MIneva 5 mesecev odkar sem izgubila sina, dvojčka. Bolečina je še vedno huda in solz je še zmeraj veliko.
Hkrati pa je strašna bolečina, ko vem, da me nekateri ne razumejo, kako mi je in da me še obsojajo, da jim takrat nisem pustila blizu. Hotela sem biti samo sama, sama… da je hudo meni sami. Nič me ne bi moglo in me ne more potolažiti. Važno jim je bilo samo to, kako so se oni takrat počutili, ko jim nisem pustila blizu, nihče pa ne pomisli, kako je bilo meni…

Žalostno, da se to dogaja…

Vsak dan je v parku zvončkov izkopan nov grob, blizu mojega sina, strašno je, ko vidiš, da morata spet nekje mamica in očka trpeti…

Srečna sem, ker je drugi dvojček živ in zdrav, pa vendar, pozabiti se ne da!

Draga Maja!

Hvala ti, ker si delila z mano svojo bolečino. Tudi jaz sem pred petimi meseci izgubila hčerko dvojčico. Čeprav te ne poznam, se mi zdiš zdajle zelo blizu, ker si v tem trenutku verjetno edina, ki me lahko zares razume…

Vso bolečino, žalost, razočaranje, tesnobo…

Le redki so poskušali razumeti, ostali pa so delili oguljene fraze: “življenje gre naprej”, “ne sekiraj se, saj imaš še eno”,” je že moglo biti tako”… Nisem jim zamerila, saj vem, da brez lastne izkušnje ne moreš razumeti. Ljudje v takšnih situacijah reagiramo različno. Meni je pomagal pogovor in hvaležna sem vsem, ki so me poslušali, delili z mano žalost…

Druga deklica je zdrava in vesela, lepo se razvija in me z vsakim nasmehom, vsakim vzklikom spomni na svojo sestrico katere smeha ne bom nikoli slišala, katere očke so se za vedno zaprle.

Maja, če si želiš pogovora me prosim pokliči:031662205 ali pa se mi oglasi preko spleta.

Dragi mamici,

upam, da se ne bom izrazila kako narobe in vaju nehote prizadela, a nujno vaju moram prositi za nasvet:
moja prijateljivca nosi dvojčke po IVF-u in je z enim od otrok nekaj narobe. Zdravniki se prepirajo o diagnozi in delajo sline načrte, kaj bodo s tem otrokom po rojstvu, nihče ji ne zna nič pametnega povedati – eni jo tolažijo, da se napake na ultrazvokih kar naprej dogajajo in da morda ni sploh nič narobe, drugi pa ji skozi vrstice razlagajo, da se lahko pripravi tudi na najhujše. Že sedaj sem vsa v dvomih, kaj ji reči (rezan vzpodbudnih besed, seveda). A še tu de mi zdi, da lahko nehote brcnem v temo..

Prosim, svetujta mi, kako naj ji pomagam? Kako naj ji pomagam sedaj, ko živi v taki negotovosti? Kaj naj naredim kasneje, če bo z otrokom kaj narobe? Kaj sta vidve najbolj pogrešali: da bi lahko komu samo govorili, da bi se ta tudi zjokal z vama, da je kdo trdna opora, ki zna pokazati na svetle strani in ne joče s tabo (ampak to, da je drugi otrok OK vendar ne zmanjša bolečine ob bolezni enega, kajne?). Kaj sta potrebovali takoj po porodu, kaj kasneje…

Hvala vama za vajini zgodbi in hvala za vse izkušnje!

LP

Bajka

Hvala vama za kakršenkoli nasvet

Draga Bajka!
Lepo je, da s takšno skrbjo misliš na svojo prijateljico. Menim, da je najbolje, da se odkrito pogovoriš z njo o njenih skrbeh in jo poslušaš. Mislim, da ne potrebuje lažne tolažbe v stilu “saj bo vse dobro” zdaj, ko ve, da je lahko še kako kaj narobe. Odkrito se pogovori z njo o vseh možnostih izida, tudi najhujši. Seveda, če boš videla, da si to želi. Če pa se bognedaj zgodi najhujše, ji stoj ob strani in se poskušaj vživeti v njeno bolečino. Tudi s solzami in molkom ji lahkom poveš več kot s tisoč besedami, sploh če so te, čeprav dobronamerno, slabo izbrane. Verjetno se ti bodo vprašanja kako pomagati porajala sproti, glede na potek dogodkov. Če boš imela kakšno, mi piši na E-mail. Upam, da se bo kljub slabim napovedim za tvojo prijateljico vse končalo srečno.

Lep pozdrav!

Zgoraj sem opisala svojo zgodbo, ki je zelo podobna vajinima, Maja in Lea.
Tudi sama sem bila po porodu zelo zaprta vase, in nisem mogla sprejemati obiskov. Šele po kakšnem mesecu sva se z možem počutila dovolj močna, da sva šla lahko med ljudi.
Kljub temu, da imamo vse tri še enega dojenčka, to ne zmanjša bolečine ob izgubi drugega, kajne?
Upam, da bosta še kaj na spletu, kljub temu da je datum že starejši.
Lep pozdrav!