Pozdravljene!
Zelo me je ganilo, ko sem videla ta novo odprti forum…Moram priznati, da ga že dolgo nisem prebirala, zelo pa mi je pomagal 2 leti nazaj, ko se mi je podrl svet, okolica pa je zahtevala od mene, da živim življenje naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Vendar v situaciji, ko povsem nepričakovano izgubiš otročička, to enostavno ni mogoče. Vsaka neusojena mamica, ki se ji to zgodi, mora dati skozenj mučno obdobje prebolevanja in trpljenja. Prej kot slej. V mojem primeru sem bila v prve pol leta v šoku in sem bila navzen popolnoma sproščena in vesela. Najhujše pa se je začelo takrat, ko sem se telesno popravila, takrar sem šele začela dojemati, kaj pomeni za žensko taka izguba.
Ljudje so večinoma že pozabili, večinoma so menili, da otroka tako nisem videla in spoznala in nimam kaj pogrešat. Vendar sem otroka nosila v sebi 8 mesecev, zato sem se nanj že zelo navezala. Kako je brcal, kako se je odzival na moja razpoloženja…
Ko sem odkrila ta forum sem končno lahko izrazila svoje občutke, svojo žalost, pod istim naslovom, kot danes.
Spomnim se zares čutečih odgovorov, lažje mi je bilo.
Sedaj sta minili dve leti in pol od tragičnega dogodka, vendar me še zdaj presune kak prizor na TV, ki prikazuje rojstvo, ali pa ko zagledam kakega dojenčka.
Imela sem 25 leti in z fantom sva se odločila za skupno življenje.
Zdravnik mi je svetoval čimprejšnjo zanositev in zares se je to zgodilo še prej, kot sva si mislila…Kako sem skakala od veselja, ko sem zagledala tisto opevano modro črtico. Takrat sem bila srečnejša, kot kadarkoli prej, ali pa kasneje.
Obdobje, ko sem bila noseča, mi je ostalo v najtrdnejšemu spominu, da se spomnim vsakega najmanjšega dogodka.
Vendar ni bilo usojeno. Ravno, ko sem si mislila oddahniti od stresne službe in oditi na zaslužen in privarčevan dopust, mi je predčasno odtekla voda- v 33 tednu.
Spomnim se, da sem ravno tisti dan srečala gospo, ki mi je pravila o svoji izkušnji, ko ji je umrl sinček po porodu zaradi srčne napake. Sočustvovala sem z njo, toda tudi pomislila nisem, da mene čaka isto. Nenavadno naključje.
Oh, vsak trenutek tistega večera se mi v živo prikazuje pred očmi. Kako sem sama poklicala rešilca, saj fanta takrat ni bilo doma, kako sem ležala tresoča na kavču in ponavljala: prezgodaj je, prezgodaj…
V porodnišnici sem se znašla že čez dobro uro, toda moj sinko ni še hotel na svet, nisem imela popadkov, zato so me odpeljali na oddelek in tam sem ležala z odtekajočo vodo dolgih 10 dni. Vmes sem praznovala svoj rojstni dan, čez 4 dni je prišel pa dan, ko je umrl moj sinček…
Zdravniki niso opazili, da sem dobila povišano vročino, da se je začela zastrupitev, ki mi je vzela vse…Že moja babica je vedela povedat, da ko odteče voda, se mora dojenček roditi čim prej…V porodnišnici pa je moj otroček zdržal celih 10 dni brez te pomembne tekočine. Mislim si, da je bil zelo močan, a kar je preveč, je preveč. Jaz sem pa verjela, da sva bila v dobrih rokah.
Naposled je prišel dan, ko je nastala panika, kot v kakšnem filmu.
Hudo povišana vročina, prenehanje bitje srčka, operacijska…
8 ur po operaciji so mi prišli povedat, da je moj otročiček “umrčkal”. Da je bil lepo razvit, a zastrupitve ni prenesel.
Nadaljevanje? Nikomur, najhujšemu sovražniku ne bi privoščila takega trpljenja, to lahko razume le mamica, ki je ji je isto zgodilo.
Nič ne pomaga tolažba zdravnikov, da je pač 1% možnosti, da se to zgodi.
Hudo je po taki izkušnji spet zaživeti. Partnerstvo tako tragedijo težko preživi. Vse potegne za sabo.
Jaz sem se s smrtjo mojega sinkota sprijaznila nekako s tem, da je zagotovo izpolnil svoje poslanstvo že z tem, da je bil 8 ur na tem svetu. Jokam pa ne več toliko, odkar mi je neka gospa rekla , da mora biti zelo žalosten gor v nebesih, ko vidi, kako njegova mamica neprestano joče…

