Lepo pozdravljene!
Vsakič, ko se priklopim na internet grem najprej na ta forum. Odkrila sem ga čisto po naključju, pač nisem imela kaj delati.
Stara sem komaj 16 let, pa vseeno, vsakič ko preberem novo temo, postanem tako žalostna … ne predstavljam si, da bi se meni to nekoč zgodilo. Sama si seveda zelo želim otrok – seveda čez nekaj let, ker se mi zdi to nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi.
Malo poznam ta občutek, ko lahko samo čakaš ali bo vse vredu ali ne. moja mami je bila noseča, in nekaj je bilo narobe s posteljico – v glavnem, zadnje tri mesece je samo ležala, in na skrivaj smo vsi molili, da bo še vse vredu. Nikoli se nismo veliko pogovarjali o tem, vem samo, da sem se takrat pri 10 -11h letih naučila vseh gospodinjskih opravil, saj mami ni mogla ničesar delat. In pomagala sem zato, da bom dobila zdravega bratca oz. sestrico. In to sem tudi dobila, Zdravega bratca, ki ga je na začetku doletela zlatenica, še prej pa ob porodu ni zadihal, in so ga rešile babice v porodnišnici. Še zdaj se spominjam, kako napeto je bilo, ko je oče povedal, da sem dobila bratca … in kako lepo ga je bilo popestovati. Sedaj je star že 5 let in kmalu bo šel v šolo.
Zelo mi je žal, za vse vaše sončke, ki niso več nami … ko bom v Ljubljani bom za vse prižgala svečko.
Upam, da boste prebolele, čeprav verjamem, da je težko … če pa bi se rada katera pogovorila naj mi piše. Seveda, ne morem vam pomagati z izkušnjami, poskusim, pa vas lahko potolažiti.
Torej, lepo se imejte … želim vam vse lepo!
Lp … ena