Pozdravljeni!

Najtežje po takem dogodku se je spet vklopiti v normalno življenje.
Toliko mesecev čakaš, upaš, pripravljaš vse za dojenčka, naenkrat pa vsega tega ni, vse se razblini. Iz porodnišnice prideš brez štručke v naročju…
Težko je ženski, težko je okolici.
Meni je ogromno pomenilo po smrti sina, da sem imela okoli sebe nekaj najbljižjih, ki se niso branili pogovora o njem, o moji nosečnosti, o mojih strahovih za naprej. Pripravljeni so me bili poslušati, čeprav vem, da so ob tem hudo trpeli tudi sami. Veliko znancev pa se je delalo, kakor da ni nič. Jaz pa nisem mogla sprejeti, da moj otrok “ni nič”. Po mojem mnenje si vseeno zasluži, da ga omenim, da se ne delam tudi jaz, da ni bilo nikoli nič. V meni je bilo 8 mesecev življenje, saj je brcal, se obračal, rasel, ali to ni nič??
Svojega otroka nisem nikoli videla, popestovala, preveč sem se borila tudi za svoje zdravje po operaciji. Sedaj pa si ga nenehno predstavljam po opisu tistih, ki so ga videli še za časa njegovega življenja. Nekakšen obrambni mehanizem. Nisem se bila sposobna spopasti še z žalovanjem, če pa še zame niso vedeli, ali bom po sepsi ozdravela, ali ne. Vendar žalovanje pride prej ko slej. Ko misliš, da si že vse dal skozenj, pa se šele začne proces prebolevanja in dojemanja vsega.
Vendar sedaj vem, kako težko je za človeka, ki pride v stik z nekom, ki se mu je zgodila osebna tragedija. To sem pred kratkim doživela tudi sama.
Srečala sem mamico, ki ji je v prometni nesreči umrl starejši otrok. Bila je neprimerna situacija za izraz sožalje, vendar sem se hudo bojevala v sebi, ali naj to vseeno storim ali ne. Nisem vedela, ali bo to njej v uteho, ali še težje! Na koncu sem bila raje tiho, tako se mi je zdelo, da bom najmanj zgrešila. Sedaj vem, da so se tako počutili tudi ljudje ob stiku z mano…

Hudo mi je pa še sedaj in ne razumem niti po dveh letih, kako to, da mi je pa nekaj najbljižjih obrnilo v tej situaciji hrbet. Kot da bi se bali moje žalosti, kot da bi sami bežali od nje in so bežali tudi od mene. To so bili ljudje, od katerih bi najprej pričakovala podporo iz zbližanje v tej situaciji. To mi je še dodatno strlo srce. A življenje kot pravijo, teče naprej…
V taki situaciji šele spoznaš, kdo ti je zares blizu in kdo te ima zares rad.

Spoštovana Ingrid!

Ko sem prebrala tvoje pismo sem začutila,da imaš težave s podobnimi situacijami kot jaz.

LJudje,ki niso doživeli izgube otroka ( pa naj bo to bitjece,ki se je šele začelo razvijati ali pa otroček,ki se je že rodil in tudi živel ) težko izrečejo besede,ki bi nam bile v uteho. Zato tudi pride do tega,da se te prijatelji raje izognejo kot pa,da bi se morali pogovarjati s tabo, ker ne vedo kaj naj rečejo.Nas pa seveda to zelo boli.V fazi žalovanja smo občutljive na vsako izrečeno besedo, na vsak pogled … ( vsaj jaz sem ).
Tudi sama sem ob smrti hčerke izgubila nekaj ” prijateljic” ali pa smo se oddaljile. Mogoče bi se morala tudi sama potruditi in poiskati stik z njimi ampak ni ne želje ne potrebe.Verjamem,da je tudi njim težko.
Tudi srečanje z nosečo prijateljico ali pa že mamico je zame velik napor in če se da se raje izognem srečanju.Tega pa ne razumejo…in ne morejo,ker ne vedo kaj preživljam. Če se le da ob priložnosti navedem razlog za moje obnašanje – ne pa vedno. ( Pred enim mesecem je rodila svakinja jaz pa še nisem bila na obisku. )

In res je, življenje teče naprej … in… mogoče pa srečaš osebo, ki te razume,ki čuti tvojo bolečino in stisko …in ti postane prijatelj – mislim,da si na pravi poti.
Oglasi se , Sabrina

Draga Ingrid!

Tudi sama sem pred petimi meseci izgubila deklico, dvojčico. Videla sem jo samo za par trenutkov, ji dala poljubček in potem so jo odpeljali. Ne vem natančno, kaj se je dogajalo tista dva dni negotovosti, ko so mi povedali, da morda ne bo preživela, da je bolje, da ne preživi… In potem je umrla. Porušil se mi je svet. Nastopilo je nekajdnevno obdobje šoka, ko sem še kar čakala, da bo nekdo prišel in rekel:”Slaba šala, tukaj je, nič ni narobe”. Ko se zaveš realnosti pa so občutki neopisljivi. Nisem vedela, da lahko ob žalosti občutiš fizično bolečino. Bilo mi je, kot da me nekdo suva v trebuh.
Tudi meni je najbolj pomagal pogovor prijateljic a najbližji so se obnašali podobno, kot si opisala ti. Izrekli so sožalje in nanizali par fraz: »Je že moglo biti tako, nikar se ne sekiraj, saj imaš še eno. Bodi močna. Življenje gre naprej…«
V nesreči spoznaš prijatelja, pravijo. Tudi jaz sem na žalost morala na tako krut način spoznati ljudi za katere sem mislila, da jih poznam zelo dobro, pa sem se motila…Tako kot praviš, bali so se moje žalosti…
Ne smem jim zameriti, si govorim, saj ne morejo vedeti kaj preživljam. Lahko me razumeš ti in ostale nesrečne mamice, ki so zbrale toliko moči, da so lahko zapisale svoja občutja v tale forum. Hvala vsem!