Zgodba
Spoznal sem jo skoraj natanko pred šestimi leti. Decembra tistega leta sva postala par. In sledilo je šest izredno lepih, morda najlepših tednov mojega življenja.
Nato sem začel “težiti”. Spoznal sem kako izredna je: nadpovprečno inteligentna, izredna športnica, prava lepotica in čudovita ljubimka. Črv dvoma je naredil svoje. Kaj vendar takšno izredno bitje počne z menoj, navadnim smrtnikom? In ker sem bil še na eni izmed življenskih prelomnic, pred rahlo negotovo prihodnostjo, sem sploh še manj verjel vase. Trudila sva se še nekaj časa, a je odšla.
Bil sem sam, videl sem jo še kake dvakrat, nič nisva dorekla. Več kot dobro leto kasneje sem spoznal drugo. Povsem drugačno. Imel sem jo rad a je nisem ljubil. Morda niti ne vem kaj to pomeni ampak po treh, sicer lepih a morda premalo silovitih, letih sem odšel jaz. Zakaj? Ker sem čutil, da bi rad dal več ampak ne njej. Morda tisti prvi. Morda neki tretji. Ne bi bilo pošteno, da bi ostal. Bilo mi je hudo in mi je občasno še sedaj, a bolje je tako.
Minilo je ponovno skorajda leto dni in danes sem se odpravil nekam nekaj počet. In tedaj sem jo zagledal. Njo, prvo iz te zgodbe. Dovolj je bil en pogled. Zasukal sem se, še enkrat pomislil. Ne, ne morem. Raje ne grem kamor sem se namenil. Pogled nanjo preveč boli.
Ne vem zakaj je takrat odšla. Lahko si samo mislim. Mogoče iz enakega razloga kot jaz kasneje, pri drugi iz zgodbe. Mogoče tudi ne. Sicer pa sploh ni pomembno. In vem, da nima smisla žalovati ali pa si ponovno želeti nje. Saj sva imela priložnost in videla sva, da ne gre. Ampak bilo je močno. In želel bi si že kdaj občutiti kaj podobnega, pa potem to tudi zadržati… In želel bi si mogoče, da me pokliče, da popijeva kavo skupaj, mogoče bi potem pogled nanjo manj bolel…
Težko imamo koga radi, če najprej nimamo sebe, zelo težko komu pomagamo, če ne znamo pomagati sebi…….pa vseeno to ni sebičnost.
Če pa v življenju ne bi imel niti ene slabe izkušnje, ne bi mogel vedeti kaj je prav.
Polarnost dragi moji, brez nesreče, ni sreče…..brez žalosti ni veselja, ….. brez noči ni dneva,…..če ne veš kaj je nesrečna ljubezen, ne moreš vedeti kaj je srečna.
izkušnje so zato,d a se iz njih kaj naučino in gremo naprej, ne da ostanemo daleč zadaj, ko je že življenje skoraj pri koncu.
primož
Moški,
rada bi ti samo to rekla: ne glej nazaj. Vedno v preteklosti je nekaj, kar obžalujemo, zaradi česar trpimo. VEDNO. Verjemi. Glej naprej. IN ne išči v naslednji punci tistega, kar si našel v tisti prvi. Velja? Ni to fer, ne do tebe in ne do nje.
Spominjaj se lepih trenutkov, na preteklost glej na to, kar v resnici je. PRETEKLOST, in nič drugega. Bolečine lahko ostanejo, a vsekakor izbledijo, če živiš za danes in za jutri in ne za včeraj. VERJEMI.
Anamarie
Zakaj je odšla? Na kratko; ker si se ji predstavljal kot moški, ki ni vreden njene ljubezni. Premalo si imel rad samega sebe in preveč si poveličeval njo. Morda jo je zgrabil strah, ker si jo postavil na prestol, kot kraljico, ona pa je vedela, da je prav tako človek, s svojimi napakami. Zaradi tega se je bala, da boš nekega dne to ugotovil in jo zapustil, ker zate ne bo več popolna, po drugi strani pa je težko, če ti nekdo kar naprej “teži” zaradi lastne negotovosti (ljubosumje, nezaupanje, podcenjevanje samega sebe…). Težko je to prenašat, veš. S takim ravnanjem zastrupljaš zvezo.
