Kako?
Berem vse te izpovedi, klice na pomoč in nasvete. Pa si mislim ob tem, da smo vsi na istem s takimi ali drugačnimi problemi. Vse se vrti okoli ljubezni, ljubezni med moškim in žensko. Potreba po njej je prvobitna, brez nje… kako? Človek si lahko zapolni čas s tisoč in eno stvarjo (če si tak tip), da pozabi, da ne razmišlja. Nekako sprejme svoje življenje tako kot je in ga poskuša usmeriti v “vode”, ki ga zadovoljujejo. Ljubezen do bližnjega, do bližnjih, prijateljev, narave, knjig…ja, vse to je ljubezen. Kaj pa takrat, ko si noro želiš objema, posebnega pogleda, nekoga, za katerega veš, da misli nate na tisti poseben način? Večno tiste tolažilne besede:”Tudi zate je nekdo nekje…” so z leti že tako obrabljene, da jim preprosto ni več verjeti.
Nisem take vrste, da bi mi to zagrenilo življenje. Vendarle, včasih tisti dvom, ali sem sprejela življenje brez ljubezni, postane glasen.
Je to mogoče? Ali vam uspeva, da zatirate svoja čustva in potrebe? Kako?
Kdo bi si mislil, da tako preprosta stvar kot je ljubezen tako komplicira naša življenja.
mislim, da nam ne komplicira ljubezen naša življenja, kajti če bi bila samo ljubezen, ona že ve kako je potrebno delati, da je vse prav. Večji problem vidim v načinu današnjega življenja, ki ga pogojuje družba, tempo, denar, dobrine, želje, in status družbe.
Ljubezen je za vse enaka, status pa ne in ravno to kvari ljubezen. Ljubezen je sama po sebi najboljša, dobra, ampak možgani pravijo, rabimo najprej šolo naredit, potem službo dobit, bit finančno preskrbljen, potem dobiti idelanega prtnerja, da bo ravno tako inteligenten, pameten finančno preskrbljen, da bo kariera, hiša, avto in lepa dva otroka.
vse to in še veliko več, potiska vrednoto ljubezni nazaj, kajti večina se za ljubezen odloči že v rosnih letih in takrat pride, ker še nimamo pojma o življenju, potem se ji zavestno odpovemo, ko pa jo želimo sprejeti, jo zavirimo z razumskimi omejitvami. potem pa se sprašujemo, zakaj nam dela toliko težav??
ne dela nam težave ljubezen, ampak mi in naše razumsko razmišljanje, če bi se ji prepustili in ji sledili, bi iemli verjetno ravno obratno, nič ampak ogromno ljubezni.
veste kej bi bila razlika, med tistimi, ki bi imeli vse a ne ljubezni in tistimi, ki ne bi imeli nič a samo ljubezen.
V tistem občutku, ki mu pravimo SREČA
prvi so nesrečni, drugi pa srečni.
Ja, kdo pa bi sploh lahko povedal, kaj je to ljubezen.????
primož
Primož,
zdi se mi, da si iz mojega pisanja razbral, da gre za nekoga, ki v svojem življenju stremi za tem, da ima “vse”, v kolikor se to da imeti.
Zavoljo materialnih dobrin in drugih z “razumom” prežetih stvari postavi ljubezen na listo čakanja. Ko pa se mu zazdi, da bi zdaj pa še ljubezen lahko prišla na vrsto, je pa ni. Iz tega bi lahko potegnila naslednje: Ne moreš imeti vsega.
Točno. Se strinjam s tem.
Ampak pri meni je situacija daleč od tega, da bi hotela imeti vse, za piko na i pa še kanček ljubezni.
Stvar je v tem, da sem (in še vedno) čakala na priložnost , da bi se lahko prepustila in sledila. Ampak za to mora biti izpolnjen pogoj: ISKRICA z obeh strani. Te pa ni, če je bila, je bila le z ene strani. Tu je pa res razum tisti, ki pravi, da mora zveza temeljiti na obojestranskosti, se ti ne zdi?
Vsakemu nekaj življenje prinese. Nekomu več, drugemu manj. Vsak se mora sam spopadati s svojimi problemi, drugi ti lahko le svetujejo, rešuješ sam. Če mi življenje ni ponudilo ljubezni v smislu partnerstva, se ne bom zato pokrila čez glavo in objokovala svojo usodo. Svoj problem rešujem tako, da iz življenja poskušam potegniti tisto, kar mi ponuja. Iščem zadovoljstvo v mnogih stvareh in mnoge od teh mi ga res prinašajo.
Kljub vsemu pa tudi jaz nisem železna. Potreba po čustveni toplini me včasih prav hromi.
Ne vem, ali sem se sploh obrnila na pravi forum. Verjetno sem hotela le sebe spet mal opogumit in si rečt, da je življenje kljub vsemu lepo.
Konec koncev pa, če potegnem črto pod moje pisanje in pisanje drugih: Če imaš, ni prav, če nimaš, pa spet ni prav!
