Tako sem zmedena, da mi misli kar uhajajo, zato bodo moje besede zmedene pa vseeno. Včeraj je odšel po šestih letih zakona in trinajstih letih veze moj mož. Res je, da je bilo marsikaj že dolgo narobe. Pa vendar je bil še tu, upala sem da me bo spet vzljubil, se me zaželel in bova rešila zakon. Pa ni tako. Odšel je in ostala je neznosna bolečina, tako hudo mi je ne vem ali bom lahko preživela. Še zdaj vidim njegov žalosten pogled, zadnji objem. Vzel je čisto vse svoje stvari, tudi mokro in umazano perilo. Odšel je brez besed. Jaz ga pa še vedno tako zelo ljubim. Prosim svetujte mi in pomagajte kako bom ga najlažje pozabila, kako naj premagam to bolečino in kako naj zaživim. Hvala.

Iva, nekaj časa je vedno tako, vendar nismo na

Upanje je čudovita stvar.
Včasih nas upogne, tudi udari.. a redko zlomi.
V oporo nam je , kadar nimamo ničesar več.
Vrne nam nasmešek na obraz.
Daje nam razlog, da pogumno nadaljujemo,kadar smo na tem,da bi odnehali.
Pokaže nam pot ki jo naše oči ne vidijo.
svetu zaradi nekoga drugega, ampak zaradi samega sebe.

Če nam ob smehu otrok postane toplo pri srcu…
Če še vedno ponudimo prijateljsko roko ljudem, ki nas obkrožajo…
Če lahko gledamo sončni zahod in se nasmehnemo…
Če nas mavrični prizor pripravi do tega, da se ustavimo in občudujemo…
Če v prihodnost gledamo mirno in premišljeno…
Če imamo zaupanje v druge ljudi…
Če dežne kaplje na okensko polico ne motijo našega spanca…
Če nas razveseli metulj, ki je pravkar razprl svoja krilca…
Če lahko najdemo lepoto v barvah majhnih rož….
Če vidimo v drugih ljudeh dobroto…
Če ne dopustimo, da prijateljstvo zamre…
Če se ob spominu na preteklost lahko nasmehnemo…

…JE ŠE VEDNO UPANJE Z NAMI

Primož

Bila sem že v taki situaciji. Vem kako je… Si gledala film Brodolom s Tomom Hanksom? On se pelje z letalom čez ocean in letalo začne strmoglavljati. Kar dolga sekvenca prikazuje samo strmoglavljanje, obraze potnikov in grozljivo situacijo in pričakovanje grozne bolečine in smrti,..niča. Njemu nato nekako uspe izplavat iz vode in odnese ga na samoten otok. Sprva se sploh ne znajde, ne zna si poiskati hrane, ne zna si zakuriti ognja, pa še tako obupno sam je. Na otoku ostane štiri leta in njegova edina družba je odbojkarska žoga Willson, ki mu predstavlja družbo, s katero se pogovarja, dejansko pa je to njegov alter ego,…in pa slikica ljubljene, ki jo ves čas gleda in ga motivira, da išče rešitev, kako bi prišel z otoka. In enkrat mu uspe… Ko se vrne v civilizacijo, je njegova draga, ki mu je bila edini motiv preživetja, poročena z drugim. Kljub grozni bolečini, da je samoto in grozo preživljal zaman, ji pusti oditi iz njegovega življenja in šele takrat on lahko opravi svoje poslanstvo (odda pošto, zaradi katere je tudi letel čez ocean) in ZAŽIVI.
Ta film sem gledala kmalu po mojem strmoglavljenju in me je zelo nagovoril. Skozi kaj vse moramo iti, da se končno umirimo, najdemo sami sebe, se s sabo pogovorimo, odpustimo in spet zaživimo. Vem, da zdaj tega ne vidiš, ampak sigurno boš, če boš dopustila vsaj minimalno možnost sama sebi, da si še lahko srečna. Poznam dve ženski, ki sta šli čez to kalvarijo in obe sta mi po letu dni rekli …tako srečna kot sem danes, nisem bila še nikoli! Vendar je bilo grozljivo! Življenje je polno presenečenj in tudi tebe bo čuvalo, kljub vsemu. Mogoče je pametno poiskati strokovno pomoč, sej veš, spreminjamo lahko (težko pravzaprav!) le sebe. Drži se!

Težko je nekoga potolažit, ko veš, da je skoraj vsaka beseda kot bob ob steno, razočarani vidi samo svojo nesrečo in nič drugega. Pa vendarle, sedaj, ko si sama, bodi sama s seboj, razmišljaj, meditiraj, beri, pojdi v družbo, v naravo in ne žaluj preveč. Vsak prav vsak na tem svetu je to kdaj doživel, da je bil zavrnjen in mogoče ne samo enkrat, kako je šele tistemu, ki je bil zavrnjen večkrat, pomisli na tiste.

Čakaj še prehitro bo posijalo sonce in takrat bo ta dogodek samo še grenak spomin, če si seveda ne bo tvoj predragi premislil in se celo vrnil, svetujem ti, da modro počakaš.

Ojla!

V tvoji situaciji ti bo veliko pomagala knjiga Razveza od Debbie Ford! Ko jo boš predelala in premislila različne vidike ločitve, ti bo lažje pri srcu!

Preprosto se moraš počasi sprijazniti z dejanskim stanjem pa naj bo še tako boleče. Poišči tolažbo pri prijateljicah, sorodstvu, zjokaj se vsakič ko ti pride, da bi jokala…. Vem da ni enostavno, vendar vsak dan malo manj boli in nekega dne se zaveš, da boli samo še čisto malo in da je zunaj pomlad in da gre življenje naprej….

Jaz pa mislim, da imata krizo in se je umaknil, da razmisli. Potem pa bo zopet potrkal pri tebi.
Zakaj ne najdemo nekega notranjega miru? Zakaj nam postane dolgčas, ko je vse BP? Zakaj najbolj ljubimo takrat, ko nekdo odhaja?
Izgleda, da tako mora biti.
Jaz pa sem počasi že utrujena od vseh teh vzponov in padcev-meni se ne da več tega.
Tudi tebi svetujem: če odnos prinaša preveč trpljenja, ustavi konje in skušaj zaživeti brez tega vira bolečine. Pa ni vrag, da pride nekoč tudi pravi človek v tvoje življenje. In to se splača počakat.
Drži se!

Vem, da je težko, ampak… Moj nasvet: enostavno pozabi, potegni črto in ne razmišljaj o njem. Najbrž se sprašuješ o smislu teh 13 let in se ti zdi, da sama ne moreš nadaljevati. Napaka. Ki so jo naredila jaz pred nekaj leti, ko sem ga uspela prepričati, da ostane. Po določenem času se stari problemi spet pojavijo in si spet na isti točki. Ni vredno truda.