Žensko obdržiš tako, da se počutiš enakovrednega njej, ji daješ pozornost in se ne obremenjuješ preveč z mislijo “Kaj če bo našla boljšega?” Četudi bi ga, pa kaj, ti boš preživel. Ne moreš namreč nekoga prisiliti, da je s tabo in te bo večno ljubil. Lahko se samo potrudiš, da ji daš tisto, kar potrebuje in s tem zmanjšaš možnost, da bi to iskala pri drugem. Ti se nisi vprašal, kaj si želi ona, temveč si se osredotočal samo na svoj občutek negotovosti ter ga hranil s svojimi negativnimi mislimi, namesto, da bi se zavestno potrudil ugoditi njenim željam. Šlo se je zate, ne zanjo in vajin odnos. Ni sedaj krivda samo na tvoji strani, samo si pa prav tako prispeval svoj delež (njenega ne poznam). Delaj na svoji samopodobi, zavestno, vsak dan.
Po moje si ga grdo polomil, ko si se ustrašil, obrnil in odšel. Imel si krasno priložnost ugotoviti, preveriti, zakopati za vedno ali morda – na novo začeti.
Nikoli ne boš izvedel, zakaj je odšla, če je ne boš vprašal. Po vseh teh letih bi pa že lahko zbral toliko poguma. Moral bi ga.
Če si bil takrat premlad in nezrel, zdaj prav gotovo nisi. Morda jo lahko očaraš s svojo novo, zrelo, bolj samozavestno podobo. Kot si nas tukaj na forumu.
Morda pa sploh ne bo tako. Morda pa samo gojiš iluzije, ki se bodo ob srečanju z njo razblinile. Morda si jo prerastel, morda sploh ni (več) tako popolna, kot se ti je zdela takrat, v tvoji nepopolnosti. In – ozdravljen boš.
Lahko boš brez bremena pretekle pravljice pogledal na ženske in si končno izbral pravo.
Kakorkoli – narediti moraš ’emotional closure’, kakorkoli zaključiti zadevo ( ali začeti na novo, kdo ve?) . Dokler ne boš tega naredil, ne boš mogel naprej…
Zivjo!!
Nikoli si ne bi mislila,da obstaja nekdo,ki bi lahko tako lepo napisal nekaj podobnega,kot si ti.
Povsem impresioniral si me.In v tej tvoji zgodbi sem se nasla tudi jaz.To kar si napisal o sebi,se popolnoma enako dogaja meni.
Vcasih se sprasujem,ce bom sploh lahko kdaj ljubila tako mocno ,kot sem v prvo.A zaradi strahu,da me nekdo ni vreden in,da kaj ta clovek pocne z mano in,da mi je prelepo sem se bala,da bom to izgubila in tudi sem.Moj najvecji strah se je uresnicil.
Okoli mene veliko ljudi,….ampak kemija in tisto,da imas res nekoga rad ni in ni….Ali bo se kdaj?Ali bom sploh se srecna?Vse imam ,no skoraj vse a nekaj kar mi pomeni veliko v zivljenju,tega nimam in to je stvar,ki se ji rece iskrena in CELOVITA ljubezen!!
Mogoce je kriv strah….
Ce zelis si lahko kaj napiseva prek E.maila.Moj naslov je [email protected]
Lep pozdravcek in samozavestno naprej,jst se trudim,da mi uspe…
Tjaša
Izjemoma, dovolim tole objavo s posredovanjem maila. je vse skupaj izpadlo tako romantično 🙂
primož
p.s.
veliko sreče
Pravzaprav z vsem kar si zapisala se strinjam. Ampak včasih je določene stvari lažje obvladovati teoretično, ko pa pride praksa… No, skratka jasno mi je kje in kako sem ga lomil, povsem jasno mi je, da sta za uspeh ali pa neuspeh zveze potrebna prispevka obeh. Bil pa je takrat, pred leti, tudi taksen, rahlo negotov čas, čas nekih življenskih prelomnic… In ko je voz začel drveti po klancu navzdol, ga nisem več uspel zaustaviti. Bi pa danes prav zagotovo peljal zadevico drugače.