Draga Ingrid,

ko prebiram tvojo zgodbo se mi zdi kot bi jo sama napisala. Imava zelo podobne dogodke.

Jaz sem pred šestimi meseci, par dni pred rojstnim dnevom, v 32 tednu s carskim rezom rodila sineka, ki je samo po petih urah življenja umrl.

En dan pred porodom sem se znašla v porodnišnici zaradi rahlih porodnih krčov. CTG ni pokazal ničesar. Nato pa se mi je naslednji dan zjutraj izločil čep, toda še vedno smo čakali, kajti popadkov ni bilo. Še isti dan sem opoldan dobila močne popadke in naenkrat sem se znašla v operacijski sobi. Cela sem se tresla in si govorila nekaj ni v redu je še prezgodaj, nato je sledila narkoza in občutek imam, kot da ko sem se zbudila iz narkoze, sem se ponovno rodila in spoznala novo življenje – življenje polno žalosti, trpljenja.

V trenutku sem ostala brez moje največje ljubezni. V trenutku bi morala pozabiti vse želje in sanje, ki so se tekom nosečnosti ustvarjale.

Nato so sledila razočaranja nad prijatelji, nad okolico, nad vsemi. Na koncu sem imela občutek kot da so oni tisti, ki bi jih morala tolažiti in ne oni mene.

Verjamem, da imam s tem otrokom vzpostavljeno posebno ljubezen, tisto, ki mi je ne bo nobeden preprečil. Velikokrat slišim tisti glasek, ki mi reče:”mami ne jokaj”.

Tako počasi poskušam živeti čim bolj normalno pa vendar je v meni ostala bolečina. Naj bi čas celil rane.

Če želiš, mi pošlji še kakšne misli ali e-mail.

Draga Ingrid, najprej ti izrekam moje sožalje.

Vem kako je in razumem tvojo zgodbo. Meni je hčerkica umrla zaradi vozla na popkovini v 33. tednu. Po porodu sem jo videla, vso lepo in mirno, kot bi spala. Bila je najlepše dete na svetu tisti hip – prav taka kot je bil moj, zdaj dvoletni, sin. Tak nosek in prav taka usteca, zaprte očke, črni lasje … Lahko bi živela, če le ne bi bilo tega vozla. Bila je prav toliko težka in velika, kot moj sinek, ki je bil rojen 4 tedne pred rokom. Pogosto pomislim, bilo bi bolje če bi preden se je naredil vozel dobila popadke, ali če bi mi odtekla voda. Bi bila pač nedonošena deklica. Tudi sama sem se rodila v 33. tednu, pa mi prav nič ne manjka. In prav taka bi bila lahko tudi moja deklica.

Ljudje pa kot da se ne zavedajo, da je to bilo malo dete, malo btije, ki sem jo imela rada. Razen moža, ki čuti z mano in razume mojo žalost, so me ostali bolj ali manj razočarali. Saj si še mlada, boš imela še otroke, … mi pravijo. Kot bi rekli, saj je vseeno če je umrl ta človek, saj je še veliko drugih ljudi na svetu.

Po vseh fazah odrivanja žalosti in nesprejemanja dejstev, zdaj počasi padam v to žalost. In pravzaprav mi je šele zdaj zares hudo, prav zdaj ko so praktično vsi ostali to že zdavnaj sprejeli, pozabili in mojega žalostnega pogleda ne razumejo več.

Lažje mi je odkar mi uspeva, da ljudem povem kaj se je zgodilo. Lažje je če povem da mi je hudo, morda vsaj za hip razumejo, moje včasih nenavadne reakcije.

