Pozdravljeni!

Sem studentka v 13. tednu nosecnosti. S fantom sva tik pred diplomo. Skupaj sva eno leto in moram priznat, da sva imela zelo harmonicen odnos. Vsa ta studentska leta sva pridno delala, tako da sva si lahko privoscila marsikaj. Potem pa se je pojavilo nekaj, kar niti slucajno se nisva nacrtovala. Otrok. Fantu se je zdel splav najboljsa resitev, v to me je prepriceval. Jaz imam zelo rada otroke, ampak da bi imela ze svojega me nekako se ni mikalo. Po mesecu dni stalnih prigovarjanj, solz in trpljenja sem se odlocila da malega obdzim. Fant je ves jezen odsel. Doma niso bili navduseni nad situacijo, vendar pa so se kmalu postavili na mojo stran. Po mesecu dni se je tudi fant vrnil. Po svoje sem bila vesela, saj ga imam iz vsega srca rada, nisem si pa predstavljala, da njegova vrnitev lahko povzroci toliko trpljenja. Ni bilo dneva ko mi ne bi ocital moje takoimenovane nepristevnosti, egoizma in vsemogoce, ker sem se odlocila za malo bitjece. Kmalu sem ugotovila, da na tak nacin ne bo slo, saj nisem vec sama in moram misliti tudi na mojega otrocka, saj na nek nacin vse skupaj zelo vpliva nanj.

Sedaj se sama pripravljam na maj. Ob meni pa imam stevilne prijatelje in starse, ki mi vlivajo poguma in optimizma za naprej.

Je bila moja odlocitev res prevec egoisticna?

lep pozdrav

Teichi,

vidim da si nestrpna in da bi rada čimprej odgovor. Bom malo več napisal kasneje, ker sedajle nimam časa. Za začetek pa samo tole, ne nisi egoistična in čisto prav si naredila, verjetno bi ti predlagal, še kakšen pravni načrt, da naj fant podpiše, da je oče otroka in da bo zanj tudi kaj naredil, pa čeprav samo v financah, kajti če sedaj na to gleda tako potem je veliko bolje, da si sama z otrokom. Mogoče bo takrat ko se bo rodil kaj drugačen, vendar to ne spremeni dejstva, da te noče podpirati v teh trenutkih, ko je podpora zelo važna. Če ne drugače, bo moral zelo veliko pokazati, da mu je žal in se seveda tudi spremeniti.

Če se osredotočim samo na to, kar si napisala, potem si ti najbolj zrelča za tega otroka, on pač ne, in nisi prav nič egoistična in prepričan sem, da boš čudovita mama, pa čeprav sama.
In največ kar lahko otroku daš, čeprav nimaš nič, je ljubezen. Tega ti ne more nihče vzeti, imaš jo pa toliko, da jo lahko daješ neomejeno. Inče bo samo to, verjemi tvoj otrok bo dobil največ kar lahko.

Primož

Teichi, jaz bi ti ob tvojem pogumu rad le čestital! Si nekako predstavljam, da so bile to zate težke odločitve in te zelo spoštujem, da si se odločila za ŽIVLJENJE malega bitjeca 🙂 Zdaj je tu. In ne moremo ga kar “skenslat” a ne?

Tudi sam se vesel, da ti to lahko sploh pišem, da sem živ, saj sem bil pred slabimi tremi desetletji tudi popolnoma odvisen od volje svoje mame, ki me je imela pri rosnih devetnajstih in bi po svoje lahko ravnala drugače. Pa ni…

Očka malega pa le poskusi strezniti! Pa Primož je tole tud dobro napisal.
Želim ti vse dobro.