Tudi s teboj se strinjam. In ja, točno nek zaključek, takšen ali drugačen potrebujem. Morda sem tisti dan res izspustil priložnost a sem se kasneje odločil, da napako poizkusim popraviti. Elektronika dela svoje. Našel sem njen naslov (takšen in drugačen) in se ji javil. Poizkušal sem vzpostaviti stik z njo in malo poklepetati – povsem neobremenjeno, povsem brez pričakovanj. Kakršenkoli izid bo zame okey. Če me bo ignorirala, bo to zame znak, ne samo da ji ni do mene ampak tudi da sem se zelo motil o njej. Saj si sam ne predstavljam, da lahko nekoga, ki ti je bil nekoč drag, potem kasneje ignoriraš (sploh, če ti ni naredil nič žalega). Ampak tudi to bo nek izid zame. Če pa bo pripravljena na klepet, pa si želim da vzpostaviva nek “blagi prijateljski odnos”. Ampak kot pravim, brez nekih silnih pričakovanj (imam gasilni aparat za preprečitev vnetja srca ves čas pri roki)….
No, saj, nekaj si le naredil, a po moje način ni najboljši. Mnogo boljši je osebni stik – iz več razlogov, eden od njih je, da si vendar Moški ( tako si se sam imenoval, in moški so pogumni ), najpomembnejši pa je ta, da ob osebnem stiku lahko takoj, v trenutku preveriš, ko se pogleda srečata, kako njeno srce tiktaka.
Preko elektronike si se ji ‘ponudil’ takšen, kot si bil ( in takšnega te očitno ni preveč čislala), od kod naj ve, da si pa sedaj ‘čisto drugačen’, bolj zrel, bolj zanimiv? In kaj naj počne z blagim prijateljstvom? In kaj naj počneš s tem ti? Ti si vendar želiš NJO!
Izhajam seveda iz sebe, poskusila sem se vživeti vanjo in povem ti, da jaz na elektronsko ponudbo ne bi odgovorila. Zakaj bi le? Vse, kar ve o tebi, so stare zgodbe, novih ne pozna. Ko bi jo vsaj poklical po telefonu, da bi vsaj slišala tvoj glas.
Saj veš, kaj najbolj užge pri nas, ženskah – samozavest, moč, odločnost, seveda pobarvana z nežnostjo, pozornostjo, romantiko. Vendar – moškega moramo občudovati, da bi se zanetila iskra ( in ogenj in kres!), brez občudovanja ne gre.
Torej, če želiš upati na uspeh, je nujno potrebna sprememba. Ponudi ji nekaj novega, ne nekaj od prej. NOVEGA SEBE.
Res bi ti rada pomagala. Zato sem ostra s tabo.
Vso srečo!
Načeloma imaš sicer prav ampak v teh kratkih vrsticah katere si izmenjujemo tu je nemogoče predstaviti kompleksnost posameznih zgodb. Brez da bi se želel kaj poveličevati moram zatrditi da nisem noben bojazljivec in sem ter veljam za odločnega. Moja želja je pač samo zapreti nek odprt odnos. In zaprtje ne pomeni nujno tudi nemožnosti začetka nečesa novega, če me razumeš. Ampak ni moja primarna želja to da bi se kaj silnega ponovno dogajalo. Želim samo nek zaključek (kakršenkoli pač že), zato da bi šel dalje (sam, z njo ali pa s kakšno tretjo). Danes pač mnogo bolje kot takrat vem kdo sem in kaj hočem…
Mogoče deluje vse skupaj nekoliko zmedeno, pa ni. Samo se mi dozdeva, da se včasih (tudi jaz sam) ljudje pri branju vrstic na tem forumu nekako zataknemo oziroma obesimo na eno samo dejstvo. Na nek stavek ali skupak besedic, ki so nam pač blizu. In potem to komentiramo. Ni pa nujno, da to predstavlja celotno zgodbo.