Življenje je vedno lepo, kajti bilo bi lahko tudi slabše, v vsaki situaciji si lahko rečeš, razlog, da sem pomemben na tem svetu in da moj cilj še ni dokončen je ta, da sem še vedno živ.
Že to je veliko, da imaš željo po tem, in bolj ko jo boš gojila, lepša bo. SPet zgodba o čaju, kapljica in kapljica pa bo.
Primož
Ja res je koliko smo lahko odvisni od tega da je nekdo z nami.Ljubimo lahko veliko stvari kot so knjige, šport, naravo vendar pa nam te stvari ne morejo zapolniti tega da nas lahko nekdo objame in izpove da nas ima rad.
Tudi sama sem na tem da nimam sreče v ljubezni.Veliko ljudi poznam imam prijatelje in znance, rada imam veliko stvari še več jih ljubim vendar pa mi to ne nadomesti osebo, ki bi me objela in reka”da me ima rada”.
Kako je to lahko, da je to to.?.
Tudi to saj je nekje nekdo, ki ti je sojen to se mi že tako izrabljena beseda, da nima več nobenega pomena.
Samo sprašujem se KDAJ BO KONČNO PRIŠEL ČAS, DA TUDI JAZ KONČNO SPOZNAM, SREČAM OSEBO KATERA MI BO SOJENA IN….
Upam da bom lahko kmalu rekla:”Srečnega in pa polnega ljubezni”!
lJUBEZEN JE KOT MRZLICA: PRIDE IN GRE, NE DA BI IMELA VOLJA PRI TEM KAJ OPRAVITI.
ZAto uživaj življenje in delaj, a ljubezni pusti, da se zgodi. Volja naj bo do dela, učenja, športa in ostalih stvari. Ljubezen pa se naj zgodi.
Primož
hy !
kako? zanimivo vprašanje ki se pojavlja zelo pogosto v življenju po tvojih zapiskih sodeč je čutiti kot da se za vsako stvar zelo trudiš . iz življenja hočeš izvlečt maximum ……. jaz mislim ko življenju daš možnost da se dogaja in da ga res sprejemaš takšnega kot je vidiš da je vse povsod veliko ljubezni in ni več potrebe po besedah ljubim te ker enostavno to veš besede so potem le za orjentacijo ki pa so daleč od dejanske vrednosti.
nek velik mož je napisal tam kjer je beseda ljubezen tam ljubezni ni. pusti se presenetiti življenje je za vsakega ravno prav lepo samo gledat je treba znat in ko boš zrela za partnerja ga sigurno dobiš saj si čist ok punca .
Ja res se o tem vsi sprašujemo, kljub vsej materialnosti in vsemu kar nam nudi lagodno življenje, nam popesti vsakdan in nas zabava, si najbolj želimo ljubezni, priznamo ali ne…. ljubezen, intimnost, čustva so tista ki nas delajo takšne kot smo, radi imamo da nas ljubijo, da smo ljubljeni, zaželjeni, sprejeti, v kolikor nismo, se počutimo sami in boli nas…. nekateri jočemo, nekateri se zapiramo vase…. a vsi čutimo podobno…. in če pogledamo koliko ljudi naredi neumnosti zaradi ljubljenih, ker mislijo da ni več rešitve … mislim na samomore, na poskuse le tega, koliko se jih zapije in koliko izmed teh postane živo maščevanje…. in spet smo tukaj, v začaranem krogu….
Prešine me misel… ali ostaja tista edinstvena ljubezen in koliko jih še v današnjem času sploh verjame vanjo….
maia
Zadnjic sem se sprasevala o moji prijateljici, ki ne more (ne zeli) dobiti fanta. Danes odgovarjam tebi.
Moje laicno mislenje, je, da ne potrebujes fanta. Nekje globoko v sebi si morda mnenja, da si sama sebi zadosti. Morda imas super sluzbo (krasne sodelavce) in si dosegla zanimivo izobrazbo. In imas solidno placo, da si lahko kupis stvari, ki si jih zelis. Imas krog prijateljev / občasnih znancev. Ne zelis prenatrpanega urnika, ki bi se se bolj natrpal z vstopom morebitnega partnerja. Sama sebi si zadosti. Nic ti ne manjka, razen občasnega objema ob večerih ob gledanju televizije.
Ampak kaj, ko bi ti ta tip, porusil tvoje perfektno zivljenje na drugih podrocjih. Drugace bi pospravljal stanovanje. Zelel bi t6a prides iz sluzbe ob 16. namesto ob 18. Hotel bi, da gres skupaj z njim na badminton, tebi pa je vsec ples. Imel bi pac svoj razum, svoja merila… verjetno ti to ne gre v račun. Zato ostajas sama. Si prevec samosvoja samostojna oseba. Se ne podrejas, si pretirano nadrejen tip (cemur se osebki upirajo), oz. se sploh ne priblizajo, ker jih ze vnaprej obsodis, da so podpovprecni zate in takoo drugacniii.