To nas obrusi, mi je dejala prijateljica mojih staršev, ko mi je povedala da se je njej v nosečnosti isto zgodilo. Zato smo taki kot smo, in morda smo zato boljši.

Zaenkrat te boljše strani pri sebi še iščem, a vem, da če ne drugega, naju je to s partnerjem zelo zbližalo. Vsaka medalja pravijo ima dve plati, in tudi ta jih mora imeti.

Ingrid, ko se boš odločila za drugo nosečnost, ti želim zares vso srečo in zdravje.

Daša

Zelo hudo mi je zate, še huje, ker očitno to niso osamljeni primeri, saj si ne upam pomisliti, da bi se mi lahko zgodilo isto. Tudi meni je odtekla voda ( v 35 tednu ), popadkov ni bilo in ravno tako so me prestavili na odelek in čakali, čakali, čakali. Na moja vprašanja, kaj zdaj, ni bilo odgovora, tudi na to, da vem, da moram čimprej roditi, ne. Na srečo je moja osebna ginekologinja prišla v porodnišnico in nergala ter jim govorila, da moram roditi in na srečo je bila vsaj ena zdravnica tako prisebna, da je pogledala mojo kartoteko in po enem tednu ležanja ugotovila, da se je infekcija že začela in me hitro poslala v porodno in mi dala antibiotik. Porod je bil dolg in hud saj mali sploh še ni bil pripravljen za spoznavanje sveta vendar se je na srečo dobro izteklo. Sicer je bil 3 dni na intenzivni, ker je moral dobivati antibiotik, saj je bil že infeciran. Kot pravim končalo se je srečno, malemu junaku se sploh ne pozna, da je bil prezgodaj rojen in vse je v najlepšem redu, se mi pa oči zasolzijo ob zgodbi kot je tvoja in me pograbi bes zaradi malomarnosti zdravnikov, pa tako malo je treba.

Vse lepo ti želim!

LP, R

Pozdravljene!
joj me n je tok hudo ko to berem. Jezni smo lahko na zdravnike ker iz svoje malomarnosti pride do teh nesrec, ki bi lahko bile o.k. Jst sem rodila pred 6 meseci in ze tretji dan so mi puncko otpeljali v pediatricno kliniko, ker so zaznavali neke tresljaje. Imela sem CR, sem ga hotla, ker je bil otrocek v medenicni vstavi in sem se zelo bala da bi kaj slo narobe. No jst se spomnem tistega vecerea, ko sem peljala deklico tehtat pred jedjo, da sem vidla koliko poje, nakar babica poklice druge in pravi, s to puncko pa nekaj ni vredu. Mene je tako stisnal v srcu, da sem jim skor skup padla, sploh nisem vedela kaj se dogaja. zacela sem jokati ko sploh nisem vedela kaj je in kaj bo. pediater jo je pogledal in rekel hitro v Lj, smo iz Celja.v bolnisnico so prisli vsi domaci ,fant in njegovoce sta se peljala za resilcem v Lj., men so pa mogl dati veliko dozo pomirjeval pa se ta niso pomagala. jst sem morala se ostati 5 dni v bolnisnici, pet dni sem hodila gledat druge otrocke. Tocno sem vedela cigav se joce, ko sem slisala jok otrok. No na sreco je z mojo puncko vse v najlepsem redu. Je bilo pa res grozno, ko sem isti dan ko so me spustili iz celjske porodnisnice se sla za 5 dni v Lj in ko sem videla koliko igl je imelo to ubogo bitjece in kako je imela glavico cisto izmuceno od preizkav me se danes stisne v srcu. res glede na to, da sem imela med nosecnostjo smrt v druzini in da je sama nosecnost bila zelo kriticna sem danes ZELO VESELA, da imam taksnega soncka in ni mi mar za nered, neprespane noci … samo da smo srecni. Vam drage forumke pa kapo dol, da ste tako mocne kar se vam je zgodilo, ker jst sigurno nebi zdrzala. Sem res mlada mamica ampak res super mami, ki prezivi vsako sekundo s svojo pikico. LP