In v tem primeru je tudi nekako tako. Ne gre za “novega mene”, pač pa za tistega istega, ki zdaj zlepa ne podvomi več vase. Odločen sem bil že prej ampak včasih sem prehitro podvomil – razum ni vedno hotel ubogati intuicije. In to se je zgodilo, kmalu po tistem ko sem spoznal njo.
In Moški se nisem poimenoval na tem forumu za to, da bi prikazoval “macho” stališča. Pač pa zato, da bi povedal nekaj kot človek, ki je krvav pod kožo, ki ima ravno tako svoja čustva, strahove in veselja, svetle in temne dneve, ahilovo peto (pa ne samo eno) in tako dalje. Ne pa, da bi poizkušal s tem predstaviti nas ali pa sebe kot bitja, ki jezdimo skozi ogenj in led ter si sami šivamo svoje prestreljenine še takrat ko bi že kamen zajokal prej kot pa dedec. Ne, nismo takšni (samo včasih za pravo princesko, he, he, he,…).
Pozdrav 🙂
Strinjam se z tem ko si napisal, da je v teh vrsticah, ki si jih izmenjujemo tu nemogoče predstaviti kompleksnost dogajanja v nas, nase zgodbe. Bom poskusila dojeti tvoje dogajanje. A vseeno mislim da tokratni odgovori se kar nekako drzijo rdece niti 🙂 Moram reči da so mi vsi odgovori na tvojo zgodbo tako blizu in tudi tvoja zgodba pa ne zato, da bi kaj takega doživela samo……..ne vem. Presenečena sem nad tvojimi emocionalno napisanimi vrsticami, skratka sem bolj romantičen tip osebe tako da mogoče zato :). če se postavim na tvoje mesto bi vrjetno tudi prej poklicala a le zato ker bi me bilo strah, kaj bom slisala z druge strani – izgovori nimam časa za kar itak vsi vemo da se vedno lahko najde, sem v srečnem zakonu, ima drugega, je prepozno itd. Je mogoče strah pokazatelj da to osebo spet preveč idealiziraš, pokazatelj strahu zavrnitve…. nekaj je že. Mogoče sem se tudi jaz preveč obesila na ta klic, ki ga nameravaš opraviti ampak me je misel popeljala da razmišljam kaj bi se meni v glavi dogajalo.
Bolezen današnje družbe ni več toliko boj ega (moški ženska kdo se bo komu bolj prilagodil itd) temveč naš lastni nemir in iskanje. Kot ti je nekdo prej napisal soočenje je nujno ker drugače ne boš naredil ne zaključka in seveda ne novega začetka. Bojim se da boš vedno iskal v drugih nekaj njenega če ne celo velik del nje. Ko se bosta dobila mislim, da ti bo vse jasno. Jaz verjamem v naključja, vse ima svoj namen in takrat, ko si jo videl in si šel stran je po moje bil znak. Zakaj si šel stran….poslušal intuicijo…….ker tudi to je pot. Mogoče je tudi prav tako. Mogoče. Sedaj ti preteklost še vedno ne da miru zato kar pogumno do sedanjosti tukaj in zdaj ker samo to je pomembno ker pretekle izkušnje so te do tu pripeljale in so zato tudi pomembne ker sedaj veš več spoznaš pa laho še več ko se soočiš z trenutnim stanjem z sedanjostjo.
No Moški veliko sreče in predvesm upam, da boš izbral pravi moment za klic ali karkoli že :)) in seveda želim si še več takšnih moških na tem svetu kot si ti sedaj :)) LP
No, pa sem jo še poklical. Bil je kratek in prijeten pogovorček. Kratek zato, ker je pač nekje bila (trušč v ozadju) in niti nisem želel kakšnih “daljših razprav” po telefonu (pa tudi menim, da ne bi bilo primerno). Prijeten pa zato, ker je izrazila veselje do srečanja z menoj. Na prejšnje izzive pa ni še odgovorila, ker je bila odsotna. Skratka srečala se bova, čisto tako, neobremenjeno…