(ne)pozabljena???
ojla,
že dalj časa me muči eno vprašanje, pa si ne znam odgovoriti sama…
ali je že kdaj bil kdo v taki situaciji in kako danes gleda na to.
z neko osebo ste bili že dalj časa (vsaj eno leto), bili ste prepričani, da je ta oseba tista vaša velika ljubezen… s katero si želite preživeti življenje… da je ta tista… – karakterno, vizualno, iste želje, iste sanje, ista razmišljanja, isti ideali… skratka vse naj, naj… a kljub temu vas je po letu lepe ljubezni zapustil(a). češ, da so stvari postale komplicirane, da se mora najti, da ne ve več kdo je in kaj naj bi bila njena(gova) pot… in da jo mora iti najti sam(a)… pustite jo(ga), brez hudih ekcesov, brez prepira, prijateljsko. sam(a) s svojo žalostjo. po več letih se še vedno slišita po mailu, še vedno hranite vse njene(ove) slike, pisma…
in torej bistvo: zanima me kako močno ste (ne)pozabili to svojo staro veliko ljubezen – a le v primeru, da ste bili vi tisti, ki vas je ta vam ljubljena oseba zapustila…
zanima me kaj do njih po nekem obdobju (dve, tri, štiri ali več let) še čutite… kako na njih gledate – je to še vedno skrita želja po tem, da pa bi bilo drugače… da bi takrat rešila… vam je nekje v kotičku srca še vedno ta oseba tista prava… pa čeprav ste zdaj našli neko drugo osebo s katero preživljate svoje življenjske trenutke že več let… le da ta druga oseba ni tista prva… ni tako “idealna”…
me razumete kaj sprasujem?
je mozno, da te velike ljubezni pozabiš? in o njih le še hraniš lepe spomine. ali pa ti ostane neko hrepenjenje za večno. pa čeprav imaš zdaj ob sebi nekoga drugega. ki ga imaš rad in veš da te ima ta oseba neznansko rada nazaj…
jaz včasih imam svoje dvome… in ne vem kaj naj si mislim… sem dovolj “tista” ali pa je bila tista pred mano preveč “tista”, da bi bila jaz lahko “tista”… ker je ona bila vse naj, naj zanj… (vsaj zdi se mi tako) … vsaj kar lahko sklepam iz tega kar mi pove, ko ga kaj občasno povprašam (ko nanese beseda). u bistvu niti ne vem natancno zakaj sta sla narazen. sklepam, da je bilo nekaj takega kot sem napisala zgoraj. vsaj iz tega kar mi je povedal… nerad govori o tem in niti ne vem, ce ga imam pravico sprasevati… a ko govori o njej, je vse vedno najlepse… vse je vedno z tistim idealom v oceh in nasmehom na ustih… o njej ne pove nikoli nic “slabega”… pa ne da bi zelela, da mi govori kaj takega o njej, a bi bilo “pomirjujoče” slisati nekaj takega, kot: ona je pa to in to in mi ni bilo preveč všeč…
a razumete… vem da me ima rad. ampak se sprasujem, ce je imel njo bolj… in ce je bilo to to, kako potem gleda name… ne bi bila rada samo tista druga v njegovem življenju… pa čeprav vem, da če ona ni bila za nadaljevanje, potem tudi iz njegove stališča to ne bi smelo biti to (ta ideal)… a kaj če v njegovih očeh ona še kljub temu tisto največ kot ženska…
pa ne mi reči naj ga povprašam. ker se mi zdi, da je grdo. kot bi mu očitala. tega pa ne želim. ker on je zelo senzibilna oseba in bi ga lahko močno prizadela z takimi mislimi (če je moje sklepanje napačno). a se zavedam, da je ob enem pa tudi zelo, zelo kritična oseba. in ravno zato, ker je v svojih označbah o ljudeh tako dober kritik, mi je to glede nje tako bolj težko…
ne vem no… ali pretiravam? ali so to res samo lepi spomini? in sem neumestno ljubosumna na neko zensko s katero se koncev slisi le se enkrat na tri mesece po mailu? … naj mi nekdo pove…
hvala.
ajda,
jaz se spomnim vseh svojih ljubezni. Kratkih, dolgih, uslišanih, neuslišanih….ampak se jih samo spominjam, ker se moram potruditi za sedanjo. KAj ti pomaga imeti ljubezen, če je ne moreš izpolniti 100%. Vedno bo nekaj manjkalo, preteklost, pa naj bodo samo izkušnje in prijetni spomini, če pa so tudi neprijetni, pa jih je ptorebno sprejeti, drugače bomo imeli vedno neko breme s seboj in sedanja ljubezen ne bo izpolnjena.
primož
Ja sem ravno tista, ki je to doživela. Mislim da ostane neko skrito hrepenenje za vedno, četudi imaš drugega partnerja zelo zelo rad. Ostane neko spoštovanje in privlačnost. Tako da je bolje čim manj videti in slišati, ter se v polni meri posvetiti novemu partnerju.
Ne rečem, prekini vse stike… Seveda sta lahko prijatelja, vendar za 85% varnost najbolje samo kakšen mail, sms, lahko tudi kavica, vendar redka. Jaz s tem nekako shajam, tako da se mi ne prebudijo velika čustva. Seveda pa ti je lahko zelo dober prijatelj, ker te dobro pozna in se lahko odkrito pogovorita. Vendar zelo previdno…
ja, meni se je to zgodilo še v študentskih časih. Fant me je pustil, potem po nekem času pa začel spet iskati stike in sva se včasih takole dobila na kavici, za kaj več pa jaz enostavno nisem bila več pripravljena, ker sem odkrito povedano, začela dvomiti v njegove besede. On je pri meni s to prvo potezo izgubil vso zaupanje oz. jaz nisem bila zadovoljna samo s tem: glavno da sva skupaj. Preveč me je morilo vprašanje, ali se bo spet po nekem času premislil. V glavnem, sama sebe imam preveč rada in prvič se je bilo težko pobrati, zato si česar takega nisem želela ponoviti. Ja, tu sem razmišljala z glavo bolj kot s srcem 🙂
No, vprašanje je bilo glede spominkov in slik. Ja, nekje sem jih pospravila in hranila za stara leta. To se mi je v filmih vedno dopadlo, ko so starejše ženske šle na podstrešje in gledale svoje slike iz mladosti z bivšimi fanti. No, preden sem se poročila, sem pri pospravljanju naletela tudi na ta paket s slikami in spominki. Malo sem razmišljala, ali naj ga spravim pri starših v klet. Pa se mi je zdelo brez veze. Odkar sem spoznala novega fanta in se res zaljubila (to je moj zdajšnji mož), se na te stare spominke in slike nisem niti spomnila. Zato sem jih brez kančka slabe vesti zabrisala vstran. In ni mi žal !!! Bi pa mi bilo žal, če bi to našel moj mož in bi zato dvomil v mojo ljubezen. Ker, kaj ne veš, te ne dela ljubosumnega, niti za nazaj.
zato lahko vse kar pogumno zmečeš proč, mogoče se boš s tem počutila bolj svobodno.
LP