Mojo zgodbo najbrž že poznate. Izgubila sem dva otroka, 19. in 15. teden. Zdaj sem v fazi žalovanja in seveda preizkav. Značilnost izgube otroka v nosečnosti pač je, da ti izguba pusti še velik strah za naslednjo nosečnost. To je tisto najtežje. Ampak drugo nam pač ne ostane, če si želiš vsaj enega otroka na zemlji.

Zdravniki sumijo, da gre pri meni za nenadno popuščanje mat. vratu. Nenadno pomeni brez nekih prepoznavnejših znakov kot so krvavitev, popadki, vročina… Pred 13 letmi so pri meni opravili tudi konizacijo.
V naslednji nosečnosti pa ginekolog načrtuje napraviti cerklažo, jemati brise…
Nosečnosti in morebitne ponovne izgube me je seveda zelo zelo strah.
Če ima katera podobne izkušnje prosim, če se javi s svojo zgodbo. Takšna nenadna popuščanja MV so izgleda bolj redka, bolj pogosto je počasnjejše popuščanje, zato ne vem kako in če se temu da učinkovito pomagati. Velikokrat slišim, da mora nosečnica celo nosečnost preležati doma ali v bolnišnici. Moj ginekolog pa ni takega mnenja, dovolj je baje cerklaža.

Prosim za vaša mnenja!

P.S. Petra, ki si postavila vprašnje na forumu za genetsko svetovanje in imaš identično zgodbo, zelo bom vesela, če se javiš.

Ne vem sicer, kakšno mnenje želiš pridobiti, zato ti bom povedala svojo izkušnjo.

Splavila sem v 21. tednu nosečnosti. Glede na to, da ni bilo z otrokom nič narobe, in da kasneje tudi pri meni niso odkrili nobenih organskih napak, je bil pač sum na popuščanje materničnega vratu. Zato so mi predlagali cerklažo. (sprejmejo te v bolnišnico, narediljo ‘operacijo’, ki poteka cca 20 min v popolni anasteziji, po treh dneh greš domov). Res da ni pametno potem teči maraton, prerivati omare, nositi cementne žaklje … amapak ostalih večjih omejitev res ni.

Poskusi se držati navodil, da ne dviguješ več kot 3 kg in se izogibaš večjih in napornejših del … bodoči očka bo gotovo razumel in prevzel nase vsa večja bremena…

Pri naslednji nosečnosti pa je tudi prvi otrok razumel, da ga ne morem več dvigniti (me je ‘bolelo v križu’) in tako sem se vsedla, sam pa mi je nato zlezel v naročje…

Pred porodom ti najprej ‘odvežejo’ cerklažo (že v sprejemni sobi), nato pa normalno rodiš.

Želim ti vse najbolje, srečno nosečnost in uspešen porod zdravega in srečnega otročička.

Najprej naj ti povem da mi je zelo hudo ko slišim za izgubo dojenčka. Srčno upam da si boš opomogla. Iz katerega konca pa si Frida? Ali imaš mogoče že sina Žana?
Lp, Laba

Draga Lili!

Hvala za tvoj odgovor.
Kako pa se ti je zgodil prvi splav, s kakšnimi znaki? Jaz sem opazila na perilu par kapljic roza barve in potem sem imela nekaj popadkov, ki sem jih imela za “vetrove”. Drug dan je ginekolog ugotovil, da je mat. vrat popolnoma odprt in se nosečnosti ni več dalo pomagati. Drugič pa niti kapljic niti popadkov nisem začutila.

Zelo podobno, kot pri tebi.

Najprej nekaj sluzi roza barve (t.i. zamašni čep MV), bolečine v trebuhu (popadki), ko sem šla na stranišče, sem imela občutek, da bo plod kar sam izpadel ven … Kasneje pa, zaradi zdravstvene šlaparije, ker sem morala iti PEŠ po kletnih hodnikih iz urgence v porodnišnico (!!!), pa sem še pričela krvaveti (močno – v čakalnici je pod mano nastala lužica, ker me ni bil nihče pripravljen sprejeti preko vrste) …

Ah, naj bo pozabljeno …

Moja zgodba je zelo podobna, ampak sem kar nekaj časa oklevala, ali naj se oglasim ali, saj sem jo že večkrat opisala. Ampak če ti bo vsaj malo v pomoč, je vredno.

1. splav v 9.tednu. Sledi pozitiven bris in konizacija. 2. splav v 19. tednu – nenaden razpok mehurja, odtekla je voda in moje upanje. G. je sklepala, da je maternični vrat toliko popustil, da je prišlo do okužbe mehurja in je zato postal porozen in je počil. 3. nosečnost – ker so sklepali na šibkost materničnega vratu, naredijo cerklažo v 16. tednu. Vse ok. V 23. tednu pa popadki (tudi jaz sem mislila, da imam pač samo vetrove), roza sluz, kasneje več krvavitve, z rešilcem v porodnišnico, ugotovijo infekcijo, ki je že preveč napredovala, da bi lahko še kaj rešili.
Zdaj sem v 14 tednu, mnenja ginekologov so različna, eni se nagibajo k cerklaži, drugi ne. Odločila sem se, da zaupam specialistki v Ambulanti za patološke nosečnosti. Drug teden bo padla odločitev – cerklaža da ali ne. In verjetno pogostejše jemanje brisov. Vendar ko sva z možem težila dr. Pušenjaku, ali se da odkriti infekcijo še pravočasno, je rekel, da je to tako, kot bi skušal s puško zadeti muho med letom. G. sem rekla, da bi tudi ležala celo nosečnost, če bi kaj pomagalo, pa so vsi rekli, da v tem obdobju to ne bi nič koristilo.

Draga Frida, če bi te še kaj zanimalo, kar vprašaj. In pogum, Aljana

Kako različna so mnenja! Mene so pa kar naprej tlačili v psoteljo, od 5. tedna pa vse do konca. JAz bi na tvojem mestu vseeno čimveč počivala! Držim pesti in mislim nate!!!