Znanka je rodila mrtvega otroka dva tedna pred rokom poroda. Ne vem kaj se je zgodilo. Od takrat je še nisem videla. Sedaj se sprašujem, kako naj se do nje obnašam, ko jo bom srečala?
Sama sem tudi noseča in me je njena izguba zelo prizadela. Ne znam si predstavljati kako bi sama reagirala ob podobnem dogodku.

Pa še nekaj me zanima. Od kolike starosti naprej otroke tudi pokopljejo (tisti, ki so rojeni mrtvi pred rokom poroda)?

Izreči ji sožalje, in se pogovarjaj z njo tako kot prej. Če bo želela o tem govorit ali če jo želiš vprašat kaj se je zgodilo pa se pogovorita. Sicer pa se pogovarjaj z njo tako kot sicer in o različnih stvareh. Delaj ji družbo in ne pozabi nanjo. Večina ljudi se umakne ker ne vedo kako bi se obnašali in potem si v svoji bolečini še bolj sam.

V Ljubljani pokopljejo dojenčke v Parku zvončkov na Žalah. Mislim da pokopljejo vse, od 28 tedna naprej pa dajo tudi napis – tablico z imenom. Nisem pa prepričana, meni je otrok umrl v 33. tednu.

Znašla si se v zelo čudni situaciji – tvoja prijateljica je izgubila otroka in ti si noseča.

Po moji izgubi sem poskušala živeti normalno, kajti okolica je to zahtevala od mene. Toda kmalu sem ugotovila, da sem preveč prizadeta, da bi lahko po tako veliki izgubi živela normalno.

Na žalost sem ugotovila, da se zelo slabo počutim v družbi nosečnic, tako, da sem “začasno” prekinila prijateljske odnose s tistimi, ki so noseče – po eni strani sem bila izredno prizadeta, ko sem se soočala s t.i. “žarom sreče”, ki izžareva praviloma iz vsake nosečnice, po drugi strani pa sem se bala, da bi obremenjevala druge nosečnice s problemi.

Vedi, da je po statistiki sodeč umrljivost v tako pozni nosečnosti cca. 1%, zato je bolečina tiste ženske, ki jo to prizadene zelo močna, hkrati pa ponazarja male možnosti, da bi se obremenjevala v svoji nosečnosti.

Glede tvoje prijateljice – čim bolj sočustvuj z njo, če ti bo to tudi dopustila glede na tvoje stanje, prisluhni ji.

Glede na vprašanje od kdaj se otroci pokopljejo pa ti odgovarjam:

Zavod za zdravstveno zavarovanje ima t.i. interna navodila, da povrnejo pogrebne stroške od 25 tedna dalje. Starši se lahko odločijo za individualni pokop ali za skupinski pokop, ki je zaenkrat možen samo v Ljubljani na Žalah – Park belih zvončkov. Prav tako pa se v Mariboru tudi ureja t.i. Polje belih vrtnic. Kako pa je to urejeno do 25 tedna pa še nisem imela možnosti ugotoviti.

Lep pozdrav.

Napisala ti bom, kaj bi v mojem primeru najbolj ustrezalo meni, seveda pa to nujno ne bo pravi odgovor za tvojo prijateljico. Jaz sem bila najbolj zadovoljna, ko so me prijateljice direktno vprašale, kako se počutim, kaj se je zgodilo, skratka, želela sem si, da me spodbujajo z vprašanji in predvsem, da me poslušajo. Meni ni bilo do pogovorov o vsakdanjem življenju. Ko sem prišla malo k sebi, pa mi je bilo všeč tudi to, da so mi znale nakazati, da se mi ni zgodila katastrofa, ampak da življenje teče dalje in da je tudi zame še upanje, da bom kdaj mama ali pa vsaj da bom kdaj živela polno življenje. Je pa res, da sem ob prvi in drugi izgubi težko gledala nosečnice, čeprav nisem ponosna na to, po pravici povem, da sem jim bila nevoščljiva – češ, zakaj one lahko, jaz pa ne. Računaj, da so vsaj na začetku taka čustva možna tudi pri tvoji prijateljici in bodi čimbolj razumevajoča in pozorna.

Povej ji tako kot čutiš! Da si zmedena, da te je prizadelo in da si se ustrašila zase. Predvsem ji izreci, da ti je žal zanjo. Ne se je izogibati ali se obnašati nenaravno. To se lahko zgodi tudi tebi in kako bi si ti želela, da bi se drugi obnašali do tebe?

jaz bi ji odkrito spregovorila, predvsem o dvomih ki se ti porajajo ob tem ko si ti noseča. Vprašala bi jo če jo moti….

bila sem doseča dobrih 10 tednov in sem ravno prišla iz bolnice, kjer sem bila 14 dni zaradi krvavitev. na obisk je prišla soseda, ki je bila noseča cca 8 tednov in mi vsa vesela povedala, da bova lahko skupaj hodile na sprehod z vozički. kakšno veselje, žal pa ne dolgo. ko sem pri 12 tednih šla na pregled in sem glih prišla iz UV sobe (vsa srečna in vesela, ker je bilo z otrokom vse v redu), sem jo srečala na hodniku v bolniški srajci, vso objokano. Vprašanje ‘kaj se je zgodilo’, se je zgubilo v joku.
To jesen bodo minila tri leta.
Takrat mi je bilo nekaj časa zelo hudo, jaz z trebuhom, ona nič. Ampak sem kljub temu šla k njej in jo previdno vprašala, kako je z njo. Previdno pravim zato, ker nisem vedela, kako bo reagirala na vprašanje. Ker pa sem se ji približala v njeni bolečini in jo z njo delila, sva stkali prav posebno vez. Zdaj včasih gledam mojega triletnika in se sprašujem, kako bi blo, če bi blo… Je pa bila usoda milostna z njo, saj je kmalu za tem zanosila, in ima zdaj njen razbojnik že dve leti.

Zato, kar pojdi do nje in ji ‘daj ramo’.
Lp.