Sorry, malo obsojam. Morda ni tako. Vem pa, da sem sama podrejen tip cloveka. Nic mi ne manjka. Precej se prilagajam. Imela sem ze dva resna tipa in brez problema, bi ob koncu zveze nasla novo sorodno duso.
S tem zadnjim fantom sem ze cca 5 let. In sem zelooo srečnaaaa. Čeprav se včasih jezim, ker dela drugace, razmislja drugace kot jaz. Ker nima ogromno denarja, da bi imela npr.: 7 otrok in hiso z bazenom. Bova pac skromna, imela najvec 4 otroke in skupaj ostarela…..
🙂 Prav zanimivo se mi zdi, kako te “vidijo” ljudje na podlagi nekaj napisanih vrstic.
Saj ne obsojaš Kokica, samo svoje mnenje izražaš. Zanj sem ti hvaležna, saj je v njem kanček resnice. Ampak vseeno, razlika je.
Res je, da imam zanimivo in dobro službo (zame, kdo drug se ne bi strinjal), velik krog prijateljev (res pravih le peščico) in da si glede na to, da sem sama, lahko brez odrekanja za drugega marsikaj (spet subjektivna ocena) privoščim. Sem samostojna. Ampak tega sem se bila primorana naučit, saj nimam nikogar na katerega bi mogla računat v dobrem in slabem. To pa še zdaleč ne pomeni, da se nisem pripravljena prilagajati.
Če imaš nekoga rad, je to po moje samoumevno. Ali pa imam mogoče preveč idealistično podobo?
Res pa je: dalj časa si sam, bolj se moraš potruditi za prilagajanje in marsikaj v glavi prestaviti na drugo valovno dolžino.
Sicer pa, ljubezen gore premika, mar ne?
Se pa ob tvojem pisanju nekaj sprašujem. Je mogoče res, da je ženska, ki zna sama poskrbeti zase, za moške nezanimiva, da se je moški pravzaprav bojijo? Si moški res tako želijo biti “ta glavni” in imajo najraje tiste, ki jim slepo sledijo in so odvisne od njih?
Da ne bo pomote, ne mislim s tem tebe Kokica.
Tako vprašanje (si) je postavila že marsikatera ženska in morda res to tudi za marsikaterega moškega drži. Vendar ne vidim razloga, zakaj bi se morali moški bati samostojnih žensk. Sam celo mislim, da je veza dveh, ki znata biti tudi samostojna, morda celo bolj pristna, ker zna biti manj obremenjena s strahom pred izgubo varnosti, materialnega stanja ipd. ter posledično lastninjenja partnerja. Seveda, če se znata partnerja tudi prilagoditi drug drugemu in da sta si na jasnem, da prilagajanje ne pomeni tudi podrejanje oz. žrtvovanje.
Ne vem kaj naj ti recem glde tega, da naj bi se moski bali uspesnih samostojnih deklet.
Prijatelj mojega fanta je imel dekle, ki je bila zelo samozavestna in avtoritativna oseba… Skupaj sta zdržala precej časa in menim, da sta se imela lepo… Dejstvo je bilo, da je bil on precejšen flegmatik (morda občasno preveč flegmatičen kar je že malo mejilo na neodgovornost) in mu je bilo povsem všeč, da je ona vodila igro.
Sama osebno sem mnenja, da v partnerstvu skoraj vedno nekdo dominira in nekdo ne. Izenačenih parov je malo. Taki po moje tudi ne zdržijo dolgo s partnerjem, ker nastopa preveč konfliktov (oba dominantna) ali pa čisto tihožitje (oba se prepuščata toku). Kakšen psiholog bi me popravil, še posebaj, če bi naletela na Ruglja.
Zanimiva se mi zdi tale misel, ki se jo moramo učiti pri predmetu Ekonomska demografija (avtor Janez Malačič) pri poglavju poročnost (rodnost, …):
Moski in zenska se znajdeta na trgu. Na trgu ponudbe in povprasevanja. Sta kupec in hkrati prodajalec. Vsak bo zase skusal iztrziti cimvec, nasel si bo partnerja s katerim bo maximiral svoje koristi in bo v njegovi proračunski omejitvi (tako visoko kot lahko on iztrži zase).
Res sreca, da ljudje resnicno ne podajamo svojim zivljenskim sopotnikom svojega rezimeja in od njih ne zahtevamo anketnega lista…
Upam, da najdes sreco. Bodi stroga do sebe in razumevajoca do drugih (iz kje je ze ta misel?). Vsak ima svojo zgodbo…
Pa ni spet nic od kratkega odgovora….Pa, pa
Se mi zdi, da si malce pomešala pojme SAMOSTOJEN in AVTORITATIVEN. Drugo z drugim še zdaleč ni pogojeno. Kdo pa pravi, da če si samostojen, si avtoritativen?!
Kar se pa tiče povpraševanja in ponudbe pa mi zgledi v moji okolici potrjujejo to trditev, da že narava (karkoli se pod to razume) poskrbi brez kakršnihkoli “ekonomskih dodatkov”, da se najdeta dva, ki sta med seboj uravnotežena tako kot je treba.
LP