanjalo se mi ni, da umre toliko majhnih otrok. Vidim, da imam srečo. In srečo želim tudi vsem ostalim, ki zahajate sem gor.