Teichi,

so ženske, ki lahko naredijo splav in so takšne, ki ga ne morejo! Tu ne gre toliko za zavestno odločitev, kot za osebnost, ki sebi to dopusti ali pa ne. Mnoge bosanske ženske so med vojno rodile otroke svojih posiljevalcev, mnogo naših žensk, ki jim materialno ničesar ne manjka, pa odpravi otroka. Jaz osebno nobene ne obsojam, vsi imamo svoj prav in svoj pogled na stvari. Sama spadam v prvo skupino. In tudi jaz sem bila noseča na fakulteti. Vse, kar sem imela, je bilo nekaj obleke in staro kolo. In neskončna vera v to, da je bitje začelo rasti pod srcem zato, da se rodi, da dobi svojo priložnost. Bila sem mlada, polna upanja v boljši jutri in dovolj naivna, da sem verjela v tisto….če si nekaj res želiš, vse stvarstvo stremi k temu, da se bo želja uresničila. No, v to še vedno verjamem! Dete se je rodilo, včasih je bilo neskončno hudo, drugič spet prelepo. Srečo imaš v starših, ki ti bodo pomagali. In v prijateljih. Jaz je v starših nisem mogla pričakovati, sva bila pa s fantom najmočnejši tim. Nekoga pa moraš imeti ob sebi!
Dete je do danes zraslo v čudovito sedemnajstletnico. In ko jo pogledam in pomislim…da je morda ne bi bilo…vedno je največja sreča in sonce mojega življenja.
Čez precej let sem bila zopet noseča. Jasno mi je bilo, da bom zaradi tega izgubila službo. Pa sem se spet odločila za življenje. In sem jo res! Tokrat je bilo huje. Prejokane noči, strah, kaj bo…mož z nizkim in negotovim dohodkom, krediti…precej izgubljenih iluzij o tem, kako se da v življenju z voljo prestavljati gore…
Tokrat smo dobili krasnega fantiča. Počasi, z veliko volje so se stvari nekako uredile, dobila sem službo.
Najin zakon ni več tisto, kar je bil, lahko bi napisala zgodbo, kot jih bereš tukaj pod raznimi posti. Ne vem, nama bo uspelo prebroditi vse težave ali ne. Eno pa je res – zelo naju povezujejo otroci, zaradi njih se trudiva biti boljša človeka.
Želela sem te opogumiti. Ne čakajo te lahki časi. Toda zate prihaja posebno obdobje, ko bo v tebi zraslo nekaj, kar do sedaj nisi poznala. To je materinska ljubezen, čustvo in prvobiten nagon, ki ga jaz po moči ne bi primerjala z nobenim drugim. Z odločitvijo ZA otroka si že dokazala, da ga bo v tebi obilo. Ta ti bo pomagal, da boš lažje šla skozi vse, kar bo težkega. In ko boš prvič pritisnila komaj rojeno dete na svoje srce in bo prvič pilo mleko tvojih prsi boš še zadnjič vedela, da je bilo prav! Mnogo, mnogo sreče, zdravja in dobrih ljudi okrog tebe ti želim

PS:Kljub otroku ne pozabi nase, takoj, ko bo mogoče, nadaljuj s študijskimi obveznostmi. Sebi in drugim dokaži, da otrok ni ovira, ampak nov smisel tvojega življenja.

se popolnoma strinjam s Primoževimi besedami in ti želim vse najboljše.
Vsekakor ni bilo od tebe čisto nič egoistično, pravzaprav si premagala egoizem in v tem si boljša od fanta. Namreč egoizem je posledica strahu pred neznanim.
Že s tem, da si se odločila za otroka si se izkazala in verjemi, da te bo ta otrok zelo osrečeval. Zato zaupaj vase in pojdi naprej po tej poti, ker ti bo sigurno uspelo, ker v sebi nosiš tisto pravo moč in vedno močnejša boš.

Nisem se znašla v taki situaciji kot ti, vendar razumem, da je premagal tvoj materinski čut, ki se ti je začel oglašati, ko si izvedela za otroka. Še vedno je tako, da otrok raste v tvojem telesu, zato imaš ti več pravic pri odločitvi. To včasih ni fer do bodočih očetov (tudi v primeru, ko ženska naredi splav, moški pa temu nasprotuje).

Samo vseeno mislim, da egoizem ni tisto, kar bi te gnalo, da malega obdržiš. Egoizem bi npr. bil, če bi hotela z otrokom za vedno prikleniti fanta nase. Po moje te je fant obtožil egoizma, ker si ta trenutek ne želi otroka, se pa zaveda določenih obveznosti do njega, zato je jezen na situacijo, krivca pa je poiskal pri tebi. Noče še take odgovornosti, ima pa slabo vest, ker se zaveda, da bi moral vseeno prispevati svoj delež.

Vsekakor imaš ti svoje razloge za, čeprav se njemu zdijo skregane z logiko. Ne razume te, ne tvojih občutkov, ki jih ob tem doživljaš. Nič ni narobe s tvojo odločitvijo, samo na žalost ta trenutek ne moreš imeti ob sebi fanta, čeprav bi si želela. Ampak če si otroka želiš, boš sprejela tudi to situacijo in jo premagala z pomočjo družine in prijateljev.

Narava je naredila tako, da je otrok pomembnejši od vsega. Enkrat sem brala zgodbo, ko se je par pogovarjal, koga bi žena vzela v čoln sredi morja, če bi bil prostor samo za dva, otroka ali moža. Žena je prepričano rekla, da moža, ker otroke bi lahko še imela. Ko pa je ta žena bila noseča, je neke noči zbudila moža, rekoč; “Kako dolgo bi zdržal v vodi?”.

Najprej bi se vsem zahvalila za vzpodbudne besede, ki jih ta trenutek tako zelo potrebujem. Zavedam se, da me cakajo ne prevec lahki casi, vem pa, da mi bo otrok prinesel tudi mnogo lepega. Zaenkrat imam narejen plan bolj kratkorocne narave, obveznosti na fakulteti bodo seveda med prvimi. Poskusila bom se malo delati preko studentskega servisa. V prostem casu pa ze sedaj veliko poucujem male mulcke, tako da si ze s tem prisluzim kar nekaj denarja.

Hvala se enkrat vsem za vse besede, ki mi vlivajo dodatnega poguma.

Srecno vsem,
Teja